ponedeljek, 13. maj 2019

Zagret za tek (in ohladitev)

Tečen sem bil,
 ironično,
 ne ker bi mi manjkal tek,
 ampak ker zaradi pomanjkanja teka
 nisem bil slabe volje!

Marko Roblek, Zagret za tek

Te dni mi je v roke prišla knjiga o teku... Eh, spet lažem. Nič mi ni prišla v roke. Kot vedno je bila tudi okoli tega spletena zgodba, pri pač meni ne gre drugače. 

Namreč Marko Roblek, Vitez dobrega teka - in res rad dobro jé, tekač na dolge proge in seveda bosotekar je napisal knjigo. Takoj sem zastrigel z ušesi. Me prav zanima, kaj ima za povedat. Saj veste, morda pa v knjigi le najdem kak skrivni recept, kako si spet povrniti motivacijo, kako spet postati tako zagret za tek, da bodo spet padali PSTji, Borštke desetke, hja, kdo ve morda spet kdaj Logarska ali pa celo Napad na Dolenjsko!! Hočem reči, če lahko bos pretečeš maratone, potem ni hudič, da mora biti neka finta, da bo morda celo meni - spet - uspelo.

In sem se namenil kupiti knjigo. Facebooka nimam, tako da sem tam zamudil vse promocijske prednaročniške finte, pa še potem sem pa kar nekaj mencal, bom jutri, bom pol, čez pet minut, bom... Pa je šla mimo tista nedelja, ko se je dalo dobiti knjigo še po promocijski ceni. Ampak mi se ne damo. Hočem reči, kaj pa je par evrov v primerjavi z skrivnostnim gralom uspešnega teka. Saj poznate tiste oglase s čudežnimi mažami, s katerimi izgubiš maščobne blazinice zadnjice (če si ženska) in/ali trebuha če si ženska ali moški? No, nadejal sem se nečesa podobnega. In to za ceno platoja piva s kuponom za popust!

Oddal sem torej  Prednaročilo in čakal na predračun, da steče dostava. Nakar pa... Ne vem, zgleda da sem res že debel, zamaščen in zadihan na vsakem koraku, knjigo sem namreč dobil še isti vikend v dar. Lažem. V dar sem dobil dve knjigi. Tako hudo je torej z mano. Na srečo je Marko sprejel preklic brez kompliciranja, ne vem pa če je verjel izgovoru. Ker Marko ni kar tako. 

Prvi spomini so seveda s prvih Nočnih 10k, samo da takrat nisem čisto dobro vedel kdo je kdo od teh zabavljačev z Bleda. Pa Marko vedno ni bil tako zelo prijazen. Se spomnim, recimo, ko sem šel na  "A jih uhka 10 u enem dnevu", to je bil dopoldanski tek okoli blejskega jezera pred devetimi leti. Na blogu je v spomin ostal precej nerazumljiv zapis ampak kolikor se spomnim je bilo bistvo to, da me je skoz na stranišče in to na stranišče, če razumete in mi nikakor ni šlo in sem po petih krogih nehal. Naše punce so pa ta čas hodile okoli. Čisto uradno, s cifro narisano na nogah in to. In potem naša milo vpraša Markota in Igorja (Zonika), če njej pa tudi pripada kremšnita, čeprav samo hodi? In Marko? Kaj bi ga pa koštalo dati tisto eno kremšnito, a ni res. Popolnoma resnega obraza se zazre naši v oči in reče: "Ne, tebi pa pripadajo dve". Darja se še danes, po 9 letih tega spominja; sredi Gorenjske šenkana kremšnita? In to dobra kremšnita! 

Enkrat bi ga pa najraje utopil v žlici Blejskega jezera. Na predzadnji Nočni 10ki je bil motivator na sredi proge in ko me je videl, kako krevsljam (čisto resno sem se namenil odstopiti in končati) se je preko ozvočenja zaslišalo "Bravo, Wega, kakšen tempo" (več o tem teku tule). Če bi to izjavil kdorkoli drug, bi ga na gobec, takrat pa sem se naenkrat zavedel, da Vitezi (nisem še vedel za katerega gre) čakajo prav na vsakega tekača z enako energijo, da mi je bilo kar nerodno, da se smilim sam sebi in premišljujem kakšen revež sem. Seveda me je kar pognalo naprej. 

***

Knjigo sem prebral in sem bil najprej malo razočaran. Nobenega čudežnega recepta ni notri. Kakšnega programa, recimo, desettedenski program za maraton, ali kaj podobnega. V zadnjem delu, nekakšni prilogi knjige se nahaja deset poglavij, ki se začno z "10 nasvetov za...", potem pa nadaljuje z "...tekaški randi" pa "...boj proti žuljem" in "10 napak pred maratonom". Sicer pa gre za zbirko skozi vsa ta leta nabranih izkušenj. Kot bi bral spletni dnevnik, blog. 

In veste kaj preseneti?  Da ima človek, ki je pretekel miljon kilometrov več, kot jaz, z miljonom ur časa več, prebitega na ulicah in brezpotjih, kot sem ga jaz, z tisočkrat močnejšo voljo kot jo imam jaz -  da ima tak človek čisto enake vsakdanje probleme in dileme s tekom, kot sem jih imel jaz.  Padec motivacije, pretiravanje kljub poškodbi, pavze v teku, vse tâko. Ok, pri njemu vse skup malo bolj zares kot pri meni ampak, no, človek ima v glavi da je edini bebec v znanem vesolju, ki dela bedarije, trmari, se smili sam sebi, se počuti praznega ob uspehu in zmečkanega ob neuspehu...

Tako, da me vse bolj mika nekaj... pa me je kar strah. Tisti avtist v meni, ki tako vneto sešteva metre in minute v razpredelnici razpeti v obsegu A1:N1093 je v hudi stiski. Nekje v knjigi sem izluščil misel, ki jo je neki moj alterWega, najbrž sedmi, razumel kot: nehaj teči in začni teči. Sploh ne vem če to res piše kje, ampak natančno to mi je ostalo v zavedanju. Morda zato, ker ste mi že bložani, ki tod pustite kak komentar večkrat predlagali,pa vas nisem hotel poslušat? Pustiti vse skup in se kar zagnati tja v en dan. Brez ure, brez načrta? Sem zmožen česa takega?

"Dajmo si duška!", pravi Marko. Pa saj je res. Poskusit ni greh.

torek, 23. april 2019

Pospešek

a=v/t
[m/s2]

Fizika II

Vzel sem si kratko pavzo, sedaj grem pa naprej. Prvih trinajst tednov sem se trudil biti kolikor toliko discipliniran, kar mi je do 12 tedna uspelo, zadnji teden sem pa malo zabluzil, no pa vseeno: zagon je za mano, dež, postavljanje prikolice in podobno so me "prisilili" v počitek - cel teden sem si ga vzel. Sedaj pa korak naprej, mali pospešek.

Prvih trinajst tednov sem tekel in hodil sila počasi. Izkazalo se je za dobro taktiko: tek s tempom 7:30 min/km in hoja - no bolj sprehod - 12:00 min/km. Lahko rečem, da mi je uspelo samo zato, ker sem šel tako počasi. Kljub temu se je nabralo skoraj 174 kilometrov

Sedaj začenjam novi krog, malce hitreje: tek 6:00 in 8:34. Če bom tako priden kot prvih 13 tednov se jih lahko nabere čez 220. Ne sliši se veliko ampak - to je več kot v celem letu 2016 in več kot 2017 in 2018 skupaj!

Danes sem torej odtekel 1/1 2-1-8x in nabrali so se 3 kilometri in 200 metrov za povrh. Kar pa potem res preseneti je čas prebit na tekslni stezi: nekaj minut manj kot 24 ur! Si predstavljate?

Kravčkrofek povratnik je v 24 urah pretekel 174 kilometrov. Pa ni bilo potrebno drugega kot vstati s kavča in iti teč. 

Devetintridesetkrat.

ponedeljek, 15. april 2019

Deseti flop

Saj sem vedel.
Vsi.

Ko takole poslušam podkaste o nevtrinih, ki vsake toliko preletijo skozi zemljo, pa o čudnih delcih vidne in temne mase, pa o sončnih viharjih in severnem siju, si včasih ne morem kaj, da se ne bi potolažil, da najbrž kaka od teh stvari vpliva tudi name, na moje počutje, početje in počitje. 

Dvanajst tednov je šlo v redu, dvanajst tednov sem bil not, takorekoč veliki come back, potem pa tretja vaja, dvanajstega tedna... 2 dni zamude. 1. vaja trinajstega tedna 3 dni, 2. vaja že 6... in potem na silo deveti dan po dnevu, ko bi moral nasmejan odteči 253. Borških 10000 štrdeset minutk, malo več kot 5 km na tekalni stezi. Brez volje, brez veselja, brez zmagoslavja. 

Fora je v tem, da nimam s tekom nobenih večjih problemov več. Komot bi stisnil še tistih 20 minut, dobro, saj ne, da brez truda ampak...

Saj vem, saj vem, saj smo vedeli. Saj ni prvič. 

Poln kufer se mam. 

petek, 05. april 2019

Vzemi si čas

Prišla si, da vzameš me sabo,
ker nisi, 
zdaj vem, 
da prideš nazaj...

Zoran Predin, Tiha voda (Vzemi si čas)
zbirka Poljub, ki riše ustnice

Bliža se zaključek. En mojih najljubših verzov zgoraj v citatu je verjetno pesem o (nesrečni?) ljubezni, no, pa saj je z mano in tekom tudi nekaj podobnega. Hrepenenje, vračanje, sončni zahodi, mračna, prašna klet na tekaški stezi.

Še en tek, pa Borških 10000, pa bo konec. Pri čemer ne vem, ali naj bom sploh še ponosen ali sem ga zadnjih par tekov pokronal - jutri bi po planu morala biti tista zadnja sobota zadnjega tedna pa sem danes odtekel šele, recimo torek. Dogajalo se je ravno to, o čemer sem govoril prejšnič - nehat tečt je nekaj najlažjega, samo obsediš in ne storiš ničesar. Hvala bogu, da imam toliko slabe vesti in hvala bogu da spet pišem blog, da imam neko namišljeno strogo poroto, ki me mrko gleda izpod čela, ko obsedim na kavču in ne grem teč.

Ali zakomotan s prenosnikom v naročju. Udobno zleknjen.

    Prišla si, da vzameš me s sabo,
    ker nisi, zdaj vem,
    da prideš nazaj.
    Pod odejo je mraz,
    ki me ščipa v kosti,
    in zunaj je maj.

    Vzemi si čas.


torek, 02. april 2019

Trinajst

pa skoz neki potrpet
pa ugajat
morš bit zadovoln z mejhnim
začet pa ustrajat
pa glih u letih
k začel mi je dogajat
Nipke, Noben me ne razume

Že nekajkrat sem tule obelodanil, da je začet teč veliko večja jeba kot recimo nehat kadit. Ker ko nehaš kadit, ali pa jest kruh po 6h zvečer, ali pa nehaš pit, jest meso, poslušat Radio 1... pač nekaj nehaš. Enostavno nečesa ne narediš.

Ko pa nekaj začneš je to druga pesem. Ker nekaj moraš storiti. Ni fora da se nečemu odpoveš, ampak moraš nekaj aktivno storiti. Enostavno moraš, recimo, vstati s kavča in oditi na tek. Tako je dovolj en sam "bom šel pa jutri" trenutek, da ti uniči vse. No, meni bi ga skoraj tik pred zadnjim tednom. Najprej sem zašuštral že na začetku 12 tedna, ko sem se spravil teč en dan - prezgodaj, ja tudi to se zgodi, potem pa je bil naporen vikend in v nedeljo sem si rekel "bom šel pa jutri", in nisem šel niti jutri in grozilo je že da bo šlo v nič še deseto zaganjanje in to, mater, pred 13, zadnjim tednom. 

Ampak. 

Ampak od včeraj pa tudi nisem. Itak da je to samo potuha. Ah, sedaj sem se itak pregrešil z enim cigaretom, pol je pa itak vseeno če pokadim še ostalih 19. Ah sedaj sem itak pojedel bobi palčko po 18 uri, pol je pa itak vseeno, če še kilo kruha čez. Pa en pir, pa ena salamca, pa 5 minut Radia 1... in potem se zalotiš, kako pijan poslušaš Avdiča in se bašeš s čevapčiči. Skratka: sploh ni res. Zrela oseba - in to sem, kot bi rad poudaril, po vseh teh letih jaz, reče, ma dobro, malo me je zaneslo ampak odslej bom pa še bolj pazil. 

Tako sem tretjo vajo 12 tedna opravil 4 dni prepozno ampak sem jo. Ha!

Še vedno je torej šansa, da prilezem, menda celo v roku, po planu, do konca trinajstedenskega programa hoje in teka, do konca desetega ponovnega zagona. Če bo pa vreme, bi pa lahko bila zadnja vaja zadnjega tedna, ki zapoveduje: "poiščite tekaško prireditev" po dolgem dolgem času... moj Borški krog. Borških 10000. Če sem sedajle na hitro prav preštel, sem ga pretekel 252 - krat. Na zadnje decembra 2015. 

Sem ga sposoben še enkrat?

torek, 26. marec 2019

50 minut na istem mestu

Ves ta tek, vseh 33 tekov v 11 tednih, 
vsaka minuta, vsaka ponovitev, 
vsak korak, vsak vdih, vse boleče goleni, 
vsa mencanja pred tekom, 
vsak trenutek desetega zaganjanja, 
nov program, trema, dvomi, 
vsak "bi šel ali ne bi šel" teč,
 vse, vse, vse  je bilo narejeno..... 
na tekaški tekalni stezi.
 (...) 
Kako je vstati s kavča in iti teč... 
na tekaško tekalno stezo.

Wega, Sramota 


Spet ti moji štosi. Vse poskušam nekaj dramatizirati, našpičiti in tako naprej, potem pa vse pokvarim z lapsusom. Seveda vam ni nič jasno. Pač tečem po tekaški stezi, kaj ne bi. Kaj pa je to takega? Navsezadnje smo tudi Domžalski TF tek pretekli na tekaški stezi, ni res? No, stvar je taka: 

Tečem na tekalni stezi.

To je tista glasna okorna naprava, ki jo videvamo v fitnesih. Po vseh hvalospevih teku v naravi, odkrivanju gozdnih poti, spontanosti, tekom na hribčke, družbi med tekom, izzivom premagovanja razdalij, po vseh hvalnicah teku v mesečini, po vseh tekih v dežju, snegu, ledu, pa po vročin in vetru, po vsem tem... grem teč na tekalno stezo. 

In ko boste brali naprej, bo samo še huje. Poslušajte tole: tekalno stezo imam doma. In ne, ni še konec, lahko je še huje: tekalno stezo imam doma že... slabi dve leti.

Nakup je bil seveda obupen klic na pomoč in potuha, da bom pa sedaj res ponovno začel. Da mi samo še to manjka. Da to je pa to. Sliši se krasno. Nič več mencanja zaradi naliva, snega, vročine, vetra, teme, psov, razrite ceste, avtomobilov in vaških pijančkov, nič več izgovorov. Priklopiš in tečeš. Idealno.

Kakih pet neuspešnih zaganjanj sem imel že za sabo, od zadnjega je minilo 9 mesecev in nabralo se je 99,4 kg. Pa je bil spet flop. Prilezel sem do sredine 5 tedna in končal Tekalna steza je skrbno zahomotana v avtomobilsko cerado potrpežljivo delala napoto v kleti novih 11 mesecev, ko sem se opogumil še enkrat. Sedmo zaganjanje in spet  ta nesrečni 5. teden... Uh še to ne. Neuspešen četrti teden, pa potem kar preskok na petega in... kje je že tista cerada?

Pa da ne boste mislili, da sem se jaz to spravil teč kar tako. Razpredelnice s pretvorbami iz hitrosti (km/h) v tempo (min/km), natančen plan napredovanja, vse to. Pa ni nič pomagalo.

Osmega zaganjanja sploh ne bi štel - šlo je za dva teka takoj po katastrofi na Nočni 10ki, ko sem odstopil. Nekaj iz trme, nekaj silo. 103,5 kg, je bil edini moj PB tistega dne, ko je steza romala pod cerado in v kot za naslednjega pol leta. Potem pa še deveto zaganjanje... spet dva tekca, potem pa novoletne žurke. Čeprav, prav to deveto zaganjanje mi je dalo idejo, kako mi morda uspe.

Vmes se je pripetilo še vse to z diagnozo obstruktivne apneje v spanju (prej slišal prvič, sedaj pa jo ima vsak drugi, ki ga srečam) in CPAP terapija. To bi mi kmalu celo škodovalo pri desetem zagonu. Namreč - kar naenkrat sem se zjutraj zbujal tako naspan in razpoložen, da me je imelo, da bi se spet zagnal brezglavo v višje močneje, hitreje. K sreči je tokrat (prvič, zadnjič in edinič v življenju) prevladala pamet. Morda pa ni bila pamet ampak je v meni vendarle ostalo nekaj malega obstruktivne shizopresije, ki mi jo je nekoč davno diagnosticirala študentka psihologije (gl. prve objave na blogu).

Če kaj, potem je bilo jasno, da so bili vsi flopi posledica, da sem v neki stopnji omagal, potem pa se mi je vse skupaj zafržmagalo. Teči na tekalni stezi je precej drugače. Če preveč buljiš levo - desno se ti lahko zavrti v glavi. Ko prenehaš in stopiš dol te kar sili naprej na nos. Lahko ti je celo rahlo slabo. Ima pa tek na tekalna steza še nekaj drugih posebnosti. Ena je ta, da morebitni prdec kar lebdi okoli tebe, in ne odplava, kot pri pravem teku, tistim, ki tečejo za tabo. (V bistvu v resnici ne odplava oblaček, ampak mu ti pobegneš naprej, ampak ok, saj razumete.) Druga lastnost je, da je treba teči. Če naštimaš 8 km/h je to 8 km/h (7:30 min/km), če naštimaš 10, je to 10 (6:00). Nič počitka in nihanj, nič se "malo ne zamisliš" dokler te tekaško čudo od ure ne opomni s piskanjem. Zonk-zonk-zonk-zonk, korak za korakom, toliko kolikor imaš naravnano. Medtem ko se mnenja po portalih krešejo o tem ali je potrebno naravnati 1% naklon ali raje ne, sem jaz imel čisto druge probleme. Gumbka na dosegu roke, s katerima se lahko spreminja hitrost. (Moja čip varjanta ima samo hitrost. Sto lučk, ki random utripajo, ampak da bi pa tempo pokazali, pa ne. Pa še ena bolana fora, da se vsi rezultati izbrišejo nekaj trenutkov po tem, ko ustaviš stezo). Tako se mi je vedno zdelo da tečem prepočasi, da je morda celo čas za kakšen šprint in take. Gumbka sta kar klicala, naj ju pritisnem. Potem pa flop, flop, flop.

Odločitev desetega zagona je bila naslednja
- ne glede na to, kako frupi se bom počutil, tempo bo natančno določen in enak
- tempo bo počasen. Celo zelo počasen. Celo zelo, zelo, zelo počasen.
- ko te bo prijelo pospešiti glej 1 alinejo.

Kar se tega tiče je namreč steza super: kar si naštimaš to imaš. Samo gumbka +/- na ročaju moraš pustiti pri miru. Malce pragmatično sem se odločil za 8 km/h za tek (7:30 min/km) in 5 km/h za hojo (12:00 min/km). Na komandni plošči sta namreč (tudi) hitra gumba za ti dve hitrosti in se mi je zdelo da bom najlaže prestavljal med tempi teka in hoje.

Prvi teden, prva vaja, minuta teka, dve minuti hoje - 8 ponovitev. 102 kilograma, 0:08:00 minut teka, 0:16:00 minut hoje 2,43 km, povprečni tempo 0:09:53 minut/km.

In deseti zagon se je začel.

nedelja, 24. marec 2019

Sramota

ŠOKANTNO!!!!!!
Žaba je pogoltnila hrošča, 
obrambni mehanizem 
mu je rešil življenje.

https://klip.si

Ne da se mi več iskat, po nekaj minutah srfanja po šokantnih novičarskih portalih sem moral v izogib lobotomije nehat. Skratka, a res. Ker, če ne bi tega nihče bral takega portala ne bi bilo. In... oh, kaj naj sedaj moraliziram. Bralci tovrstnih novic smo potem volilci, ki, recimo, izglasujemo brexit. 

Zakaj sem šel sploh brskat okoli? Želel sem najti nekaj, kar bi ilustriralo moj današnji prispevek. Ker kar bom razkril - in to kar dva tedna preden sem se namenil - je šokantno. Dobro, ne sicer tako kot žaba, ki je pogoltnila hrošča, ampak šokantno. Bolj šokantno kot "šokantno: zaradi silovitega trka tekma končana po petih sekundah" in bolj šokantno kot "Pijan Mariborčan napadel 4-letno deklico, nato ugriznil še njenega očeta". 

Tako šokantno, da sem resno kolebal, ali naj sploh obelodanim ali ne. Morda po končanem trinajstem tednu. Ampak potem pa so prišli komentarji podpore in komentarji starih znancev, ki me še vedo berejo. Kakšnemu sem bil celo vzpodbuda. Potem pa tole... Ali je pošteno da povem? Naj molčim in blefiram dalje?

Ok, pa pojdimo takole: kaj če bi sedajle izvedeli, recimo, da sem vse skupaj fejkal. Ene take lažne novice, recimo? Da ležim v kavču z daljincem v eni in sendvičem v drugi roki in snujem, kako bom začel spet pisati tekaški blog. Potem si vsakih nekaj dni malo zmišlujem, kako je šlo, malo jamram, malo sem navdušen, malo črpam iz prejšnih tekov in začnem z lažnimi podatki polniti tekaško razpredelnico. Oh, še celo okroglih 11000 km se bliža. Vmes malo okoljskih pametovanj, toliko da se vse skup malo razgubi in laž ni tako očitna. Pa CPAP maska, ha, oh, ta da mi je dala novega zagona... pa kaj še. 

Kaj bi si mislili? Bi se počutili malo naplahtane, češ, tule je šel pa Wega malo čez rob?

No, v resnici je še veliko huje. 

Tule sem pravkar kar kako minuto buljil v utripajoč kurzor in tuhtal ali naj pišem naprej. Pa naj bo. 

ŠOKANTNO!: 

Ves ta tek, vseh 33 tekov v 11 tednih, vsaka minuta, vsaka ponovitev, vsak korak, vsak vdih, vse boleče goleni, vsa mencanja pred tekom, vsak trenutek desetega zaganjanja, nov program, trema, dvomi, vsak "bi šel ali ne bi šel" teč, vse, vse, vse  je bilo narejeno..... na tekaški stezi. 

Tako. Sedaj sem povedal. 

Tisti, ki vas tole ni vrglo na rit in niste dokončno naredili križ čez Wego, LPS... Naj vas opozorim... Naslednjih nekaj prispevkov bo o tem.

Kako je vstati s kavča in iti teč... na tekaško stezo.










sreda, 20. marec 2019

Do konca (in naprej)

marec 54 kilometrov
letos 131 kilometrov
skupaj 11.006 kilometrov


Najprej, ena velika hvala. Hvala 

Rajko
:-)
piskec
Mutasti
Andrej
mojchka
Anja
Samo
Valentina
Helena
Pajo
Cormi
Razy
Nana
mojcej akvarijska
bučka
sestrca
Vencelj
Primož
Iztok Mojca
Sebi
Karmen 

in še komu, ki se je kdaj ustavil tu, pokukal in morda še kaj napisal. Hvala, še posebej danes. Ker danes so po dolgih petih letih spet na vrsti.... kremšnite. 

12.7.2014 sem na Bledu na nočni 10ki pretekel svoj 10000 kilometer. In nehal pisat blog. Ja, 7 let, 5 mesecev in 19 dni je trajalo, da sem dosegel 10000. kilometer, potem pa še 4 leta, 8 mesecev in 8 dni za enega tisočaka več. Od tega dobra desetina letos v prvih treh mesecih. 

In zahvala gre seveda vam, dragi bložani. Ker to je bilo tisto, kar me je desetič pognalo do 11. tedna. To, da pišem in vi komentirate. 

Ker, saj veste, ko me prime, da bi se sredi 5. ponovitve ustavil me prešine.... ena taka, tipična človeška. Malo prvinska. 

Ja kaj bodo pa rekli?












nedelja, 17. marec 2019

Svakoga dana u svakome pogledu sve više napredujem.*

Enega pa še bomo?
Pri sosedu, dopoldne.
Takole bom rekel: deset tednov je mimo. Danes sem odtekel zadnjo, tretjo vadbo. Ni bila najhujša, tretje nikoli niso najhujše, niso pa najlažje. Premeteno imajo tole razporejeno. Ta prva je huda, ta druga neka počivalškova in tretja nekje v mes - dlje traja, je pa manj intenzivna.

Oh pa dajmo si enkrat ogledat ta famozni the program. Kot sem že rekel, tisti izpred 13 let je še malo strožji, no v novejši izdaji the knjige pa so ga malo omilili. Ne vem, če je to kaj pomagalo, v vsakem primeru sem že pri 11 tednu in nič ne kaže, da bi nehal. Razen mogoče tisto mencanje dopoldne. Ker spet, tudi tokrat hudo resno, sem mislil končno vse skup odpovedat. Včeraj smo namreč pripravljali drva in to je naporno - v vseh ozirih. Ne se takoj cinično nasmihat, to so res metri drv,




in kar vidite na slikah meter po meter (meter je dolg pač toliko, kolikor daleč se zakotali drvo navzdol) ga vsakega posebej spravljamo v dolino. Ok, potem je še ona druga naporna reč, namreč pavze ampak, tu smo sklepčni: v trenutku ko nam bo tole drvarjenje postalo v nadlego in odveč - naročimo drva pri lokalnem kmetu. Nacepljena in zložena. Dokler pa nam je tole v veselje in druženje (še Oliver je prejšnji teden užival) bomo to počeli


Je pa res da je tudi naslednji dan malo naporno. Najprej - nimam jih več 50, da bi mladenič skakal okoli - muskelfiber, hočem reči, kar premetavajte 10, 20 kilske uteži okoli. Razlika med našimi je samo ta, da nismo v pajkicah in se ne ogledujemo vmes v ogledalih. Pa tudi malice in pavze pustijo svoje. 

Kakorkoli, odtekel sem še deseti teden in... kaj sem že hotel povedat, aja, mogoče bi vam pa delil ta the program, morda spet začnete tudi vi. Ker res se da. Če sem jaz drugič  desetič uspel ponovno zagnati moje 100 kilsko telesce, bo pa menda še komu. Taktika je preprosta. Enostavno ločiš telo od duha in v glavi počneš eno, zares pa delaš drugo.  Enkrat sem vam to že razlagal, kako je z mojimi osebnostmi, Wega 1, Wega 2 in tako naprej. Tole z osebnostmi bom enkrat še razložil, no samo za vtis: recimo, da si Wega 4 natočim kozarec vina pred tekom. Wega 6 se spomnim, da pred tekom res ni da bi spil vino, saj te uspava, Wega 3 potem spijem kozarec in nalijem sok, češ ok, sedaj pa gremo. No dobro, v tem primeru je to bremza, včasih pa pomaga. Wega 3 se smili samemu sebi, Wega 5 pa se medtem že oblači za tek. 

Ojoj, jaz sem res že za v penzijo. Saj niti ne vem več kaj pišem. Pol metra zgoraj sem obljubil, da naj si že enkrat ogledamo ta program, kajne, potem pa razkladam o mojih cepljenih osebnostih? No pa dajmo.

TedenVajatek - hoja (minut)št. ponovitevčas vadbe
11 - 282412
121 - 26189
31 - 272112
12 - 272816
221- 27219
32- 262416
13 - 273515
322- 262412
33 - 263015
13 - 263010
422- 25208
32 - 36305
13 - 19364
522 - 18246
33 - 18324
15 - 17426
623 - 17288
33 - 110400
110 - 1 :) 6 - 14 (5K)
6 (5K)
44
42
11
724 - 1
4 - 1
6
6
30
30
10
35 - 1:)
4 - 1
7
8
42
40
6
110 - 1
5 - 1
4
7
44
42
0
823 - 1
3 - 1
7
7
28
28
4
35 - 1
2 - 1
6
12
36
36
6
110 - 1- 15 - 1 - 20 - 1 - 10
6 - 1
-
8
58
56
0
925 - 1
4 - 1
6
7
36
35
8
310 - 1
4 - 1
4
9
44
45
4
110 - 1 - 20 - 1 - 30
8 - 1
-
7
62
63
-1
10210 - 1
4 - 1
4
9
44
45
0
320 - 1 -15 -1 - 10
5 - 1
-
8
47
48
0
140 -1 - 20
10 - 1
-
6
61
66
0
11210 - 1
4 - 1
4
9
44
45
0
320 - 1 - 15 - 1 - 10
5 - 1
-
8
47
48
0
150
8 - 1
-
6
50
54
0
12210 - 1
4 - 1
3
6
33
30
0
315 - 1 - 15 - 1 - 10
5 - 1
-
7
42
42
0
140
10 - 1
-
4
40
44
0
13210 - 1
4 - 1
3
6
33
30
0
3prireditev600

to je vsa umetnost. Prvi stolpec je teden, (in ha, jaz sem že pri enajstem, zato je prvih deset boldanih). Drugi stolpec je zaporedna št. vaje, no pomembna sta tretji in četrti stolpec, ker to je tisto kar šteje. 

Od prvega tedna, ko zapovedujeta: "1 - 2" in "8", pa do danes, ko se je odvil niz "20-1-15-1- 10". Razlaga je preprosta, tretji stolpec je čas teka in hoje (minuta teka, dve hoje) četrti pa število ponovitev (v tem primeru 8). 

No v devetem tednu se prvič pojavi na izbiro ali niz, ali pa ponovitve, v desetem tednu je v tretji vaji to 20 minut teka, minuta hoje, 15 minut teka in še minuta hoje in za konec še 10 minut teka. Alternativa je 5-1-8x. Malo več hoje sicer (8 minut namesto 2) ampak v tej stopnji so te vmesne hoje res samo še osebna odločitev. Ker kaj ima veze v eni uri 5 ali 2 minuti hoje. 

Ok, to je to. O CPAP maski danes torej nič? Naslajajte se še ob fotografiji prejšnjega prispevka ta čas, pa prečekirajte link iz citata, zanimiovo branje izpred desetih let (ampak res sam še enga) potem pa končno povem, kako se je zares temeljito spremenilo moje življenje. Saj vem, da sem se prejšnjič malce norčeval češ, še krava daje več mleka ampak zadeva je res učinkovita. Kako je vse skupaj vplivalo - oziroma ni vplivalo - na deseto zaganjanje pa naslednjič. 

*citat iz filma "Se spomniš, Dolly Zvonec", ki pravi "Vsak dan, v vsakem pogledu, vedno bolj napredujem"



sobota, 16. marec 2019

Takole , recimo :)


Takole, če rabite nekaj za v shrambo, da ne bodo otroci kradli marmelade... evo. Natisnite tole.

petek, 15. marec 2019

Živeti z masko

Pri umirajočih
bolnikih je za dovajanje kisika bolje uporabiti nosni kateter
kakor obrazno masko. Ta namreč onemogoča govor in lahko
celo poslabša občutek težkega dihanja

Mirjana Rajer, Onkologija 2011

Še kar traja. Danes sem bil spet trdno odločen, da tokrat pa zaprmej tek prešpricam. Celo tako sem premišljeval, da bi kar eno pavzico do ponedeljka usekal, pa ponovil ta strašni 10 teden. Šlo je za to, da imam danes rojstni dan in hja, častiš v službi, častiš sosede, in z mačkom tečt pa že vemo se ne da. Tako smo po službi šli "na enega" potem pa sva bila samo dva malo bolj zagreta, vsi drugi so se spravili na neko foro 40 dni brez alkohola. Kakorkoli, doma sem spet nekaj mežikal, se pretvarjal, da ne grem, pogledal na blog in opazil nove komentarje in šel teč. Tole s pisanjem je bila itak ena od for desetega zaganjanja. Za tiste, ki se vam ne da brat nazaj (ne zamerim) samo hitra obnova, toliko da obnovimo izraze. "Zaganjanje" je poskus, ko sem se znova in znova spet spravljal začet ponovno tečt potem, ko sem odtekel že vse živo, pa se zanemaril, ko pa sem se namenil znova začeti, kaj dlje od par tekov ni šlo. To sedaj je deseto zaganjanje in rekordno daleč sem. In upam, da je to je to. Deset zaganjanj, devet flopov (flop menda veste kaj je).

Aja, o fori s pisanjem sem govoril. Vidite kako je to. Sredi stavka - gremo jest, gremo seksat, gremo to, gremo ono. A mi je za zamerit če zgubim nit? Pa še ta virtualna tipkovnica , s pa d stalno mešam. Pa ostale črke tudi. Brez zamere, malo ugibajte... :) Če napišem "sem izgubil nir" malo poglejte katere črke so tam blizu in prevedite na "nit". 

"Tole s pisanjem je bila itak ena od for desetega zaganjanja." Naj pojasnim. Pri prvih devetih je šlo za to: nič ne bom pisal, nič obelodanjal, kaj pa če mi ne rata? Desetič pa smo končno ugotovili, očitno prejšnja taktika ne deluje, pa probajmo še to - javno. Sicer nič novega zame ampak danes so drugi časi. 

Prej, čisto na začetku, pa  me je moralo pognati še nekaj drugega. Da sem sploh začel in da sem se sploh odločil da bom o začetku pisal.

Kar nekajkrat sem vas že dražil s tistim, kaj je bilo to, kar me je pognalo teč še desetič. Svoje prve tedne sem kamufliral v "nisem kriv " serial, za katerim sicer še vedno trdno stojim, ampak za moje deseto zaganjanje pa ni bilo krivo.

Pa se vrnimo k CPAP maski. Najprej naj pojasnim, da je bilo tokrat prvič, ko nisem vedel ali naj uporabim citat v podnaslovu-. Ker to sta dva druga svetova, tam govorijo o terminalnih pacientih, morfiju in teh stvareh in kar se tega tiče imam spoštljiv odnos. Meni se itak krivično zdi, da morajo hoditi na neke terapije na neke oddelke v neki brezosebni stavbi. Bolnik ki umira, bi moral imeti najboljšo paliativno oskrbo nekje na morski obali. Koliko, jebenti, pa lahko to košta? Zadnjič sem si nabavljal par mililitrov pršila za nos, pa je bilo 15 evrov. Polpenzion pa dobiš že za 35€. Paše tistih 100€ za morfij, nobena blagajna ne bo obubožala. Saj ne bi hodili tja fejkat.

Malo sem zašel. Še enkrat torej se vrnimo k CPAP maski. Ko so mi postavili diagnozo in se je izkazalo, da ne bo šlo samo za mojo muho glede smrčanja, je bilo malo čudno. Ko sem to obelodanil  okolici se je v glavah začela risati slika iz nadaljevank o urgenci, kjer umirajoči hlasta za zrakom priklopljen na dihalni aparat z masko, monitorjem ki piska in celim kupom sester, ki kar čakajo z nabrušenimi  defibrilacijskimi elektrodami v roki. 

Tu ne gre za dovajanje kisika in zdravljenja akutnega - ne vem kako se reče, hiposaturacija ali kaj takega - pomanjkanja kisika. tu gre samo zato, da ti to tvoje nesrečno mehko nebo, ki ti sredi noči zapre dihalne poti tega ne počne več. Naprav(ico), maskico (ane kako znamo uporabit pomsnjševalnice) izdeluje philips, potem že veste, da ne more biti kaj dosti bolj komplicirana od brivnika. Gre samo za to, da ko maska zazna upor malo poveča pritisk in potem s tem nadtlakom veselo dihaš.

Kar je - kako naj drugače rečem  - razodetje. In kot razodetje sem ga tudi jemal. Nič več smrčanja, nič več omotičnosti zjutraj. In mačkastega občutka (brez alkohola!), ko se zbudiš. 

Seveda sem kmalu moje spalne obstruktivne apneje krivil za vse. Brezvoljnost za teč, brezvoljnost za vožnjo z avtom, če prej nista bili v riti vsaj dve kavi, brezvoljnost v službi. In naglušnost Roya, sosedova krava je dajala manj mleka, poslanci so zavrnili Brexit. Potem pa se je začelo spanje z masko! Sedaj bo vse drugače! Shujšal bom (kar tako, samo s spanjem), spet bom mlad. Nobenega balkona, zložljivega kavča, baldahina več.

In spet bom začel teč. Ker itak: valjda mi ni šlo, če sem bil pa dihalni zombi? 

V nedeljo nadaljevanje, za danes je dosti. Rojstni dan imam, jaz pa tapkam po virtualnih tipkovnicah, zdraven pa ignoriram grožnje o skorajšnjem "preklopu na varčevalni način", ker je baterije še za 5%.

Toliko še lahko povem, ni bilo to. Kaj je bilo?  lejte, saj bom šepisal. Ni hudič, da tudi to enkrat uspem razložiti. Čeprav...