torek, 25. januar 2011

Auč.

JAz to namenoma. Vedno ko si zamislim, kako "zdaj pa resno" začnem, se malo pofentam. Tokrat sem se zaletel v ketno, napeto čez cesto. V temi je nisem videl. Tako me sedaj ful boli cela leva noga, fino sem nabil direkt v stegno. Tako danes nisem šel teč, pa verjetno v četrtek tudi še ne. Po moje je bolje malo počivat, vsaj dokler ne neham šepat.

Ker kreten.

nedelja, 23. januar 2011

4 leta slavne borbe so za nami...

6080,75 kilometrov s povprečnim tempom 0:06:50 za vsak kilometer. Porabljen čas: 694 ur 32 minut in 42 sekund. V povprečju vsak dan 4,35 kilometra.

In sploh se še ogrel nisem...

ponedeljek, 17. januar 2011

[inventura] Lepo počasi

Tu ni nobene filozofije: kmalu sem spoznal, da enostavno nisem hiter. Seveda sem se delal, kot da me to nič ne briga ampak v resnici pa teka nisem opravil vse dokler nisem doma v razpredelnico dodal razdaljo in čas in izračunal ta presneti tempo. In se zjokal. Na splošno je veljalo, da bolj kot sem se gnal, bolj sem bil razočaran.

Najboljši tempo ever sem dosegel seveda na kuperju - 4:28. Res pa je, da je bilo potrebno preteči samo 2,4 km. Daljši tek pa... Najbrž ni naklučje, da je opomba poleg 7 km teka, ki mi ga je uspelo preteči s tempom 5:10  naslednja: "Po dolgem počitku". Boleča resnica torej, bolj počivam, bolje oz. hitreje tečem. Na splošno pa kakšne omembe vredne razdalje s tempom pod 6 nisem pretekel nikoli. Tako je od tekem še vedno špica "v bistvu je bilo kar v redu" Ljubljanski maraton 2008, od treningov pa en zgodnje pomladanski tek po PSTju, kjer sem za vsakega od 17 km porabil 5 minut in 38 sekund. Nasploh je bilo leto 2008 nekaj čisto posebnega. Lebdel sem nekje pol cm nad zemljo in bil prepričan, da bo šlo vsak dan samo še višje hitreje. Bilo je drugo leto teka in kar se razdalje in tempa tiče, rekordno. Pa še kolesaril sem... Tudi rekord Šmarne gore je še od takrat. Skratka, noro leto.

Pa vendar. Mojih ubogih 5:38 se seveda ni moglo kosati z časi ki sem jih ujel na tekaških forumih, pogovorih in naključnih srečanjih. To je bilo v vsakem primeru "bolj sprehajanje" kot tek in bolj ko sem se trudil, da bi napredoval tudi v hitrosti, bolj so se pojavljala kolena, meča, peta in podobne reči. Jebi ga, nimam jih več 40, da bi lahko lovil veter. V zadnjem času je zato vse skupaj prestopilo v novo fazo. Prepustim se in tečem z eno tako pošteno sedemko, veter pa mi raje boža lice. Če bo prišlo, bo prišlo samo od sebe. Če ne bo, tudi prav.

A da sem obupal? Mah, ne. Tale sonček zunaj je samo navidezen in v bistvu je še vedno zima. Zima je pa za počitek.

četrtek, 13. januar 2011

[inventura] Dolžina je pomembna

Še dober teden in pol, pa bodo okrogla štiri leta. Naj opravim nekaj inventur do takrat. Za samo nedeljo, 23.1.2011 pa bo potrebno organizirati kakšne kremšnite, če so že za 6000 tako nesrečno ven padle.

Danes bom pogledal, kako je kaj z mojo dolžino. Maratonci, ki so tekli častni krog so zaslužni za tole legendarno definicijo:
“Bio je dugačak čovek.”
“Nije bio dugačak nego visok.”
“A ne, čovek dok je živ onda je visok a kad umre onda je dugačak.”

No jaz imam v mislih drugačno "mojo dolžino", ne tisto s katero sem se ukvarjal v puberteti ampak to, ki sem jo spoznal veliko kasneje: pri 40+, kot nas je posrečeno označila terezija na Classixovem blogu.
Kmalu po Velikem popoldnevu, ko se je zgodilo vstajenje s kavča je postalo jasno da z mladenči kar se hitrosti tiče ni ma smisla češnej rabutat in zobat in pešk ven pluvat in tu pač ni za komplicirat. Tempo je sicer iz treninga v trening lepo padal (no, v bistvu rasel, pa saj veste kaj čem povedat) ampak kmalu so se začela tudi razna kolena in pete in hrbti in golenice in tetive in te reči. Kmalu smo pogruntali: za nas stare dedce je dolžina in ne tehnika in ne hitrost. Oče te ideje je bil itak Vreme iz katere se je rodil Sladkih6 in na podlagi katerega smo potem pomikali meje še malo naprej. Ok, ok, saj ne da smo bili zato pa neki ekstra carji in Ultramaratonci ampak ne glede na rezultat se je pa vedno dalo pohvalit. recimo, ko je nanesel pogovor na te reči, pa eden začne s svojimi 1:26 polmaratoni, pa drugi z 2:30 maratoni, kaj naj potem jaz? Emmm, ja, jaz sem pa odtekel polmaraton emmmm, mal pod dve uri... Ne naredi ravno vtisa, kajne? evo, potem pa rečeš, kako si tekel šest ur skupaj. U. 6 ur? Skupaj? Uau. Ponavadi čisto pozabijo vprašat kakšna je bila razdalja. Če že kdo začne napletat v tej smeri hitro preusmeriš pogovor na: ... v krogu po kilometer. Potem noben več ne vpraša, koliko krogov si naredil, ker se začne debata o tem, da v krogu je po kilometer je pa res naporno. 6 ur!!

In kaj smo v teh štirih letih naredili z dolžino?

Na začetku, saj veste kako je bilo. Najprej 3 km, pa 4. Pa pet... Takrat je šlo pravzaprav še po minutah. Prvič dve minutio skupaj. Pa prvič 5 minut skupaj... Ne morem verjet, da ne morem verjet, da sem prvič 10 km skupaj odtekel šele v 17. tednu! Celo filozofiranje takrat, seveda. Štirje mesci teka, jebenti! Še bolj ponosen sem bil kasneje junija, ko sem v 25 tednu v dobrem tempu opravil s petnajstko. Se pa morem nasmehnit, kakšne pišem, recimo:
No, nekaj je jasno: tempo je dober samo zame, na lanskem Ljubljanskem maratonu - polmaratonu bi komaj zadostoval za uvrstitev okoli 2000. mesta – od 2061 uvrščenih. Ampak s tem se ne obremenjujem – res ne. 
Če se ne bi obremenjeval ne bi tega poudarjal ane?. Ampak nič ne de. takrat sem pa imel krila. Že čez 4 tedne sem kar poizkusil z 20. Seveda vijem roke kako sem se nespametno spustil v ta podvig, ampak kar čuti se, kako sem v bistvu en važič. Kajti že naslednji teden je bilo treba poskusit pše enkrat in to kar 21, seveda čisti joj prejoj. Se pa vsaj izkaže za kaj je šlo. Priprave na Ljubljansa kaj? Skratka moj prvi "ne bo mi šlo" jamr pred maratonom. KAr sem seveda odločno zanikal že teden kasneje. In sploh še 2 tedna kasneje, ko sem bil skorajda euforičen. Vrhunec je potem dosegla ta euforija na Ljubljancu. Poročilo z tega polmaratona  je bilo tako dobro, da ga tukaj ne bom samo linkal ampak kar prekopiral cel prispevek:

Podrobno poročilo iz mojega prvega pol maratona, kjer sem 21 km premagal v zame rekordnih 2 urah in 20 minutah.

Zapisal dne 28. 10. 2007 ob 18:29
V bistvu je bilo kar v redu.
Roko na srce, potem še dolgo nisem kaj pretirano podaljševal razdalje, še z 21kami nisem pretiraval. Prvih 30 sem se spravil  preteč šele na drugo obletnico Vstajenja (105. teden) dotlej pa morda kakšnih 23 ali kaj takega bolj izjema kot pravilo. Vse dokler ni prišlo legendarnih Sladkih6.uh, tisto je pa bilo. V bistvu je bilo fantastično! 46 kilometrov! Ta tekma je bila še dolgo moj najljubši in največji uspeh dotlej. Kasneje sta se s tem lahko primerjala še polmaratona "pod uro" v Ljubljani  (26.10.08) in Palmanovi (22.11.09) ampak mislim, da sem na krilih Sladkih6 in njenih 46 kilometrih plaval še dolgo časa. Taka čustva, veselje in zadovoljstvo sem kasneje kar se razdalje tiče, sicer je bilo teh reči še kar nekaj - občutil samo še po opravljeni PST. Tudi po tretjih in četrtih sladkih6, ko sem v izboljšal tako razdaljo(49 in 50 km), kot tempo (7:16 in 7:12) ne. Čeprav, če prav pomislim, je bila Šentiljska v decembru 2009 sploh nekaj posebnega. Joj, kako naj človek rangira, če je bilo pa vse, kar smo počeli tako euforično! Šentiljsko sicer nerad štejem pod pretečenih 56,2 km ampak vendarle! Kar velik del poti smo pretekli in na koncu sem bil kot malo zadet.

malo zapostavljam balaton, tam je bilo vendarle v dveh zaporednih dneh 51 km, kar tudi ni od muh. Pa še pogoji so bili hudi. Saj pravim, kako naj rangiram po priljubljenosti???

Inventuro pa zaključujem seveda z najdaljšim tekom ever. V Tivolskih 8 urah z kar nekaj nabranimi višinskimi metri se je seštelo 58 km. Daljši zapis je tule, je pa bilo kar naporno.

kaj bo letos, ne morem napovedat. Plani so hudi ampak saj veste. Da ne bom kakšne zarečene superge pojedel.

Se nadaljuje.



 

sreda, 12. januar 2011

6:05

Jaz pa sem perla za z lučjo iskat. Merim, evidentiram, trasiram, vpisujem, računam, planiram, vrednotim, oblikujem, premišljujem, pričakujem, delam razpredelnice, grafe, zapise, se sekiram in kompliciram, potem pa nekega dne, malo tečen, malo željan zraka in malo kar tako, grem ven, odtečem dobro mero in ko se doma vsedem za računalnik se spomnim, madona, saj res.

Nekje sredi puščobne blatne PST, v čisti temi, s tistim zoprnim pršenjem dežja v zraku sem pretekel šesttisoči kilometer. Še 995 do naslednje okrogle...

torek, 11. januar 2011

Buuuu

Ojoj.

Ojoj! Kakšen kup bučk sem nakotalil na kup včeraj!! Ena sama nakladancija. Kar nekaj. Enostavno se mi je zdelo da že dolgo nisem nič napisal pa sem potem želel nekaj umnega in globokega vkup spravit, ratalo je pa pač to, kar je. samo da se jamra ne? In to jaz, ki sem se zadnjič pri Clasixxu nasmehnil ko je pisal, kako je oh, pretekel samo 1344 kilometrov, celih 80 manj kot leto poprej. Pa sem si rekel, jebenti fant, 80 manj kot lani? Še vedno 1344 več kot pred desetimi leti! Jep, takole znam pri drugih pametovat. Sam pa za vsak izgubljeni delček kmja na min v jok pa na drevo. Kakšno bučko sem, recimo, že prijavil včeraj? Aha, kako je bilo potem po Tivoliju kar konec vsega skupaj, da nisem nič migal kaj dosti, da ni bilo nobenega veselja ka-li. Da sem neizmerno užival ko sem s borške klasike kar naenkrat usekal čez drn in strn proti Plešivice ni seveda nič. Da sem si privoščil pravi uživaški tekaški vikend v Radencih tudi ne šteje. Neizmeren ponos v tistem mestu na S na Madžarskem tudi ne šteje. Pa tisti dir z Vršiča dol, ko mi je končno prvič steklo tudi navzdol tudi ni bil nič. Pa še en trking praktično pred nosom – komaj čakam, da se malo podaljša dan in grem spet malo čez Šišenskega v Toško in tam okoli. Ampak to tudi ni nič. Kakor tudi ne naravnost fantastična forma na Krtinskem – če ne bi vmes zalutal bi raztural. In tisti finiš na Sladkih6, uh, kako me je razveselil. Dal mi je vedeti, da imam še ogromno energije in moči skrite da pride na plano tako nepričakovano. Ampak seveda, kaj bi to. In Torki in Barbara in Palmanova in … in vse to. Sama brezvoljnost in apatija celo leto, kaj ne? Da si potem v decembru v miru vzameš počitek in ne počneš nič drugega kot lenariš, se sprehajaš, malo potečes na izi in greš dvakrat v istem tednu na Veliko Planino. Saj ja počivaš.

ponedeljek, 10. januar 2011

Invertura

Takole, vidite, je to pri meni. Kako sem že zaključil prejšni zapis? Jutri. In ta jutri se je zavlekel do danes, dobrih, doooobrih 14 dni kasneje. In čisto zares sem vsak dan posebej želel nadaljevati, kajti uh, cel kup stvari sem imel na zalogi. Pa so žal izpuhtele. Tako da bo tole bolj obnova kot ne ampak vseeno.

Najprej, ah, saj veste. Spet sem bil tam. Samo da se mi tokrat tudi pisati ni dalo. Pravzaprav še vedel nisem, da sem spet nasedel, če ne bi inventure borških delal in našel vsa tista moja nehanja. Ah, torej je že vse napisano. Saj potem je pa vse v redu. Vse mi dol pade, v nekem trenutku se zjokam na vaših ramenih – in v tistem trenutku lepo prosim mislim smrtno resno! – in me potem vi malo potolažite in date spodbudo za naprej. Dokler seveda ni prišlo tako daleč, da mi že koj v komentarjih zabrusite – pa ne že spet!! Malo me sicer skrbi, ker so tile popadki čedalje daljši in kar je še huje, kar nekako navadil sem se jih. In enkrat, se bojim, bom kar notri ostal. Easy.

Čeprav – saj sploh ni bilo tako slabo leto! Prav ta zaresno inventuro bom pripravil za obletnico ki bo kmalu (čez slaba dva tedna) ampak že takole na oko – najprej, čisto na začetku prva mednarodna tekma nad 21 km, namreč 30 km Medea v Italiji – in to prav uspešno! Potem pa je kmalu padla tudi PSTin takoj za tem še dolžinski rekord: 58 kilometrov po Tivoliju. Potem pa, kot bi se iztrošil, še so bile PSTjke, izzivi in tekme, ampak nobenega pravega gušta nisem našel. Morebiti sem se malo zbudil na Sladkih ampak to je to. Decembra 2010 sem pretekel vsega skupaj 45 kilometrov. Na začetku 13. tedenskega programa teka in hoje pred skoraj petimi leti sem jih več! Kar je bilo najhuje, se mi je gladko fučkalo. Vse skup je bilo na las enako izgovorom, ko smo nehavali s kajenjem in smo si potem spet prižgali eno: saj si zaslužim, ena mi pa že ne bo škodila, saj bom nehal jutri, eno razvado imam pa že lahko, saj vsi kadijo… Samo, da je bilo sedaj na ta način: malo počitka si pa že lahko privoščim, to samo koristi, zakaj bi se gnal, saj si zaslužim, en mesec počitka mi pa že ne bo škodil, tečt začnem spet jutri, malo pa se lahko pocrkljam, saj nobeden ne teče pozimi…

Ko sem enkrat v tej fazi, začnem delat plane za ponovni zagon. Kljub vsemu znanju in vedenju pa še vedno naredim natančno in točno narobe: naplaniram si prehudo reč, da malo potolažim samega sebe, češ, evo saj bomo vse nadoknadili. Mojster invertnosti, vam rečem. Gas in bremza, pa še rikverc poleg. Na zaključku inventure in še pred uverturo pa se je zgodilo še nekaj. To je tisti trenutek, ko odtečemo Borških 10000 in se zazremo v prihodnost. Vedno smo imeli sanje. Morda pretirane, celo nerealne, morda preskromne, včasih previdne, včasih predrzne. Letos smo jih skenslali in na koncu se nismo mogli dogovoriti niti o skupni izvedbi Balatona. V prvem trenutku se mi je zdelo to nekaj groznega. Samo nekaj trenutkov kasneje pa se mi je posvetilo: ne groznega, nekaj čudovitega!  Romantična e-kipa srčnih prerašča otroško obdobje in počasi se odločamo za svoje poti. Vsakega počasi vleče v drugačne vode, eden bi rad podiral hitrostne rekorde, drugi bi tekal po hribih. Tretji bi tekel kar tako, brez obveznosti, četrti si želi dolgih in počasnih tekov. In še jih je, peti, šesti, sedmi… Več jih je kot cele e-kipe. Interesi se razhajajo in najbrž ni naključje, da Balaton ne bo nikdar več tisto, kar je bil lani. Kajti lani smo se še lahko malo igrali turiste, letos to ne bi več šlo. Če bi se spravili tja letos bi šlo za veliko bolj resno reč. Veliko bolj razumsko. Srčno v drugem pomenu besede, kot jo razume e-kipa. Pri takem odrekanju pa je vedno vprašanje, kaj si v resnici želimo.

Ah zaplezal sem se. Takole razpredanje mi ne gre več od rok kot včasih pa tudi ne da se mi več. Naj na kratko preskočim še na uverturo. Vse skupaj je bilo namreč neznosno lahko. Danes je to, jutri je ono, dnevi minevajo, dan po Božiču, silvestrovo, in kar naenkrat je od zadnjega teka minil poldrugi teden. Začne se novo leto in že prva treninga, ki sem si jih začrtal lani padeta v vodo. Brez posebne slabe vesti. Saj si zaslužim, malo počitka mi pa že ne bo škodilo, tečt začnem spet jutri, malo pa se lahko pocrkljam, saj nobeden ne teče pozimi… V četrtek pa grem potem, po najdaljši tekaški pavzi ever ven pogledat, če sploh še znam teč. Saj sem vedel, da ne morem nehat. 

nedelja, 2. januar 2011

V bistvu je bil že (skoraj) šesti

Evo, takole so minevali naši borški spopadi v zadnjih nekaj letih.
Žal se do danes nisem mogel javit, za kaj več pa tudi ni časa. Se slišimo jutri-

Borških 10000 28-7-10corr.Hana07 1:20:00


Borških 10000 L 29-12-07 1:18:00


27-9-08 Borških 10000 1:18:40

27-12-08 Borških 10000 1:17:50


29-12-08 Borških 10000 1:18:51

25-12-10 Borških 10000 1:20:15