Invertura

Takole, vidite, je to pri meni. Kako sem že zaključil prejšni zapis? Jutri. In ta jutri se je zavlekel do danes, dobrih, doooobrih 14 dni kasneje. In čisto zares sem vsak dan posebej želel nadaljevati, kajti uh, cel kup stvari sem imel na zalogi. Pa so žal izpuhtele. Tako da bo tole bolj obnova kot ne ampak vseeno.

Najprej, ah, saj veste. Spet sem bil tam. Samo da se mi tokrat tudi pisati ni dalo. Pravzaprav še vedel nisem, da sem spet nasedel, če ne bi inventure borških delal in našel vsa tista moja nehanja. Ah, torej je že vse napisano. Saj potem je pa vse v redu. Vse mi dol pade, v nekem trenutku se zjokam na vaših ramenih – in v tistem trenutku lepo prosim mislim smrtno resno! – in me potem vi malo potolažite in date spodbudo za naprej. Dokler seveda ni prišlo tako daleč, da mi že koj v komentarjih zabrusite – pa ne že spet!! Malo me sicer skrbi, ker so tile popadki čedalje daljši in kar je še huje, kar nekako navadil sem se jih. In enkrat, se bojim, bom kar notri ostal. Easy.

Čeprav – saj sploh ni bilo tako slabo leto! Prav ta zaresno inventuro bom pripravil za obletnico ki bo kmalu (čez slaba dva tedna) ampak že takole na oko – najprej, čisto na začetku prva mednarodna tekma nad 21 km, namreč 30 km Medea v Italiji – in to prav uspešno! Potem pa je kmalu padla tudi PSTin takoj za tem še dolžinski rekord: 58 kilometrov po Tivoliju. Potem pa, kot bi se iztrošil, še so bile PSTjke, izzivi in tekme, ampak nobenega pravega gušta nisem našel. Morebiti sem se malo zbudil na Sladkih ampak to je to. Decembra 2010 sem pretekel vsega skupaj 45 kilometrov. Na začetku 13. tedenskega programa teka in hoje pred skoraj petimi leti sem jih več! Kar je bilo najhuje, se mi je gladko fučkalo. Vse skup je bilo na las enako izgovorom, ko smo nehavali s kajenjem in smo si potem spet prižgali eno: saj si zaslužim, ena mi pa že ne bo škodila, saj bom nehal jutri, eno razvado imam pa že lahko, saj vsi kadijo… Samo, da je bilo sedaj na ta način: malo počitka si pa že lahko privoščim, to samo koristi, zakaj bi se gnal, saj si zaslužim, en mesec počitka mi pa že ne bo škodil, tečt začnem spet jutri, malo pa se lahko pocrkljam, saj nobeden ne teče pozimi…

Ko sem enkrat v tej fazi, začnem delat plane za ponovni zagon. Kljub vsemu znanju in vedenju pa še vedno naredim natančno in točno narobe: naplaniram si prehudo reč, da malo potolažim samega sebe, češ, evo saj bomo vse nadoknadili. Mojster invertnosti, vam rečem. Gas in bremza, pa še rikverc poleg. Na zaključku inventure in še pred uverturo pa se je zgodilo še nekaj. To je tisti trenutek, ko odtečemo Borških 10000 in se zazremo v prihodnost. Vedno smo imeli sanje. Morda pretirane, celo nerealne, morda preskromne, včasih previdne, včasih predrzne. Letos smo jih skenslali in na koncu se nismo mogli dogovoriti niti o skupni izvedbi Balatona. V prvem trenutku se mi je zdelo to nekaj groznega. Samo nekaj trenutkov kasneje pa se mi je posvetilo: ne groznega, nekaj čudovitega!  Romantična e-kipa srčnih prerašča otroško obdobje in počasi se odločamo za svoje poti. Vsakega počasi vleče v drugačne vode, eden bi rad podiral hitrostne rekorde, drugi bi tekal po hribih. Tretji bi tekel kar tako, brez obveznosti, četrti si želi dolgih in počasnih tekov. In še jih je, peti, šesti, sedmi… Več jih je kot cele e-kipe. Interesi se razhajajo in najbrž ni naključje, da Balaton ne bo nikdar več tisto, kar je bil lani. Kajti lani smo se še lahko malo igrali turiste, letos to ne bi več šlo. Če bi se spravili tja letos bi šlo za veliko bolj resno reč. Veliko bolj razumsko. Srčno v drugem pomenu besede, kot jo razume e-kipa. Pri takem odrekanju pa je vedno vprašanje, kaj si v resnici želimo.

Ah zaplezal sem se. Takole razpredanje mi ne gre več od rok kot včasih pa tudi ne da se mi več. Naj na kratko preskočim še na uverturo. Vse skupaj je bilo namreč neznosno lahko. Danes je to, jutri je ono, dnevi minevajo, dan po Božiču, silvestrovo, in kar naenkrat je od zadnjega teka minil poldrugi teden. Začne se novo leto in že prva treninga, ki sem si jih začrtal lani padeta v vodo. Brez posebne slabe vesti. Saj si zaslužim, malo počitka mi pa že ne bo škodilo, tečt začnem spet jutri, malo pa se lahko pocrkljam, saj nobeden ne teče pozimi… V četrtek pa grem potem, po najdaljši tekaški pavzi ever ven pogledat, če sploh še znam teč. Saj sem vedel, da ne morem nehat.