četrtek, 23. februar 2012

Zgodba z žalostnim koncem

Nisem ravno bučka, ampak ravnodušen pa tudi nisem čisto. Moj odnos do živali je približno tak, kot do majhnih otrok - manj rinem vanje, rajši se imamo. In to mislim dobesedno. Majhni otroci so me običajno imeli radi (ali pa so se me bali, ker grdo gledam) morda ravno zato, ker nisem skoz nekaj težil in rinil vanje in sem se z njimi vedno pogovarjal normalno, kot z normalno osebo ne pa debilčkom (bucica, juhica gugugu...). Kot rečeno, z živalmi je podobno. Ne rinem vanje, sem odločen in (kot sicer tudi z otroki) prepopustljiv, pa sekiram jih tudi ne. Prej ali slej se vzpostavi en tak odnos na ravni zaupanja, kar pa je včasih bolj iluzija kot ne (samo Roya poglejte recimo, ni naklučje da me je tako razkurilo takrat ko je pozabil na zaupanje in pobegnil iz prtlažnika).

Drugače pa - vedno me stisne, recimo, ko vidim ob cesti povoženo mačko. Da bi se ustavil in jo pokopal pa mi pač ne gre od rok. Itak se vedno mudi, itak ni časa. Čeprav je pa tudi res, da je zadaj za blokom kar nekaj grobkov s kostmi naših skobčevk, želv, ribic, miši in podobnih. Včasih premišljujem da je to itak brezveze - sočutje namreč, ker narava sama je kruta kot peklenšček. Neusmiljena, krvava. 

Ne verjamete?

Kot veste, nas je v Šiški obiskal golob. Namestil se je v prekucnjeni košari na omari v delno zaprtem balkonu in počasi se je izkazalo da ni golob pismonoša ampak samo golob. Počasi se je tudi izkazalo da pravzaprav niti golob ni, ampak golobica. 

In kaj naj sedaj? Saj veste, na prvi strani googla boste pod geslom golob našli najprej našli besede kot so: iztrebki, nevarni, prenašanje, nalezljive bolezni, perje, pršice, bakterije, alergije, parazitarne bolezni in podobno. Odločil sem se za neko srednjo pot med nasveti, ki sem jih dobil od sodelavcev, namreč ena stran me je spodbujala, da naj takoj stran pomečem jajčka, golobica pa bo itak šla, druga stran pa je namignila, da jo morda zebe in je lačna? Moja srednja pot je bila, da sem jo pustil čim bolj na miru. Da bi žalostil novopečeno mamico se mi je zdela osupljiva misel misel. Le kje se spomnijo takšnih? Pa me vedno najdejo in silijo v kakšna takšna dejanja. Recimo - ker smo v vrhnjem nadstropju so se nad naša okna naselile lastovke in sosedje me vsako leto nagovarjajo, da naj sklatim gnezda. Zakaj že? Če že koga motijo, potem motijo edino otroke, ko jim poleti že ob 4h prirejajo koncert ob odprtem oknu. Če se vrnem k naši gostji - skratka, kar se mene tiče,  detomor odpade. Hrane pa je imela očitno dovolj, s svojih izletov se je vračala vidno zdrava in prav nič shirana. Sploh pa, če sem čisto pošten, mi ni bila kaj dosti na očeh, v Šiški sem bolj izjemoma kot ne. Otroci so bili sklepčni, da jih ne moti in mi nismo motili nje. Tako tudi nisem namestil mreže - kako bi se sicer golobica vračala h gnezdu?

Malo sem že pozabil na vse skupaj, ko me obvesti tamala: košara da je sredi balkona in notri med vejicami rumeni trupelci. Kaj se je zgodilo lahko samo ugibam, predvidevam pa da so bile vrane. Te pametnjakovičke so že davno odkrile, kako do slastnega obeda, pri nas v fabriki ni nič nenavadnega najti okljuvan golobji okostnjak. In vrane okoli v veselem prepiru. Kar malo krivega sem se počutil, zaradi mreže pa to, ampak kaj pa naj bi? Narava je kruta kot peklenšček. Neusmiljena je in krvava. Pa brez čustev, hvalabogu. Kaj je bilo tisto njeno gruljenje ob košari kasneje sredi balkona ne vem. Izraz stiske gotovo ne? Saj golobi menda ne čutijo stiske? Duševne stiske?? Dajte no.

Kasneje sem umaknil košaro nazaj na omaro, da pospravim balkon in ko sem nesel smeti ven je sedla nazaj v gnezdo. Čemela je v na tistih dveh preostalih trupelcih in ni se ji dalo dopovedati, da je konec. Ni se pustila odgnati in branila je mrtvo gnezdo kakor je le znala. Našopirila se je in dvignila krila, vpila in prhutala.  




Ko sem se kasneje vračal izza bloka, sem videl da še vedno leta na balkon in nazaj in išče svojo košaro. Jo bo že minilo. Saj nič ne čuti. Saj ne ve. Samo za nagon gre.

Jutri pa jo bo tako ali tako pričakala mreža.


torek, 14. februar 2012

[Resnične zgodbe] Ljubim te (K.)


Ponavadi ga je prijelo enkrat konec poletja. Spet je sedel v naslonjaču z albumom v naročju in nežno božal fotografije. Fotografije so bile rumene kot konice njegovih prstov s katerimi je včasih pokazal na kakšnega mladeniča in mrmral kako jih je tale pa gnal, prav do onemoglosti. Kolikokrat je slišala tiste zgodbe, kako so morali najmanj stokrat gor in dol ob skakalnici, pa na vrh do cerkve in nazaj, vse dokler niso skoraj bruhali od napora. Na naslednji strani albuma bo spet začel s tistimi zgodbami o Bukarešti, pa o ljubljancu, ko sploh niso ustavljali prometa pa zgodbice o tekmovanjih po bivši jugi...

- Pazi, no!

Jezno je odpihnil pepel, ki ji je padel na eno od slik. Malo je še pobožal fotografije, potem pa počasi zaprl album. Ko je vstal se ji je zazdel tako star in izsušen.

Kdaj sta takole obtičala? Kako sta se znašla v tej majhnem zakajenem stanovanju brez prave volje in brez kakršnih koli ciljev? Čedalje redkeje je obul tiste superge in šel za kakšno uro ven. Na zadnje lani enkrat, če se prav spomni, ko je jezno prišepal domov češ, da so se copati dokončno strgali in da ima samo še krvave žulje od njih. Da bo enkrat treba kupiti nove.

Enkrat.

Včasih sta šla mimo trgovine in jih je kazal, vidiš tiste, da tiste so pa špica, s tistimi bi pa šlo. Hoj, ko bi imel take, kako bi tekel! Pa ji ni ušla otožnost v njegovem pogledu. Iskra v očeh je namreč zasvetila le na kratko, potem pa se je umaknila vsakdanu, copati v izložbi so bili daleč predragi za njiju. Ostale so v tisti kategoriji enkrat, nekoč. Nekoč sta res, ko sta bila prav prešerne volje, celo stopila v trgovino, da jih je preizkusil. Kako mu je žarelo lice! Prav kot mladenič je izgledal, tisti, dolgolasi iz rumenih fotografij v albumu. Pa vendar bi bilo najbrž bolje če ne bi šla tod mimo. Ko sta stopila ven je bil še bolj žalosten in prazen, doma je potem jezno puhal dim spet kar za mizo v kuhinji in si točil ta kratke. Poznala ga je in vedela je, da bo jezno odmaknil roko, ko ga bo poskusila potolažiti. Še sama si je natočila in se zazrla skozi okno v stolpnice nasproti. Kakšno življenje... Jeseni, ko se je začela šola je bilo malo lažje, saj je dobila nekaj dodatnega denarja še za delo v poznem popoldnevu. A iz dolgov se nista uspela izviti, vedno sta imela na koncu meseca minus. Tako praktično ni mogla nikamor. Zaživela je samo med čik pavzami s sodelavkami, ko so se smejale in opravljale. In seveda še v tistih trenutkih, ko sta pozno zvečer, ko se je vrnila iz šole, sedla na balkon, puhala oblačke in sanjarila kaj bosta enkrat, kako bosta nekoč...

Bila je žalostna. Kdaj je postalo vse tako pusto? Gledala ga je kako ves brezvoljen spravlja album na svoje mesto kako odsotno otresa pepel mimo skodelice. Kaj ko bi bilo nekoč enkrat - danes?

***

Bil je zmeden in prestrašen hkrati. Ne bi smel tako vzrojiti. Ampak ona ne ve. Vse je en blef, pač ne zmore več. Oh, v tistih časih, takrat že, ampak sedaj je star in pljuča so vsa zapacana. Copati so bili samo izgovor. Pa tako lep večer je bil. Prav potrudila se je, celo smrekico je okrasila. In darila spodaj. Zdelo se mu je, da imata končno po dolgem času lep večer. Zadnje čase sta se videla prav poredko, sedaj ko je delala še v šoli pa sploh. Malo je bil zaskrbljen, tako utrujena je bila ves čas, niti na balkon ni več hodila z njim. Danes pa je bilo tako luštno vse skupaj, smejala sta se in pogovarjala, potem pa - darila. Ni pričakoval ničesar, škatla za čevlje pač, notri pa najbrž kakšna štkatlica ta boljših. Ali pa nogavice. Mogoče ta domačega od njenih. Zdelo se mu je simpatično to, z darili. Odpiral je škatlo, ki jo je zavila kar preskrbno in dvignil pokrov. Najprej ni dojel kaj gleda, bilo je čisto iz drugega filma.

Začutil je utrip v sencah in mrzlo ga je spreletelo po hrbtu. Kako... Od kod... ? Bile so prav tiste. Še tako živo se je spominjal mehkobnega občutka na nogah, ko jih je pomerjal. Ko je poskočil nekaj korakov po trgovini ga je prijelo, da bi stekel še naprej, ven skozi vrata in dalje po hodnikih in naprej in naprej, ven in nikoli se ne bi ustavil. Tako si je želel spet preteči cel maraton, začutiti tisto množico od znotraj, ne pa le kot malo otožni opazovalec ob cesti. Ampak saj ne zmore. Nič več, nikoli več. Ko jih je sezuval je postal tako čudno prazen. Del njega je ostal z njimi tam v trgovini. Sedaj pa so bike tukaj na mizi. Žarele so in dišale, polnile so ga z energijo, ki je ni čutil že leta. Ampak ne, to ne gre! Nikoli več. Ne more, ne z more! Vzrojil je jezen, zmeden in prestrašen. Da si jih ne moreta privoščiti, da jih noče. Da je nora, ko kupuje takšne reči. Od kod denar? Od kod ji ideja, da sploh še hoče teči? Takoj pojutrišnjem zjutraj jih bo nesla nazaj, potem pa bosta nakupila potrebnejše stvari. Vpil je brez kontrole, jezno in obupano. Nemočno. Že trenutek kasneje mu je bilo žal. Sedela je tam sklenjenih rok in se komaj vidno tresla. Ni hotel, mora ji povedati, da ni hotel... Oči je imela široko odprte in zazrte mimo njega v omarico nad umivalnikom. Naenkrat je sunkovito vstala, da je stol padel po tleh. Nekaj trenutkov je še stala tam, potem pa mirno pobrala stol in odšla v sobo. On pa je kar sedel tam in ni vedel kaj bi. Jezno je potegnil škatlico iz žepa in si s še vedno tresočimi rokami prižgal. V tem ledenem mrazu že ne bo hodil na balkon. Ko je hotel prižgati novega, je ugotovil, da je škatlica prazna. Sedaj pa še to!! Z vajenimi gibi je naštel drobiž in si ga pripravil na mizo. Do črpalke sicer ni daleč ampak po tem mrazu... Mah, nikamor ne gre, za danes bodo tudi tiste njene dobre. Gotovo jih ima spravljene v tisti njeni škatli. Obrnil se je proti umivalniku in odprl omarico. Ko je prijel za kovinsko šatuljo je tiho zaklel. Prazna, jebenti! Zmedeno je gledal v šatuljo in jezno pihnil. Na dnu je bil samo en star prelomljen čik, nekaj drobiža in koledar s prekrižanimi dnevi. Ženske! Ko je hotel dati škatlo nazaj je obstal sredi giba saj se je v šatulji prikazal odsev superg na mizi. K vragu vse skupaj! K vragu!

***

Zajokala je šele, ko je imela glavo globoko potisnjeno v blazino. Tako samo se je počutila. Tako nemočno. Tista Nekoč in Enkrat sta bila spet nekje daleč nedosegljiva. Slišala je, kako si toči pijačo, kao loputa z vrati omaric. Kako šteje drobiž. Menda ne bo šel ven popivat? Morda je reagirala preveč sunkovito, morda jo je zabolelo brez potrebe? Saj ni mogel vedeti, tudi njemu je težko. Mogoče pa nima smisla, da si pokvarita večer čisto do konca. Ogrnila si je haljo in stopila v kuhinjo. Pa ga ni bilo več. Očitno je bil res razburjen, saj je na robu mize pozabil nekaj drobiža. Žalostno je sedla za mizo in opazovala čik v pepelniku. Tako je pogrešala tiste čik pavze. Še bolj puhanje oblačkov na balkonu skupaj z njim. Sodelavke so jo imele zadnje časa za čudno, ko ni hodila več z njimi ven. Tolikokrat si je zaželela pomirjajočega dimu, nežne omame, pogovorov na balkonu. Ampak imela je cilj. Ko je prvič vrgla kovance v šatuljo ni vedela ali bo zmogla, ko jih je zadnjič srtresla ven na mizo ji je srce razbijalo od veselja. Sedaj pa vse skupaj ni imelo več smisla. Žalostno je segla v omarico in izbrala daljši del polomljene cigarete. Vtaknila jo je v ustnik in s pogledom iskala vžigalnik.

Na vratih je zamolklo in neodločno zaropotalo. Vrgla je ustnik v škatlo in  dvignila pogled. Bala se je, da bo spet ves jecljav in majav, kakršen je včasih prišel iz gostilne. Najprej je zaslišala sopenje, potem pa se je pojavil tam med vrati v sami majici in kratkih hlačah. Bil je prepoten in težko je dihal. Nekaj časa ga je samo gledala potem pa zagrabila odejo in ga skrbno ovila. Ti norec! Njegove oči so žarele, njegovo srce je razbijalo, na obrazu pa se mu je risala čista otroška radost. Prave so, je hlipal, čisto prave! Iz njegovih oči je razbrala, da bi lahko tekel in tekel in tekel, naprej do roba in še dlje in da ni čutil ne utrujenosti in ne mraza, le brezmejno  lahkotnost. Vse bo dobro, vse bo še dobro! Vedela je, da bo letos tekel maraton! Navdušeno ji je risal vzdušje, ko bo stekel z reko tekačev, kot da ne bi več samo sanjal, kot je že tolikokrat doslej. Objel jo je trdno kot je že dolgo ni, tako toplo in hkrati tako nežno. Potreboval bo denar za opremo in štartnino, ampak bo že nekako. Ko se je odmaknil od nje je zaslišala kovinski zvok kovancev.

- Saj lahko uprarabim kar tvojo škatlo, kajne?


Iz zbirke  Konec sveta II

četrtek, 2. februar 2012

(Prisilni?) počitek

Spet imamo podnajemnika v Šiški.
Počiva in leži cel ljubi dan. Ne vem kaj bo, ko bo pritisnil mraz?