ponedeljek, 13. december 2010

Polet nad izletom.

Včasih smo, ko smo z odprtimi usti tuhtali, kaj smo spet naredili narobe, zamahnili z roko češ, kdo bi razumel te ženske. Ampak problem je večji: kdo bi razumel samega sebe? Jaz se že ne. Kaj se plete po moji betici tuhtam in raziskujem tudi po temle blogu še par let, pa se vedno znova presenetim.

Recimo.

Recimo, kaj je bilo treba dvakrat v enem tednu na Velko planino? In to obakrat kar konkretno peš! Prvič iz Stahovice, po plundri, snegu in vetru, tako da vsak kilometer razdalje in meter višine štejeta dvojno. Čisto konkretna matrnga, nobene zamere pred egom, idom in alteregom ne bi bilo, če bi ta drugega izpustil. Oh, celo dobro bi bilo. Razbremenil bi vse sklupaj skrbi in bi šel večer prej z Darjo pripravit kočo in bi bilo vsem luštno, tako pa...

Tako pa je bilo treba nekaj dokazat, ali kaj? Ja, grem zdraven. Krtinski izziv na kvadrat, letni pohod krtinskega ŠD, letos peš iz Krtine vse do koče na Veliki planini. Počez čez griče in doline, da bo ja vse po reglcih. Slabih 26 km, start na 310 m, cilj na 1650. Nič strašnega torej.

Sedaj pa tole: ekrat vmes mi je zaštekalo. Ni mi šlo in sem precej upočasnil. Precej, hm, kaj pa vem. Pač vsak korak mi je bil maolo odveč in nikakkor nisem uspel šivati luknje. Potem mi je zašteklalo še na žurki v koči. Enostavno sem bil utrujen. Glavo mi je vleklo dol in oči sem imel komaj odprte. Jaz sem bil tako zmaaaatran. Da sem šel kar spat. In ko sem sredi fešte legel sem v sencah in vratu spet čutil utripanje srca. Kaj se dogaja z mano?

Ker vmes sem spet našel cel kup -, saj niti ne vem kaj naj rečem. Cel kup enih reči. Izgovori to niso bili, kaj mi bodo izgovori v zadnji četrtini poti? Kaj mi bodo izgovori sredi fešte? Cel kup pa je bil, ja. Takihle, recimo: saj ni čudno, saj letos nisem kaj dosti vadil za v hribe, potem pa takale dvojna jeba naenkrat. Res, lejte, letos sem prav lenaril, kar se hribov in klancev tiče. Mišice pa so čisto druge za v hribe kot za tek. Ker sape ni bilo pravzaprav nobene hude. Noge so bile tiste, ki so odpovedovale. Evo, grem pogledat v tabelco... Letos, ha, no, evo, recimo Šmarna. Vsega skup 8x. Od osmih Šmarnih pač ni pričakovati čudežne kondicije, mar ne? Od ostalega je bil potem še dvakrat Primož, enkrat Limbarska, 3x Murovica, pa en pohod iz Krtine prek Tuštanja in nazaj. Potem pa še Katarna nad Ljubljano kot pohod in tek in to je to. Aja, pa par izletkov na Plešivico in Frato. Skratka, nula, nič višjega od Primoževih 826 m. Kako naj potem človek pričakuje, da bo šel na tak pohod kot neki supermen? Saj potem je pa vse jasno, ane?

Ampak jaz tuhtam še dalje: zakaj danes nimam prav nobenega musklfibra? Tako kot sem se (pred)včeraj(šnim) smilil samemu sebi, danes še hoditi ne bi smel biti zmožen. In ne nazadnje: kaj je bilo tisto dremuckanje sredi fešte? Ko je bilo že vsega hudega konec in bi moral skakati od navdušenja? Jaz pa ko penzionist. Enostavno se mi nič ni dalo. Vse mi je bilo odveč. Umik. Ein bisschen frieden.

Resno. Taka stvar, 26 kilometrov, trije, štirje hribi, veter, dobra družba, uspeh, strežba za bogove od spred in zad, hrane in pijače, kolikor češ. Jaz grem pa spat.

Kdo bi razumel samega sebe.

sreda, 8. december 2010

Kakšen lep dan se je naredu*

Kot vedno: en narobe napisan stavek in evo mene. Še najbolje če kar pokažem klepet:

jaz: Evo ga. Danes ob poltreh poberem napotnico in ključ. Potem greva lahko jutri že kar povohljat. Če ne moreš jutri potem boš moral sam, ker jaz pa lahko potem šele v četrtek
11:03 Aleš: Juhu! A ti bi šel z mano? Dopoldan?
11:04 jaz: Bi si vzel dopust.
 Aleš: Superca. Potem pa jutri okoli osmih. Zdaj se samo še zmeniva koliko bova hodila... Glede na to, da imava dopust, je škoda hodit samo dve uri, ne? :)
11:05 jaz: Hmm... Morebiti pa grš ti peš, jaz pa z gondolo... ;)
 Aleš: Pajade.
 jaz: A da bi šla čisto od spodaj??
 Aleš: Ma, ja. Kaj pa je, dve uri in pol!
11:06 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
  ...nnnnnnnnnnja
 Aleš: Dej, dej, prav prepričevat te moram...
11:07 Se bova še zmenla. V vsakem primeru rabiš dereze in velik za pre-obleč. Gor so stvari odprte. Mislim.
 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
...nnnnnnnnnnJA
Pa sem bil pečen. Dve uri in pol... Hm, saj to bi pa šlo.

Skratka, gremo na Veliko Planino!

Po pravici povedano, jutro ni ravno obetalo, malce kislo je bilo ampak ok, vsaj deževalo ni.
parkirišče pri kalcitu v Stahovici

Po kratkem vzponu proti sv. Primožu pa naju pričaka prvo presenečenje: cel slap! Vode nam torej ne bo primanjkovalo.
Pot k sv. Primožu pri Stahovici

Vendar časa za ogledovanje ni bilo. Treba je bilo naprej in kmalu je pot postala razgibana in lahko sva se začela veseliti obetom lepega dneva ki naju čaka.

pot na Veliko Planino

Malo višje pa naju je že čakal prelep razgled:

Pogled na Kamnik z okolico. Spodaj desno pot s sv. Primoža na Veliko Planino

Vendar časa za uživanje ni bilo veliko, dolga pot naju je še čakala! V prijetni družbi pa še tako dolga pot hitro mine in kar naenkrat sva bila nekje na sredi poti od Domžalskega doma proti sedežnici. Uživala sva v gorskem zraku in prelepi zasneženi pokrajini

Pred Gradiščem

Kmalu sva postala razpoložena kot že dolgo ne. Lahko bi doma ležala in se smilila samemu sebi, gledala mehiške nadaljevanke in se dolgočasila, tako pa sva skoraj na vrhu Velike Planine. Izraz na obrazu pove vse.

Wega

Čeprav že utrujena sva nadaljevala pot proti kočam, pri čemer nama je pomagal nežen vetrič, ki naju je prijetno hladil vse do Gradišča.

Veter

Še malo in - prispela sva!

Koča Mokrica


Da naju ne bi ujela tema sva se kar hitro odpravila nazaj. Po prijetnem spustu pa naju je pričakal spet pust vsakdan v dolini...

Razgled s poti

Človek bi šel kar takoj nazaj!!


Vse slike: TUKAJ

*Naslov pesmi skupine Zadnji Taxi