ponedeljek, 25. maj 2009

Fovšija

Zakaj ne morem? Zakaj ne morem kot vsak normalen človek vstati zjutraj ob svitu in uživati v hladnem prebujanju dneva? Kaj je to z mano, da sem tak klinc, da ga je za iskat? Še malo, še pet minut, zgnil bi v postelji. Medtem ko nekateri vsaj poskušajo ujeti srečo, čeprav jim ne uspe vedno v popolnosti - ampak vsaj poskušajo!, jaz gnijem in lebdim nekje vmes, tako utrujen, tako zelo utrujen...

četrtek, 21. maj 2009

Bele miške

Danes vsega po malo. V bistvu ne vem več ali bi se moral jokat ali smejat ali kako naj bi se sploh počutil. V eni tisti čudni fazi sem, ko se nič ne sekiram.
Najprej tole; nisem hotel prej, da vam ne bi skomin delal, že od torka prejšni teden sem na dopustu. Da se bom kao na izšit* izpit pripravil pa take fore. Torek sem zafučkal z dedijem, potem pa "...en dan čistega dopusta si pa ja zaslužim", zvečer še tekec s spominčico, pa je bil dan mimo. Sreda... ah, seveda. Je treba na Boršt. Ful sem bil priden, ni kaj, ampak za učenje mi nekako ni bilo. V četrtek dopoldne sem potegnil na Borštu, popoldne pa učenje ni in ni steklo. V petek potem malo že, ampak ne toliko, da bi rekel uau, kar prijavi se. Aja - saj to je problem, ker še nisem prijavljen. Pisni del imam namreč že narejen in je treba "enkrat" prit zagovarjat zadevo še ustno, bolj formalnost kot ne, ampak ah, ko pa ni fiksnega datuma! Samo poklicat je treba...  Skratka v soboto Radenci, seveda, potem pa spet na Boršt. Tam sva ostala še ponedeljek in ni kaj, veliko sva naredila. Seveda je torba s zapiski ostala v kotu. V torek sem spet nekaj prčkal, med drugim sem vmes med učenjem popravil luč v predsobi, ki je sicer šmercala kaki dve leti, ampak tisti dan je bilo pa res dovolj. V sredo in danes pa sem moral prekinit dopust zaradi izobraževanja o dobri praksi v proizvodnji in sicer dva dni v Kranjski Gori, od jutra do večera, da sem mislil, da mi bo rit odpadla. Toliko torej o učenju.

Sicer pa, olala! Kot zgleda bosta letos češnji na Borštu vendarle dobro obloženi. Na tamali so čisto zrele in v nedeljo smo jih že jedli. Mmm, kako so bile dobre! Evo takole je zgledala prva, poslikana še prejšno sredo:

češnja

Njami! In kot zgleda bodo letos tudi breskve. Ha! Al je to fino.

Sicer imam pa še eno na temo Ejev. Namreč danes sredi izobraževanja bi skoraj padel s stola od smeha. Po roki vrtim orbit bombone in ker zadnje čase opažam, da me na majhnih črkah emšo šlata, vedno preizkušam "če je že kaj slabše" in bo čisto zares treba k okulistu. In berem:
TRDI BOMBONI S SLADILI Z OKUSOM KAKTUSA. 
Jep, velike tiskane črke, da tudi mi starčki lahko preberemo. Pomembne stvari celo boldane, da se ja ve. Skratka končno vem, kakšen okus ima kaktus. In berem dalje:
SLADILI IZOMALT, KSILOTOL (12%) (...) BARVILI E133, E100, PREKOMERNO UŽIVANJE IZDELKA IMA LAHKO ODVAJALNI UČINEK.
Tule me je že malo zagrabil tisti "mmmmphh" smehec. Sem si prav živo predstavljal, kako na potovanju z avtobusom - ravno po postanku na bencinski -  zdolgočaseno zoblješ tele bombone, ker je dolgčas jih seveda pozoblješ vse do konca in potem, zeh zeeeh, začneš brati kaj piše na embalaži... Saj vemo kaj dela psiha...
Potem dalje: PROIZVEDENO V ŠVICI ZA WRIGLEY D.O.O., GMAJNA 10, TRZIN. Mejduš, nisem vedel, da imamo v Sloveniji tole svetovno firmo, za katero delajo celo švicarji! Ampak berimo raje dalje:
HRANILNA VREDNOST ZA 100g:  985 kJ, 237 kcal, OGLJIKOVI HIDRATI 97g (OD TEGA SLADKOR 0 g POLIOLI 97g, ŠKROB 0 g) (...) MAŠČOBE 0 g (OD TEGA NASIČENE MAŠČOBNE KISLINE 0 g) (...)
Tule sem se nasmehnil malo bolj grenko, evo kako nam bodo zameglili sicer dober namen navajanja podatkov na embalaži: zasuli nas bodo s kupom neumnosti (zaradi preglednosti sem nekaj navedkov izpustil, originalni tekst je tule) in malo mešali pojme, tako da bo vse izpadlo malo lepše. A veste, mi maščob nimamo. In tistih grooooznih nasičenih, o katerih berete pa sploh ne!
Skratka sedaj pa pridemo k tistemu delu, ko ti kar solze stopijo v oči od ganjenosti. Kako so pozorni! Kako nam želijo zgolj dobro! Ne samo, da tako nesebično skrbijo za ta naš nesrečni pH v ustih ampak na srce nam polagajo še tole:
UŽIVAJTE PO ZAUŽITJU HRANE IN PIJAČE. RAZNOLIKA IN URAVNOTEŽENA PREHRANA TER ZDRAV NAČIN ŽIVLJENJA STA POMEMBNA. UPORABNO NAJMANJ DO DATUMA: ODTISNJENEGA NA DNU PAKETKA.
No? A niso zlati???

Sicer me pa vse skupaj spomne na še preveč raznoliko in uravnoteženo prehrano. Ne vem kam se je letos skrila ta nesrečna hui-shi energija ampak čisto vsi jamrajo, da se samo redijo. Povrh mnogi izmed teh čisto vseh točno vedo v čem je problem: bašejo se s hrano. Vključno z mano. Za popizdit, kako nabiram kile! Vsakič ko se vagam imam pol kile več in to natančno v takem ritmu kot je bilo včasih čudežno vsakič pol kile manj. Saj bi se tolažil, da nabiram mišično maso, pa žal ni res - rezultati so transparentni. Niti ene reči mi ne uspe narediti v istem ali boljšem času kot lani. Dobro, ajd Mali kraški, tam sem nekaj bluzil z zaprtimi usti, ne rečem. Ampak sedajle Radenci recimo, že res da sem bil na cilju razmeroma dobrega počutja ampak vseeno: razmere so bile lani ravno tako ubitačne kot letos, pa sem bil tokrat počasnejši za kar nekaj minut. Ali pa sedajle, ko sem od 9h zjutraj do 5h popoldne žulil zadnjico v Kranjski Gori.  Hja to je čisto svoja štorija. 
Vam rečem, ko zmanjka stvari s katerimi bi se zamotil (na primer emblaže z razgrnitvijo hranilne vrednosti blago odvajalnih bombonov z okusom kaktusa) začne človek fizično pogrešati miganje. Sploh ko je zunaj sonček, planine, gorski zrak... Saj smo nori! Gremo v Kranjsko Goro in smo cel dan (dva dneva, če smo natančni) zaprti v kletni sejni dvorani! A to delajo namerno? Skratka, proti koncu, sem po moje že začel videvati bele miške. In kot pijanec, ki mu sredi delirija ponudijo pijačo sem tudi jaz izbral liter šnopsa, ne pa pir, ko sem zvečer prišel na zrak: kar na Vršič bom tekel, kaj bi bil malenkosten! 
In sem tekel na Vršič. Saj ni bilo prvič! Skoraj leto nazaj smo že tekli, pravzaprav sem jaz tekel, drugi pa so kolesarili. Takole sem takrat zgledal na vrhu:

Iz Vršič
no letos pa je bilo takole: 

Iz Vršič maj 2009
in prosim lepo: za pot sem porabil 15 minut več kot lani! 
Sem pa postal mojster za izgovore. Jasno, ko pa sem 4 kile težji! Jasno, ko pa nisem imel družbe. Jasno, ko pa sem trogal sabo opremo kot za na severni tečaj (kratke in dolge hlače, majica s kratkimi rokavi, dve z dolgimi rokavi in tekaška jakna, pa še vindstoper, da o ceglu od mobija in ključu hotelske sobe z polkilskim obeskom sploh ne govorim. 
Sem pa potem dol hodil, čisto res se mi ni dalo teč. In sem zamudil večerjo. In sem seveda demonstrativno odšel v mesto in pojedel največjo pizzo, kar so jih imeli. Da ne bi slučaaaajno pajčevina zrasla v trebuščku. In tri pire seveda. Dehidriranček bogi. Mimogrede: slika je taka kot je, ker sem slikal na samosprožilec s telefonom. Seveda so proizvajalci telefona mislili na vse, samo na to ne,  da bi telefon stal na boku sam od sebe. In potem ko sem ga podprl z majico s kratkimi rokavi, dvema z dolgimi in tekaško jakno, (da o vindstopererju sploh ne govorimo) je bilo potrebno še pritisniti na gumb...

In evo, pike na i. Danes, ko sem prišel domov sem seveda kar španciral gor pa dol pa sem pa tja, ne samo cel dan sedenja, še mukotrpna vožnja z avtobusom (na srečo brez bombonov), jasno da bo treba malo ven pretegnit noge. In sem šel in pretekel natančno en kilometer, preden sem odnehal. Potem sem se do doma hihital sam sebi. Ker cepec. 

Ampak res. Kér cepec.

nedelja, 17. maj 2009

Kaj potoček žubori?

Ne vem pravzaprav če se sploh še znam - ali znamo zavedati kaj imamo. Zvečer me je namreč spet spreletelo, ko sem vstal s fotelja in sem se spomnil, da sem danes pravzaprav pretekel polmarton. 21 km in še malo čez. Ampak res: vstanem s fotelja pa nobenih "uh" pa "auč" pa podobnih vzdihov, ki sicer spremljajo musklfiber. 21 jih je blo danes, halo? In tek s prijatelji in tek sam s sabo in tek s množico navijačev. Radenci so glede tega res nekaj posebnega...
Naenkrat smo zmožni uresničevati sanje, najsi bo to dolga planinska pohodniška pot, neprekinjeno več urno tekanje v krogih, 24 urno vzpenjanje in sestopanje z ehega od kamniških vrhov... In vse to... zmoremo. Z nasmehom in celo smejanjem, s s srcem in srčnostjo in ne nazadnje - brez da bi spustili dušo.
Kako neprecenljiva darilo smo si podarili.

petek, 15. maj 2009

Das E (2)

Sem poskusil in odziva ni bilo ravno velikega. Očitno sem se motil - tendenciozne novice bralcev mojega bloga ne ganejo. Šlo je za potegavščino seveda, čeprav ne čisto. Že pred časom sem pisal o tem, da se odjavljam od 24ur.com, žurnala, svet na kanalu A  in podobnih rumenil. Moje mnenje je namreč, da mediji v čedalje večji meri novice delajo in jih napihujejo namesto da bi jih spremljali in komentirali. Saj je jasno: konkurenca je ogromna, zgodi se pa ne prav dosti. Potem pa začenjajo z "...javnost zanima...., ...javnost zahteva informacije..." Nič jaz ne zahtevam. Vi pravite da zahtevam. In mi vsiljujete kaj zahtevam. Že tako je vse pod kontrolo: kateri žvečilni si želim, kakšne filme želim gledati, katero obleko bi rad nosil, kje želim preživeti počitnice in kaj želim izvedeti. 

Blogosfera in njeni podaljški twiterji, facebooki in podobnme reči niso nič na boljšem. Kanal za komunikacijo? Ma pa ja. Kanal za oglaševanje čokolade! In potem proizvajamo Fredije Milerje in Suzan Boyle in I kiss you in javnost zanima. 

KAko enostavno in preprosto je narediti bum novico sem hotel pokazat s tem mojim prispevkom, pa mi pač ni čisto uspelo, ali pa preveč. Štos je v tem, da E290 ni čisto nič drugega kot ogljikov dioksid, prisoten v čisto vsaki gazirani pijači - sicer ne bi bila gazirana. Niti ena poved ni bila zlagana, vse je bila resnica, CO2 označujejo z E290 in spada v skupino konzervansov.  Če bi bil resen novičarski trač portal bi seveda terjal od odgovornih pojasnila in jih rezal po svoje. Sproti v pojasnilo še to, da je DVMO (divodikov monoksid) oziroma DHMO seveda čisto navadna voda. 

Skratka - naj torej jemljemo resno sploh še koga? Čedalje več informacij imamo na voljo, pa jih ne zmoremo več razločevati, povprečna etiketa na embalaži bo postala pravi mali internet zmede, bolj kot bomo osveščeni bolj bomo zmedeni. Rešitve ni. 

četrtek, 14. maj 2009

Das E (1)

Naj poskusim nekaj.

Danes me je šokiralo ko sem po košnji v strmem klancu postal žejen in nagnil ohlajeno steklenico žlobodre z miljon E-ji. Ha, sem naenkrat rekel, ne, to pa ne. Dost mam. Takole se zažira vsa ta packarija v naše telo samo zato, da je lepše obarvano, obstojno na svoji globalni poti z drugega konca sveta, ravno pravšnjega nedoločljivega okusa, z manj kalorijami in več vitamini. Hopla, pojdimo po staro dobro radensko. In sredi glonk - glonk - glonkanja se mi oko zaustavi na... pa saj ne morem verjeti! E290. Prosim lepo! Ali nismo doslej prav lepo shajali z čednim kupčkom mineralov in mehurčki, ki so nas prijetno žgečkali po grlu sedaj pa kar naenkrat E290. Mi ni dalo miru pa sem šel pogledat še ostale mineralne vode, kar sem jih imel v špajzi in povsod isto - čista nočna mora. Grem vrtat na internet in globlje kot kopljem, bolj me je groza. E290 spada skupino konzervansov skupaj z naprimer 2-(Thiazol-4-yl)benzimidazolom (E233), ki je neprijazen ledvicam, pa nisinom (E234), ki je celo antibiotik.

Kot sem rekel, globlje kot kopljem bolj me je groza. E290 so mnoge države že razglasile za grožnjo človeštvu (!) in se zavzemajo za njegovo omejevanje. Pri nas pa, kot da nismo imeli najboljše mineralne vode na svetu, ne, pazite to, ko sem raziskoval naprej sem ugotovil, da morebitno prisotnost E290 celo najprej odstranijo, potem pa ga nadzorovano dodajajo! In kot papagajčki ji sledijo vsi ostali, domači in uvoženi. Kot da ni dovolj že vseprisotni DVMO (glej tudi -> http://www.dhmo.org/environment.html). Saj res, kako pa je s tem zadnje čase? Ah seveda. Tudi to reč imamo že v plastenkah. Kamorkoli se obrneš... Potem se mi je malce zavrtelo. Stekel sem dol v zidanco in si nalil kozarec cvička.

ponedeljek, 11. maj 2009

A pa ti JA?

Naj bo najprej tako, kot mora biti: uau, super. Sedemkrat. Kdo bi si mislil, kaj zmorem. Prijetna družba, lepo vreme, solidno organizirano. Na začetku malo slabe volje, ker sem pohodne čevlje pozabil na Borštu. Tekaške superge, pa še to neterenske. Zamuda pol urce, preizkus hitrega vzpona in teka dol, uh, gor gre, dol pa malo težje. Morda zato tudi malo krize pri tretjem krogu. Potem zalaufa in zjutraj se srečen odpravim domov. Zaspan sem, na mezincu me matra žulj, piskcu bi bil morda samo v breme, pa še popoldne šibam dol, tako da se moram malo naspat.

To je to.

Ampak. To ni bilo to. Superge, zaspanost – kdo bo vozil?, žulj, piskec – sami izgovori. Bla, bla, bla. Čisto komot bi se nekako organiziral, navsezadnje so trije šoferski izpiti pri bajti. Za službo sem bedel tudi po 30 ur in se potem peljal domov. In potem šel še na Boršt pričakat novo leto in se v kratkih rokavih ob dveh zjutraj šetat po snegu(...) Žulj pa pač žulj kot žulj. Saj žulj bolj boli pol, ne prej. Sploh pa bi lahko na to mislil preden sem sploh štartal. Ali pa bi šel pač enkrat prej vmes domov po gojzarje – ali pa prosil tavelko tamalo, da jih pripelje. Itak komaj čaka da kam šofira. Obstajajo tudi obliži. Skratka miljon možnosti. In piskec – ta ti je šele za lase privlčečena – marsikatere sanje smo naredili slajše skupaj. Ajd, morda se mi je motal po glavi Vreme s svojo šentiljsko in izrecno željo, da bi jo rad opravil sam. Ali pa sem narobe razumel. Skratka ogromen zaudarjajoč kupček izgovorov.

Ampak zjutraj ob sedmih je bilo vse tako logično in razumljivo in edino pravilno. Stari, sedemkrat si šel gor-dol, to je več kot je normalno. Dvakrat je več kot normalno, če smo pošteni, tule pa si kar šestkrat dodal 'več kot normalno'. Izbira tam spodaj je bila jasna: še eno companje gor in companje dol, ali pa v avto in v toplo, mehko, mirno posteljo. Vrh vsega mi itak ni bilo niti jasno če bi sploh zmogel še enkrat. Lahko jaz zdajle tuhtam in gruntam, kaj bi bilo če bi bilo, kako bi lahko če bi, kje sem ga usral in če sem ga, vse skup pa se zoži na en tak zavit zakaj, zakaj nisi vsaj poskusil, zakaj nekaj študiraš namesto narediš, zakaj si tak zadnje čase, samo jamraš in iščeš izgovore in zakaj vse skup ne prerežeš in vsaj enkrat – vsaj enkrat pač nekaj. Karkoli.

Radenci bodo polomija, že vidim. V vsakem primeru. Če bo pod dve uri je to itak že bilo, skratka no big deal, še bolj verjetno mi bo pa nekje na polovici in kakšen kilometerček čez začelo bloditi po glavi, da se nima smisla gnati za pod dve uri, to je itak neka umetna meja, jaz itak tečem zgolj za rekreacijo, za štos, zase. Ne pa za rezultate. In se bom prepustil lagodnemu udobnemu zen teku do cilja, da se ja ne bi slučajno zadihal in se ful zašvical pa take fore. In če spustim kakšen treningček – ha, pa kaj pol, saj sem sam svoj gospodar. Če se ob sedmih zjutraj, ko bi se bilo treba malo potruditi, malo stisnit zobe, malo poskusit – raje vsedem v avto in odpeljem v fetus položaj v zavetju tople postelje, je to pač moja svobodna odločitev. Wega-ki-mu-je-vse-jasno -> Wega-ki-hoče -> Wega-ki-ne-zmore -> Wega-ki joče. In spet v krožno parčkanje mora-more, hoče-joče. Do naslednjič.

sobota, 9. maj 2009

PA gor pa dol, pa gor pa dol...

Evo, jaz sem se zjutraj po sedmih vzponih odpravil domov spat. Dost je bilo za leos.

Piskec pa ta čas uresničuje svoje sanje.

petek, 8. maj 2009

Uf!

Mogoče... Ah saj je še vedno čas. Mogoče se bo pa sedajle od zahoda fuuuul pooblačilo, prišli bodo črni oblaki, razbesnele se bodo divje nevihte, sodni dan takorekoč in bo plaz zasul pot na Primoža, preostali del bo pa zaradi vode in blata neprehoden in bo 24 ur Primoža prestavljenih.

Mogoče.