četrtek, 23. januar 2014

Naj 7 ali ležem?

7.: Acedia

Sveti Gregor I. Veliki

Na sedmo obletnico odkar sem vstal s kavča in šel teč sem spet nekje na začetku. Seveda ni to nič novega, posebnega ali presenetljivega, pot po kateri hodimo se pač neprestano razceplja in ko izbereš po kateri poti boš šel si samodejno na novem začetku. Pred sedmimi leti, 23.1.2007 sem stal na enem takem razcepu. Nekaj dni nazaj mi je kazalec na tehtnici prebil stotko, na polici je čakalo novoletno darilo the Knjiga, potrebno se je bilo samo odločiti ali se vsedem nazaj pred televizor ali pač stopim ven. zunaj je bilo namreč kislo kot se za ta letni čas spodobi: Dež, ohladitve in luže na tleh.. Takrat sem izbral pot, katero ste lahko precej podrobno zasledovali v mojih zapisih. Na začetku je šlo turbulentno: ni bilo dneva da ne bi opazil napredka, če ne na tempu pa na razdalji, če ne na razdalji pa na teži, če ne na teži pa na drobnih veseljih, ki sem jih opažal čez dan: vse lažja sapa ob vspenjanju po stopnicah, vse lažja izbira stopnišča namesto dvigala, vse ožji obseg trebuha, več veselja z izleti in take. Letel sem po tem vesoljskem toboganu in verjel, da se kar ne bo in ne bo končal. Seveda je prišel tudi tisti čof v vodo. KAr samo po sebi ni katastrofa: če se potrudiš in zaplavaš se lahko izviješ toku, da te ne nese čisto po svoje. Zoprno je, kadar obmiruješ: prej ali slej ti potovanje s tokom postane udobno, prijetno toplo je in zadeve h katerim bi se splačalo zaplavat so vse bolj daleč, vse bolj meglene in zabrisane. Počasi je napor že priti jim bližje, da bi jih vsaj jasneje videl...

Kakorkoli, tole zadnje, sedmo leto že ves čas stojim na tem razcepu in če sem še naprej tako strašansko metaforičen, počasi me tok nese naprej in plavat nazaj do tega razcepa bo čedalje težje. 

Ali pa je pač treba izbrati čisto novega?

Kumi čakam. 

ponedeljek, 20. januar 2014

Ubodje

Danes bom vrgel žogo z naše stolpnice.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes ravno tako.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Ravno tako tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.

Danes bom žoga.

Jani Kovačič, Dnevnik


Zoprno je, ko se stvari začno odmikati. Ne vem če poznate tisti občutek, ko vse skup nekako polzi iz rok. Morda ste kdaj sanjali tisto, gibi so težki, tečeš pa nikamor ne prideš, vse je neprestano izven dosega, kamorkoli se nameniš prideš drugam. 

No, to. 

Superge, ki sem jih v neizmerno veselje najbližjih puščal v spotik sredi predsobe so se preselile v omarico. Potem na višjo polico. Pa na čisto ta zgornjo. Pa v klet, v omaro, kjer je spravljena izvensezonska obutev. Ujet v zanko, v začarani svet okoli kroga, tak namreč v ki se vrti in vrti in hitreje ko gre vrtlijak okoli, težje je stopiti nazaj v sredino. Počasi lezem lepo nazaj. ne samo da sem na istem kot pred enim letom (gl - http://wega-lps.blogspot.ch/2013/01/danes-sem-vrgel-zogo-skozi-okno.html) v bistvu sem na istem kot sem bil pred sedmimi leti. Še huje, V bistbvu nisem niti na tistem kot sem bil pred sedmimi leti. Kajti 23.1.2007 me je ščemelo od kumičakam pričakovanja. Vse je bilo novo, dež, luže, plundra in tista neomajna odločenost da grem teč. Da vstanem in grem. Pojma nisem imel kaj me čaka in to je bilo dobro. Včasih ko te dni žvečim sendvič pred televizijo se mi zazdi, da sem vse sanjal. Dejansko se stegnem za tablico (da mi ne bi bilo treba vstati) in posrfam na blog in tisti famozni prvi dve leti. Da bi dobil potrdilo, da nisem sanjal, da bi podoživel, vse tiste trenutke... namesto tega pa se začnem spraševati kdo je to pisal. 
Kdo je ta Wega? Prav po otroško (pa ne otročje) se je podal  v boj s krizo srednjih let češ, lej, malo začnemo migat, pa bo. Zdravo življenje. Tek mu je prinesel veliko več, kot si je mislil, kot je pričakoval. Pravzaprav še najmanj tistega kar je pričakloval. Saj niti ni vedel kaj naj pričakuje. Vsekakor ne čisto norih stvari, takih kot je vzpon na Triglav ali pa večerni zasneženi izleti na šmarno goro pa tek v mraku po zaledenelih koreninah okoli Rožnika, objemanje dreves sredi štajerskih poti, iskanje zemljevida v strmini sredi gozda, opazovanje lebdeče ptice v nevihti med Brano in Planjavo... Potem so bila tu še srečanja z neznanci, ki jih je njegovo pisanje spodbudilo da so prav tasko vstali s kavča in šli teč...
Hoj, Wega, kam si šel. In zabrišem blog na polico. Vstanmem kavča, zunaj je dež ali pa se ravno pripravlaj na dež, v takemle pa ne bom lazil ven. Pa sploh, saj se ne splača. Še štirih kilometrov ne spravim skup, zadnjič sem šel pa me je potem vse bolelo. V čem je štos? Mar so bile tudi slabe stvari, ki mi jih podzavest servira vsakič, ko se odpravim proti kleti, da se kar ustavim sredi koraka. Napor. Mokre nogavice. Pasji ugrizi. Spotikanje v polmraku. Boleče goleni. Lovljenje sape. Do krvi odrgnjene bradavice. Prebavne motnje. Umikanje avtomobilom. Začudeni/pomilujoči pogledi. dehidriranost. mrzlica. Bolečine v mišicah. Neskončna utrujenost. Klanci. 
Ali pa kavč, pivo in kokice, zakurjena peč in, recimo, Tina Maze.
Saj si zaslužim, ne? Saj mi vendar pripada! Skorajda 10000 kilometrov, več kot 1000 ur (če bi jih postavil v ravno vrsto bi naneslo 47 dni in noči). Drugi še delček tega ne zmorejo. Ne zmoremo. Ne moremo. Ne moramo. Nam ni treba. 

Preklet, preklet, preklet naj bo moj smisel za odločitve.

četrtek, 16. januar 2014

Potujoči pastirji

LJIV-304
Registrska oznaka

Nekoč davno sva imela prikolico v španoviji in saj veste kako pravijo: v španoviji še pes strada. Prikolica je bila stara, razmeroma velika in težko premična in kot taka primerna le za pavšal. Kar se otrok tiče je bilo to super: praktično so bili na morju celo poletje, kar se ostalega tiče pa klinc. Če nisi previden in po pameti, hitro postaneš suženj, ker imaš pavšal plačan MORAŠ iti tja vsak vikend, prej ko slej pride kdo na idejo, da bi uredili potko, dodali prane plošče, postavili kuhinjo in kar naenkrat si zacementiran. Pa še preveč domač rataš: ne moreš niti glave ven pomoliti ne da mi že našel kompanjona za zobe umivat, kar sicer ni nujno tako slabo, samo naveličaš se.

Pa kot rečeno, v španoviji prej ko slej pride do navzkrižja interesov, idej in nadzora nad situacijo pa tudi koncept vkopane prikolice, ponekod spremenjene v čisto prave vikendice (tako da od prikolice ostane pravzaprav le še ena soba za spanje) mi nekako ne potegne. 

Skratka, začelo se je obdobje apartmajev, hotelskih sob, najetih hišk, polpenzionov, all inclusivov, in lagal bi, če bi rekel, da mi je bilo zoprno. Vsaka reč ima svoje pluse in minuse. Aparmaji so udobni vendar pa v večini primerov zahtevajo cele procedure za na plažo, polpenzioni so tudi čisto v redu, samo spet si nekako vezan na neke stvari, all inclusive je res špica ampak drugič ali tretjič - če se le malo spozabiš in poleniš - rata neznosno dolgčas, 

Nekako vmes sva začela še s kampiranji v šotoru - kot hitre impulzivne počitnice v stilu v četrtek se spomniš in pobaraš šefa, da bi v petek šel malo prej iz službe, popoldne namečeš ta nujne stvari v avto, v petek pa greš iz službe ravno toliko prej kakor gredo drugi malo prej, da se izogneš gužvi in to je to.

Te šotorske so bile res super: sodobni šotori so postavljeni praktično v pol ure, za domov pa tudi. Udobje je kot si ga naštimaš in to so res eni najlepših spominov. Morda zato, ker smo bili cela družinica skupaj, pa tudi občutek neodvistnosti je bil prijeten. Pa niti nismo bili tiste sorte, ki se selijo na dva dni, včasih, če nam je bilo luštno, smo ostali tudi dva tedna, se celo vračali v isti kamp in podobno. 

Počasi so otroci rasli, družinske vezi so se malce zrahljale in - če povem po pravici je bilo svobode pravzaprav naenkrat še več. Tako sva letos šla na šotorjenje čisto sama. Prijatelja, ki sta gostovala v prikolici sta naju povabila na ohlapen skupni oddih, onadva posebej, midva posebej, pa vendar skupaj, da se lahko družimo le toliko, da si čez en teden ne gremo že na živce. Pa še pijačo sva lahko hladila pri njima v prikolici. Kamp (Konobe na Krku) in okolica nama je bil tako všeč, da sva kasneje kar na horuk (praktično spet naravnost iz službe) vrnila na ponovno šotorjenje. Nekje v podzavesti pa je že malo kljuvalo: kakorkoli že, niso samo otroci zrasli, tudi najin emšo je vse bol anahron. Kar pomeni, da je sicer vse v redu, samo spanje je pa čedalje bolj neudobno. Turbomaksimus nama nikdar ni potegnil, vse ostalo je pa vedno kompromis med udobjem in prostorom v avtu. 

Mislim, da sva za prikolicami začela pogledovati čisto spontano, sploh se ne spomnim, da bi se kdaj konkretno pogovarjala o nakupu. Morda je bila prelomnica, ko sva nekje v kampu naletela na Adrio Action. Nama je bilo to nekako to: majhnost, okretnost, pa "čisto dovolj za naju". Pa sva si rekla da bova "malo pogledala".  Kako je ta "malo pogledala" prešel v nakupovanje nimam pojma.

V nakupovanje pa sva padla kot čista zelenca. Kje se prikolica pravzaprav kupi? Kje se jo da videti pred nakupom? Prek interneta sva jih poznala že na pamet, ampak a se jo da kje recimo malo potipat, povohat? Naivno sva čakala na ljubljanski sejem karavaning, pa je bila potem cela zmeda z datumi, je bil najprej en prej, pa je bil potem en kasneje, kar skupaj z naravo in zdravjem (pa še tisti menda čisti poden) skratka - čisto sva bila zmedena. Potem sva izvedela za hišne sejme obeh zastopnikov. V ljubljanskem sva pogruntala. da Action ni čisto za naju. Morda se bo slišalo čudno ampak malce premoderna je in navsezadnje kar preveč fensi. Midva sva bolj preprosta človeka. In kakšna postelja več tudi ne bi bila odveč. Kakor sva se v kampu skoraj zaljubila vanjo se je ljubezen ohladila. 

Na internetu sva se čedalje pogosteje vračala k avivi. Opremljena čisto dovolj (sploh za prehod iz šotora), pa vendar so bile ene vseeno prekratke (midva vendarle ne bi pograda, čeprav vem da je praktičen ampak vseeeno), ene pa že prevelike. Kar naenkrat pa so se pojavili novi modeli, ki jih očitno v katalogu 2013 ni bilo in aviva lite 390 PS je izgledala kot naročena. Nov prvi pogled in nova ljubezen na prvi pogled. 

Najbolj všeč pri ta novih generacijah prikolic mi je, da imajo fiksne postelje. Take taprave, z letvicami, na pa sestavljene iz mize klopi in ležišči, in čisto pravim jogijem ne pa peno sestavljeno iz sedišč in naslonjal, ki se med spanjem stalno razmikajo in padajo na tla. 

Potem pa na lov za ogledom. Izkazalo se je da imajo eno pri zastopniku na dolenjskem in po nekaj dogovarjanja sva jo uspela videti. 

In to je bilo to. Dovolj velika, (fiksna!) postelja, da bo spanec udoben, dovolj veliko pomožno ležišče za morebitne goste ali vnuke, čisto dovolj opreme za najine potrebe, lepa, dišeča, mična gospodična. 

Kar prec bi jo odpeljala, pa sva morala še nabavit kljuko, kar je trajalo in trajalo (dolga zgodba) in ko je končno prišel dan, da jo odpeljem, sem imel kar debel cmok v grlu. Z vožnjo prikolic nimam prav nobenih izkušenj, živim pa v vukojebini, kjer se marsikje ne moreta peljati dva v štric. Kaj če bo treba kje v rikverc??? Ampak sva se takoj ujela. Morda sem na začetku vozil malo preveč proti sredini ceste ampak kasneje sem se navadil. Na koncu mi je bilo že kar malo žal, da sem se domenil, da bo počivala pri bližnjem lažje dostopnem sosedu, ki ima tudi kozolec. Kasneje se je izkazalo da pod kozolec tako ne gre (poleg tega pa mi tudi sam kozolec ne vpliva ravno hudega zaupanja), tisti strašni ozek klanec do naše hiše pa se mi tudi ne zdi več tako strašen in ozek, da ne bi šla naša "ta nova" lahko po njem. 

Sedaj pa jo je potrebno še sprobat. Kumi čakam...