petek, 26. marec 2010

Vojna

Iz otroštva mi je ostalo v spominu, da mi je, ko sem bil bolan je zelo pomagalo, če sem se dobro zakomotal pod oddejo in spotil. Ponavadi me je mami potem dobro umila in preoblekla posteljo, najbolj pa mi je ostal v spominu tisti prijetni občutek hladu in svežine - telo je bilo dobro zdrgnjeno s hladno mokro brisačo, posteljnina pa sveža in dišeča. V telesu se je takrat začela bíti vojna med mojimi in tujimi vojaki. Telo, osveženo in prerojeno je bilo močnejše in od silnih bitk je začela rasti temperatura. Ampak tokrat se nisem začel potiti, kot ko so tuji vojaki napadli prvič, temveč me je tresla hladna mrzlica. Še bolj sem se zakomotal v oddejo in sikajoče dihal skozi tresoča usta. Počasi me je premagal spanec in zjutraj sem se zbudil zdrav. Bolezen je bila premagana. Rekli smo: bolezen je šla ven.

Tisto so bili eni najlepših trenutkov: v šolo še nisem smel, ker je pri nas strogo veljalo, da se sme v šolo šele tretji dan brez vročine, slabo pa se tudi nisem več počutil. Doma sem bil sam in prvi dan sem lahko počel stvari, ki jih sicer nisem smel. Gledal televizijo par ur skupaj in to bližje od razdalje, ki še ni "škodila očem". Bral knjigo celo dopoldne. Ali pač spal. Drugi dan so potem že prišli sošolci, ki jih je zbobnala skupaj mami in treba je bilo začet prepisovati zamujeno snov iz šole. Ampak tisti prijetni pomirjujoči spomin na mrzlico je ostal.

Včeraj me je spet na rahlo treslo. Zadnja leta se mi je to zgodilo že nekajkrat, vsakič ko sem izvedel daljši in naporen tek. Prvič še takrat, ko sem komaj končal the program, me je bilo kar strah. Potem se je to dogajalo po raznih Sladkih6, Formaratonu, tekih kar tako. Včeraj pa me je prvič spet preplavil tisti prijetni občutek. Vse je v redu. In jutri bo tudi vse v redu. Moje telo se spet bori.

In spet zmaguje.

ponedeljek, 22. marec 2010

Let nad kukavičjim gnezdom

Najbrž sem res prišel v tisto fazo, ki so mi jo v preteklosti polagali na dušo moji vrli komentatorji. Ne se sekirat, teci za zabavo, ne ženi se v iberture, ne ženi si k srcu neuspehov. Še več – neuspehov sploh ni. Sem si rekel, ja no, toliko ljudi že mora imeti prav kajne? In se ne ženem. Tečem za zabavo, treniram ko me prime, celo tekmovanja so mi v zabavo in druženje. Predvsem pa se ne sekiram. Oh, seveda, sedajle lahko kdo mirno reče, da blefiram ampak spet, ok, me ne briga. Jaz v bistvu uživam v trenutkih. Nore navijačice v Medei, strašljivo Kamniško sedlo, kitara, štart Ljubljanskega maratona s The stroji, prvi prihod na cilj Blaguškega jezera. Hec je v tem, da gre za trenutek. To je težko razložiti. Pri vzponu na Triglav, recimo, me prihod na vrh ni sesul toliko, kot srečanje prestrašene ženske, ki je prišla nasproti, ko sem po sestopu ves prešeren koračil proti domu Kredarice. Čustva. Strah, želja, pogum. Tudi zato sem jokal ko je Majdičeva tekla proti medalji. Tako zelo sem čutil tisto njeno željo. Hočem, zmorem, hočem, zmorem. Zame sta bili enaki, tista ženska in Petra. Premagati sebe, premagati vse. Želeti. Tako zelo želeti. Ker dan danes je vskupaj bolj instant kot ne. Sam z željami nimam problemov. Malo težje je z uresničitvijo le teh. Morda sem se v mladosti navadil svoje želje potlačiti, (ker naša dva sta se raztrgala, da bi mi jih uresničila in potem sem imel slabo vest ker … mah pustimo to) in jih nevede tlačim še danes. Ponavadi me potem kdo pošlepa, da jih uresničim ali pa mi jih kar uresniči. Roko na srce: moje želje so pravzaprav skromne. So pa še fantazije. Nekaj časa sem fantaziral, kako bom pretekel maraton, pravi maraton v nekem super času. Nekaj časa sem na krilih rastočega uspeha fantaziral, kako bom nekoč v povprečju tekal s tempom okoli petke. Potem malo prespim in premislim in se osredotočim na želje in na trenutke. Take enostavne. Preteči PST recimo. Fantazija je bila, da bi jo pretekli v nekem norem času vsi prešerni in nasmejani, združeno z rokami v zrak skozi cilj, trepljali bi se po ramenih, mater a smo al nismo… Želja je bila, da pridemo okoli v enem kosu, brez poškodb. Pa da se imamo dobro. Resnica je pač bila, kakršna je bila. Sem se imel dobro in sem bil vesel in sem užival. Fantazije se niso uresničile, redko se. Smo pa prišli okoli, madona! Štiri železnice, štiri obvoznice! Brdo, Murgle, Golovec, Polje, Žale, Stožice, BS3, Bežigrad, industrijska Šiška, Podutik… Meni je bilo, kot bi se uresničila fantazija. Seveda so bila moja čustva čisto nekaj drugega, kot čustva ostalih. Jaz sanjam PST že tri leta.

Tudi Sežana, recimo. Malo presenečenje, češ, kaj se pa greš, tak brezvezen čas? 2:12… mnja. Kaj ti je bilo? Ti ni šlo? Kje se ti je zaštopalo? Štos je v tem, da nikjer pravzaprav. Najbrž bo malo to, da sem tekal sam, brez nekega cilja in želje, v užitek in vse tisto česar sem se učil iz blogovja in foruma ta leta. Enkrat pač celo meni kapne, da brez resnega treninga ne moreš napredovati in resni trening ni ravno moj življenski cilj. Pa saj je bil čisto v redu čas! Najboljša Sežana doslej! Osebni sežanski rekord takorekoč! Koliko polmaratonov pa mislite da sem pretekel do danes v življenju? Tale je bil – deseti. Jep. Dvakrat Radenci, dvakrat Palmanova, dvakrat (in tokrat tretjič) Sežana in trikrat Ljubljana. To je vse. Užitek v trenutkih. Čeprav…

Včasih fantazija postane želja in včasih želja postane resnica. Najlepše pa je, ko resnica postane trenutek.
Foto: Helena

nedelja, 14. marec 2010

Pa smo jo!

Ni kaj. Saj ni kaj komplicirat. Se zmeniš pa greš. In smo šli in jo opravili. Je padla Italjanka bodeča! Niti je nismo preveč kleli, ker smo imeli skoraj idealne vremenske razmere. Sploh smo pa ITAK samo pili in jedli. Eno okrepčevalniico smo imeli pred Golovcem, eno pri Fužinskem gradu, eno pri Žalah, ta najdaljšo pa pri Cvičku v Kosezah. Da o Kresnički ne zgubljamo besed...

Naslikal (s telefonom!) sem se pa te naše spominke v preteklih dneh toliko, da sem fotoaparat sicer vzel sabo in ga pustil v ruzaku. Tole je vse telefonsko kar imam;

sobota, 13. marec 2010

Osvobajanje okupirane Ljubljane

Kot sem že napisal najbližjim e-kipe srčnih v povabilu, pa tokrat še za vse ostale, moji dragi bložani, ki me spremljate tule v četrtem letu od kar sem začel teč... da sem si že od prve minute pravil da bom enkrat obtekel celotno pot PST okoli Ljubljane. In mencal in mencal in končno udaril po mizi: moj rojstni dan bo letos malo drugačen.

V nedeljo, 14.3.2010 bom ob deveti uri štartal svoj tek okoli okupirane Ljubljane.

Vabljeni ste, da se mi pridružite - po svojih zmožnostih, kot sotekači, spremljevalna ekipa, navijači, sprehajalci, kolesarji ali kar tako. Začeli in končali bi nekje okrog koseškega bajerja, za analizo pa vas počastim v Kresnički z torticami.

Urnik bo nekako takšen:
ob 9:00 Štart ob koseškem bajerju
med  9:06:30 in 9:07:30 Prvi kilometer po poti
med  9:13:00 in 9:15:00 Na prehodu čez Brdnikovo ulico (ceta ki pelje proti lesnini in Monsu na Brdu)
med  9:19:30 in 9:22:30 ...bomo prečkali Cesto na Brdo
med  9:26:00 in 9:30:00 … bomo šli skozi tunelček pod primorsko železnico in se znašli na Dolgem mostu
med  9:32:30 in 9:37:30 …bomo šli proti Bonifaciji
med  9:39:00 in 9:45:00 … bomo začeli občudovati Murgle
med  9:45:30 in 9:52:30 …se bomo počasi poslovili od Murgel in prečkali Barjansko cesto
med  9:52:00 in 10:00:00 … bomo srečno pišli čez Rakovo jelšo in cedili sline pri Livadi
med  9:58:30 in 10:07:30 … bomo tekli čez Dolgi breg, ki se mu pa samo tako reče
med  10:05:00 in 10:15:00 .. bo Ižanka na pol km za nami, Jurčkova pa pol pred nami
med 10:11:30 in 10:22:30 .. bomo prečkali Jurčkovo in se odpravili po Peruzzijevi proti Dolenjki. 
med 10:18:00 in 10:30:00 … bomo mežikali v klanec za na Golovec
med 10:24:30 in 10:37:30 … bo 175 m vzpona že za nami
med 10:31:00 in 10:45:00 … bomo lahkotno tekali navzdol
med 10:37:30 in 10:52:30 … bomo cik - cakali zadnje ovinke pred koncem gozda
med 10:44:00 in 11:00:00 … bomo čez Litijsko zrli v Polje
med 10:50:30 in 11:07:30 … bomo zavili proti Studencu in se ga na široko ognili, da nas ne zaprejo not
med 10:57:00 in 11:15:00 … bomo prečkali obvoznico pod slavnimi "harfami"
med 11:03:30 in 11:22:30 … gremo pogumno na Polje
med 11:10:00 in 11:30:00 … bomo prečkali obvoznico in se odpravimo mimo kasarne
med 11:16:30 in 11:37:30 … bomo tekli ….
med 11:23:00 in 11:45:00… dolga dva kilometra čiste ravnine
med 11:29:30 in 11:52:30 … prečkamo Šmartinsko in se zapodimo proti žalam
med 11:36:00 in 12:00:00 … bomo tekli skozi Žale
med 11:42:30 in 12:07:30 … bomo tekli čez mostiček ob novem stadionu
med 11:49:00 in 12:15:00 … bomo šli čez BS3
med 11:55:30 in 12:22:30 … se bomo okrepčali na bencinski ob Dunajski
med 12:02:00 in 12:30:00 … bomo motovilili čez industrijsko cono Šiška
med 12:08:30 in 12:37:30 … se bomo poslovili od nesojenega objekta Kresalove
med 12:15:00 in 12:45:00 … prečkamo gorenjsko železnico in gremo mimo bunkerja
med 12:21:30 in 12:52:30 … podhodimo celovško cesto
med 12:28:00 in 13:00:00 … pozdravimo terasaste bloke v Kosezah
najkasneje ob 13:07:30 … pridemo na cilj

Se vidimo!!

Wega, kdor hoče tekati mora teči s srcem.

petek, 12. marec 2010

Ob žici, še zadnja tretjina



Pripravljeni smo torej pred novimi Žalami da se zaženemo proti cilju. Žal je ta tretji del najmanj romantičen, mogoče pa je tako celo bolje saj bomo verjetno že utrujeni in malo sitni in nas bo razmigan a pot nekoliko zaposlila. Žal sem na fotopot štartal precej pozno, tako da je večina slik neuporabnih.

Do pred kratkim je bil tole en najlepših delov PST. Poleg Golovca, dela Polja in seveda od Kosez do Vrhovcev je bilo tule največ tišine, zelenja in prijetne okolice. Žal pa je tudi sem prišel napredek in gradnja novega stadijona je zahteval svoje. Ne le prostor, kjer bo stadion stal, pač pa tudi pomožne poti za potrebe gradnje in odlaganje materijala so naredili svoje.Vmes je celo obvoz, (kar je sicer hvale vredno, da se se potrudili vsaj toliko), bo pa to edini odmik od poti, ki ga bomo naredili. Pa še to je samo kakšnih deset metrov. Bomo pa zato tekli čez mostiček!!









Kmalu bomo prečkali Vojkovo in zavili v bežigrajsko naselje blizu (ali pa kar?) BS3. Tu bo treba kar paziti na talne oznake, sicer te POT hitro zavede. Vsekakor moramo mimo šole teči tako da bo ta na naši desni, ne na levi S slikami vam tu res ne morem pomagati, ker sem po nesreči natipkal zum in so vse slike nekaj takega:


Kakorkoli, kmalu bomo na ulici z avtosaloni in podobnim in malo naprej in na levo nas čaka...







Slavna bencinska črpalka!!! (Tu pa ni bil kriv zum ampak jaz, ki se mi ni dalo ustavit)







Tu bo ena od boljših možnosti za počitek in okrepčilo, saj nas čaka samo še 6 kilometrov! Ha! Potem pa čez bivšo Titovo in takoj ostro desno in med hišami levo, pa slalom med avtomobili... hja, tu je bil za časa italjanske okupacije očitno konec Lubiane, danes pa..










Potem malo levo pa malo desno in prišli bomo do konca kjer sem se prvič izgubil. Torej: pri mlekarnah ne smeš na levo!! Če vidiš tole:









potem greš narobe!!! Žal so tu vpometali ven vse tiste kroge v pločniku, pa tudi drog z tablo je - brez table. Tako je trajalo, preden sem odkril tole potko:










Potem pa tudi naprej je kapital povozil zabavo - preko poti so postavljene firme in parkirišča, nobenih pločnikov... Mah, pa saj tako pač je.

Pot gre potem mimo Leka in plinarne, pa preko travnika in mimo vrtičkov ob bivšem Litostroju, pa po Litostrojski ceti do želežnice (ha!, še pred kratkim smo prečkali dolenjsko železnico, sedaj pa prečkamo gorenjsko!!!) tam nadesno miomo bunkerja (jep, original 'taljanski!) in čisto do obvoznice (ha!, še pred kratkim smo prečkali vzhodno obvoznico, sedaj pa smo ob zahodni!!)

In ko bomo zagledali tale spomenik,








smo pa res že blizu. Treba bo skozi podhod, (tretje stopnice) in čakata nas še dva prijazna kilometrčka do cilja.

Ko bodo za nami še četrte stopnice in bomo ignorirali rdečo na temle semaforju pa se nam bo že smejalo!


To je to. Nabrusite pete, pripravite nove superge in imejte v rezervi ta stare, prinesite obilo dobre volje in bodite taki kot ste vedno.


Kumi čakam.

četrtek, 11. marec 2010

Še ob žici

Golovec. Ok, res je da sem se v rugo tretjino zagnal spočit in svež. Res pa je tudi da letos nisem bil ravno klančar. Tisti neumni vaški goniči so mi še Boršt nekako priskutili, da se mi ni dalo v klanc rinit. Res pa je, da sem šel parkrat na izlet, torej hodit. Murovica, Frata, Toško čelo, Šmarna, Limbarska, Primož, toliko nisem prej prehodil v dveh življenjih, ne pa v dveh mesecih. Skratka v napad!!

Treba je povedat, da je ta del POTi pravzaprav najmanj blaten. Potje urejena, da jo je veselje gledat, prijeten pesek, dobro vidni (leseni) robovi, pa še nekdo se je potrudil in neke spiralne znake načečkal po drevesih ob poti (kar sicer ni ravno lepo, bo pa za nas koristno). Ampak pozor, pri napisu: "ŠE MALO" je potrebno spet vključiti radarje. Oznake namreč skrenejo s poti v goščavo, mi pa nadaljujemo bolj tako, da se držimo levo. Golovec je prav lušten kucelj, kar je pa najlepše pa je, da je vzpona samo za dober kilometer, ostala dva pa gremo po ravnem in dol - in že smo pretekli petnajsti kilometer!!









Ob vznožju se lahko odžejamo pri potočku, sicer pa nas čakata še dva kilometra urejene poti, in če nočemo da nas zaprejo v Polje moramo takoj za mostom ostro zaviti desno. In prav tu, dragi moji je za nami tudi polovička!!

Kmalu bomo zagledali slavni most vzhodne avtoceste imenovan "harfa", mi pa bomo skupaj z koncem 18. kilometra tekli pod njim! Obvoznica, ki smo jo doslej stalno slutili nekje zunaj poti se sedaj preseli v obroč znotraj okupirane ljubljane in tako bo skoraj dva kilometra. Vmes gremo še








enkrat pod mostom, pa mimotajnega vhoda v bolnišnico Tam na levo prečkamo avtocesto in se zapodimo mimo električnih transformatorjev mimo vojaške kasarne. Ta del je sicer zelo lep in miren, pa tudi malo strašljiv. Potrebovali bomo kar močno voljo, saj sta dva kilometra ki nas čakata tu skoraj popolnoma ravna.

Ko se nekje na sredi ozreš nazaj in ne vidiš začetka, pred sabo pa ne vidiš konca je kar malo grozljivo. Kmalu pa je ljubega miru konec in čakajo nas troblje, izpuhi, škripanje gum in podobne reči - prečkati je namreč potrebno Šmartinko. Sedaj nam ne bo več dolgčas, slalom po potkah in uličicah in lovljenje talnih oznak POTi nas bo spremljalo vse do Žal. Kako nas bodo v petindvajsetem kilometru spremljale mamce, ki bodo v nedeljo zjutraj hitele prižigat svečke po grobovih ne vem, vem pa da nas čaka še - zadnja tretjina.

sreda, 10. marec 2010

Ob žici

Težka bo. Zadevo sem si zamislil čisto preprosto. Ura je devet, malo se pretegneš, malo poklepetaš in potem tisti slavni štart, ko se vsi v preži za šprint na 100 metrov za ure držimo in poka, gremo.

Tako bi torej letos izgledal moj rojstni dan z e-kipo srčnih, če bi seveda kurenti opravili svoje delo kot se gre. Ne ravno 44 km za 44 let ampak ne bodimo malenkostni. Saj je Golovec vmes anede? 33 kilometrčkov torej okrog Ljubljane. Ampak kot pravim. Zima se letos obnaša kot tisti zadnji težak, ki iz kdo ve kakšnih nagibov naroči še eno rundo, ko so vsi že davno vstali od mize itak polne ne do konca spite prejšne runde.

Ampak kljub vsemu. Zaenkrat ni nič odpovedano. Zaenkrat velja v nedeljo štart ob 9h tam ob koseškem bajerju. Poleg e-kipe srčnih ste seveda vabljeni tudi vsi ostali, lahko se nam pridružite za delček poti ali pa kaj več, lahko pa nam samo pomahate.

Tole je začetek, kjer štartamo. Ko sem šel na foto potovanje sem mislil, da snega ne bo več...


No kakorkoli, po štartu nas čaka prijeten tek med travniki, gozdički in njivicami. Upam da v mestih velja, da je gospodov dan in da ne bodo polivali gnojnice... Po dveh kilometrih nas čaka prvo prečkanje ceste, kjer je dobro biti malo previden. V glavnem so vozniki kar prijazni in pogosto ustavijo ampak nikoli ne veš...



Še malo prijazne zelene (ozirom bele?) okolice, potem pa se srečamo že s prvimi stopnicami. Pa ne zadnjč. Še trikrat se bomo srečali s takšnimi ali drugačnimi. Takoj za njimi nas že čaka naslednji prehod čez cesto. To je kar prometnica, zato previdno! No v tolažbo pa nam je, da smo takoj ko jo prečkamo zaključili tretji kilometer.










In, oh, tudi prvi klanec. Ne bo jih veliko, pravzaprav samo dva, in tale je manjši od obeh. Povrhu vsehga se konča s stopnicami navzdol.







Še ena bolj boga a razmeroma prometna cesta in pokopališče in že je mimo četrti kilometer. Potem pa - Samo in Aleš, pozor! - glave dol!! V vseh stotih letih odkar obstaja podhodek, se niti eni ablasti ni zdelo vredno truda da bi tunelček malo poglobili.





Ampak kar pogumno, saj je na koncu tunela luč in tam nas čaka - oh. Ničti kilometer??? Toliko truda, pa smo na nuli?






Sledi malo počitka





Potem pa kar pogumno dalje! Čaka nas spet lepši del poti, naslednjo ulico pa bomo prečkali šele po skoraj treh kilometrih. No tam je treba paziti predvsem na to, da najdemo nadaljevanje PSTja, saj je skrito med hiše na levi:

Potem pa še kilometerček čez Murgle (in mimo je že sedmi! kilometer), ko nas čaka drugo srečanje semaforjem. Ampak naj bo, saj poslovimo od Malega Grabna in prečkamo in dovoz na obvoznico. No jaz sem se najprej razveselil počitka, potem pa šprintal da se ne bi ohladil!!

Sledi malo, ampak res malo kolovratenja po pločniku, potem pa smo kmalu spet na stari dobri POTi.

V Rakovi Jelši IN v osmem kilometru!!







No tule je malo hecno speljano, ampak Ljubljanica pač teče kjer teče in tako moramo za čez most na pločnik in potem takoj nazaj na PST.
Ampak če je komu v tolažbo: deveti kilometer je mimo!!

Ko prečkamo slavno Ižanko (tu se je treba ozreti na desno!) smo v zadnji fazi naše prve tretjine POTi.

Po dobrih dveh kilometrih bomo lahko, če nam bo le vreme naklonjeno, lahko občudovali tudi takele poglede:


kmalu pa že slutimo Jurčkovo cesto in ko jo prečkamo bo potrebno samo še čez progo (dolenjska železnica) in ko prečkamo Dolenjko nas na desni že čaka...





Golovec

Ampak o tem pa jutri...