Še ob žici

Golovec. Ok, res je da sem se v rugo tretjino zagnal spočit in svež. Res pa je tudi da letos nisem bil ravno klančar. Tisti neumni vaški goniči so mi še Boršt nekako priskutili, da se mi ni dalo v klanc rinit. Res pa je, da sem šel parkrat na izlet, torej hodit. Murovica, Frata, Toško čelo, Šmarna, Limbarska, Primož, toliko nisem prej prehodil v dveh življenjih, ne pa v dveh mesecih. Skratka v napad!!

Treba je povedat, da je ta del POTi pravzaprav najmanj blaten. Potje urejena, da jo je veselje gledat, prijeten pesek, dobro vidni (leseni) robovi, pa še nekdo se je potrudil in neke spiralne znake načečkal po drevesih ob poti (kar sicer ni ravno lepo, bo pa za nas koristno). Ampak pozor, pri napisu: "ŠE MALO" je potrebno spet vključiti radarje. Oznake namreč skrenejo s poti v goščavo, mi pa nadaljujemo bolj tako, da se držimo levo. Golovec je prav lušten kucelj, kar je pa najlepše pa je, da je vzpona samo za dober kilometer, ostala dva pa gremo po ravnem in dol - in že smo pretekli petnajsti kilometer!!

Ob vznožju se lahko odžejamo pri potočku, sicer pa nas čakata še dva kilometra urejene poti, in če nočemo da nas zaprejo v Polje moramo takoj za mostom ostro zaviti desno. In prav tu, dragi moji je za nami tudi polovička!!

Kmalu bomo zagledali slavni most vzhodne avtoceste imenovan "harfa", mi pa bomo skupaj z koncem 18. kilometra tekli pod njim! Obvoznica, ki smo jo doslej stalno slutili nekje zunaj poti se sedaj preseli v obroč znotraj okupirane ljubljane in tako bo skoraj dva kilometra. Vmes gremo še








enkrat pod mostom, pa mimotajnega vhoda v bolnišnico Tam na levo prečkamo avtocesto in se zapodimo mimo električnih transformatorjev mimo vojaške kasarne. Ta del je sicer zelo lep in miren, pa tudi malo strašljiv. Potrebovali bomo kar močno voljo, saj sta dva kilometra ki nas čakata tu skoraj popolnoma ravna.

Ko se nekje na sredi ozreš nazaj in ne vidiš začetka, pred sabo pa ne vidiš konca je kar malo grozljivo. Kmalu pa je ljubega miru konec in čakajo nas troblje, izpuhi, škripanje gum in podobne reči - prečkati je namreč potrebno Šmartinko. Sedaj nam ne bo več dolgčas, slalom po potkah in uličicah in lovljenje talnih oznak POTi nas bo spremljalo vse do Žal. Kako nas bodo v petindvajsetem kilometru spremljale mamce, ki bodo v nedeljo zjutraj hitele prižigat svečke po grobovih ne vem, vem pa da nas čaka še - zadnja tretjina.