nedelja, 24. januar 2010

3

Tri leta so mimo.
Nabralo se je več kot 500 ur teka (in hoje), več kot 4400 kilometrov in več kot 400 zapisov v blogu.

Žurka je bila ubijalska.

Na zdravje!

četrtek, 21. januar 2010

Torki

Uspešno smo spravili pos streho že tretji torek zapored, tokrat iz Trnjave na Limbarsko. Zadeva je bila snežena in zato tudi naporna ampak samo poglejte si te srečne face na vrhu.

Na poti smo šteli zvezde, iskali okoliške vrhove in strašili pse.

Mejduš je lušnu!
Posted by Picasa

ponedeljek, 18. januar 2010

Veliki šprint

Posted by Picasa

Besnilo

(nedelja orkrog enih)
V nekem trenutku postane jasno. Dvainštiridesetka odpade do nadaljnega. Kmalu po tem, ko me je na cilju polmaratona zapustila sotekačica se začne javljati vse po vrsti, iz česar sem se prej delal norca. Noge postajajo težke in korak vse bolj utrujen. Že tako se mi zdi da sta za mano samo dve veteranki, precej starejši od mene – pa pred mano še en veteran, kasneje ko sva vštric pravi da sva skup grizla že nekaj kilometrov v Palmanovi. Prednost dveh minut, ki sem jih držal da bi ujel okrogle tri ure za 30 km kopnijo. Naj začnem hodit? Saj je itak brez veze.

(nedelja dopoldne)
Vsaj snega ni, oziroma ni več. Je pa hladno. Mogoče sem samo pregret iz avtobusa, pa imam tak zmrznjen občutek. Na koncu iamam na roki dvojne rokavice, oblečem še jakno in poskakujem, dokler ne poči za štart. V zadnjem trenutku vržem jakno Darji: malo zato, ker se je pokvarila zadrga na žepu in sem bil primoran telefon stlačiti v zadnji hlačni žep pa tudi zato ker bi bilo to najbrž res preveč slojev. Čisto na začetku opravim s strahom, da bi presegel 3 ure uin 10 minut, ko je zagroženo, da sprostijo promet. Promet je namreč že precej sproščen in razen ene same taprave zapore (kjer kolona 15 avtomobilov zamuja k maši in in zborček petnajstih trobelj nam igra namesto godbe na pihala) je promet že tako ali tako bolj ali manj sproščen. Potem me čaka še, da opravim z drugim strahom: bom sploh zmogel s 30 km? Saj ne da še nikoli nisem pretekel takšno razdaljo naenkrat ampak nikoli s spodobno hitrostjo. Kmalu mi strah začne ponujati razloge da vse skupaj opustim in se vrnem na štart, ali pa da vsaj na cilju za polmaraton dvignem roke in rečem da ne gre več. Ponujeno je vse preveč očitno in vse po vrsti zavračam. Boleče goleni? Maaa ja. Stara oguljena zgodba, čisto neizvirno. Itak da po šestem kilometru tako ali tako izzveni, če se že pojavi. Ker jih tokrat zavrnem že prej tudi izzvenijo še preden sploh začnejo. Kaj potem? Peta? Desna peta je en tak resen problem, dejansko me boli že kar malo kronično in nekaj bo treba narediti – ampak štos je v tem, da bolečina ni kaj dosti odvistna od intenzitete teka. Saj je res da bolj boli takoj po treningu, ampak bolj boli tudi po celodnevni nošnji trdih delovnih čevljev na šihtu. Pa tudi, kakšen izgovor pa je – peta? Hej wega, kako pa to da ti ni šlo? Ah peta me je bolele. Buuu. Ne sliši se čisto nič prepričljivo. Levo koleno je na istem, sploh pa me ni bolelo že pol leta. Mnja. Kaj še ostane? Ah! Ugriznina na levih mečih! To bo to. Kar naenkrat me je začelo trgati v mečih in evo, ni šlo več... A kako pa to? Ja glej, vidiš sledove ugriza... Zgleda da je globje kot sem mislil. Res me še isti trenutek začne špikati v mečih in v mislih že vidim sliko kako na avtobusu razkazujem meča... Potem nekdo reče: to bo treba pa k zdravniku – ups! Če se začnem izgovarjati na pasji ugriz bom moral najbrž k zdravniku. Pa inekcije in cepiva in te stvari... Kljuvanje takoj preneha. Izgovorov zmanjka in končno lahko začnem mirno teči. Brez panike, počasi. Potem se mi pridruži Polona. Da bo tekla z mano, če lahko. Ah, seveda lahko. Tečeva lahkotno, tempo okoli šestke in celo meniva se vmes. Da bo danes prvič pretekla več kot 15 km in da njen uradni zajček žal ni mogle prit. Hm? Nič mi ni jasno, potem mi počasi priplava da to sploh ni Loni ampak njena sestra. Še dobro da nisem kaj dosti spraševal do tedaj. Skupaj potem tečeva do konca. Njenih 15 km je mimo in vidim jo, da kar žari. Še vedno najdeva dovolj sape za karjše pomenke, tempo pa celo stopnjujeva. Na koncu sva celo že lepo pod šest. Ona steče levo v cilj, jaz pa po desni skozi špalir še devetim kilometrom naproti. Mimogrede ujamem čas mojega polmaratona – 2 uri 5 minut. Ni slabo, glede na to, da se pravzaprav šparam. Naenkrat sem čisto osamljen. Razen sončka in mimovozečih avtov ni videti žive duše. No tam spredaj je nek starejši tekač, ki izmenoma teče in hodi. Zdi se mi da ga bom zlahka ujel, ko me naenkrat napade utrujenost. Ne tekaški zid, pač pa mi naenkrat mi padejo motivacija, volja in moč. Nekajkrat poskusim še malo poterati pa ne gre . V nekem trenutku postane jasno. Dvainštiridesetka odpade do nadaljnega.

(nedelja zjutraj)
Pod vtisom zadnjih zamud na rekreativne torke sva z Darjo na parkirišču že 15 minut pred odhodom. Avtobusa sploh še ni. Bašem se z vročim burekom, pa mi nekako ne gre. Po dolgem času imam spet tremo, čeprav se prepričujem, da je brezveze. Saj ne bo prvič, da bom pretekel 30 km. Celo več je bilo že, samo vse tisto so bili časi s tempom krepko nad 7. Jaz pa potrebujem vsaj 6:20, če želim priti na cilj preden odprejo promet. Tega me je najbolj strah: lepo bojo pospravili redarje in oznake, jaz bom pa taval okrog in ves izmučen iskal cilj. Nujno moram sabo vzet telefon – ponavadi tečem brez njega. Škoda ker nisem vzel še GPS sprejemnika. Kasneje me neka toplina, ki seva v avtobusu prijetno uspava in trema izgine. Hecen je tale tekaški forum, saj ne rečem, tudi tu mi je nekaj posameznikov zoprnih ampak v celoti pa mi vedno nudijo neko spodbudo, varnost in toplino. Kot skupina in kot posameezniki. Sploh nekateri – tudi tisti, ki jih trenutno ni. Med dremežem me vseeno malo vrta. Sem zadnje čase dovolj treniral? Je dovolj, če sem dovolj treniral samo zadnje čase? Sem se prav prehranjeval, je bilo prav da sem zadnje štiri dni zgolj počival? Na postanku ob avtocesti se predramim in me skoraj kap: zunaj sneži in to čisto konkretno. Ojoj. Oblekel sem se v miljon slojev za primer, če bo mraz, rezervnih superg pa nisem vzel. Ojoj. spet me stisne v želodcu in da bi odgnal prestrašene misli se zamotim z nakupom pijače. Naenkrat imam v roki red bull in izotonik. Tako sem zmeden, da bula spijem kar takoj, kar je neumnost. Veliko bolj prav bi prišel na štartu ali po prvem krogu. Nadaljna vožnja mine spet v dremežu – kljub popitem poživilu, na prizorišču smo tričetrt ure pred štartom, kar je v redu. Vsi so malo nervozni, vsaj meni se zdi tako. Vsi se nekaj (pre)glasno šalimo, zaplet z napihnjenim štartnim obodom, ki ga morajo zaradi avtobusa dvigniti v zrak pa razelektri atmosfero. Sam pa spoznavam da se blićža tisti trenutek. Čisto zares grem tečt na tekmo 30 km. Kaj mi je bilo tega treba?? Pojma nimam kako naj se oblečem. Ali naj dam čez še TF majico, ali naj nosim jakno? Kam naj pripnem številko, če bom hotel kasneje jakno sleči? Kam naj stlačim telefon? Katere rokavice naj nataknem, debelejše ali tanjše? Pa kapo? Vsaj snega ni, oziroma ni več. Je pa hladno.

(petek zvečer)
Premišljujem, ali naj grem danse vseeno za pol urice ven? Nekako sem imel ves čas v mislih, da priprave na Medeo zaokrožim v četrtek s kratkim tekcem, tam nekje tri, štiri kilometre. Ker pa včeraj ni šlo bi šel morda danes? Ta mali borški krogec, 4 km? Kmalu po prihodu na Boršt mi je jasno da s tekom ne bo nič. Najbrž je tako tudi prav. Po dogodku v sredo mi ni nič več prijetno teč po Borških poteh v temi. Povrh vsega ne vem če je sploh dobro, da grem tečt ko sem tako razbesnjen nad Royem. Ne da bi ga kakorkoli fizično kaznoval kar utrpne ko pridem blizu. Ne maram da ga me je strah, ne maram pa tudi da je tako svojeglav. Premišljujem, zakaj sem reagiral tako ekstremno, po navadi ne, ne pomnim kdaj sem na zadnje. Zaradi strahu, ker je bežal preko ulice, kjer so vozili avtomobili ali zaradi pasjega ugriza? Sem se razbesnel nad njim zaradi bedastega borškega vaškega goniča? Glede teka sprejmem kompromis tako, da greva z Royem na hiter sprehod. Tako pridno „poleg” ni šel še nikoli. Komaj se zadržujem, da ga ne pobožam in pocrkljam. Ampak nekaj časa bova še na „vi”. Tudi sobota mine v lenarjenju, zgolj sprehod z Royem. V Ljubljano greva že zvečer, rad bi se v miru pripravil. Ojoj, izgleda da mi tale Medea res veliko pomeni. Nekakšna točka, ki mi bo pomagala iz mrtvila, ki se me je lotevalo v 2009. Razen v najbolj zopernem dežju sem pridno treniral. Razvil sem celo sistem za takrat ko se mi res ne da it. Idejo zanj mi je dala deklica s hudo anoreksijo, ko je pisala na tekaški forum. Je pa res, da bi bilo v sredo vseeno boljše če bi ostal na toplem. Kmalu bi šlo vse po gobe, z Medeo vred. Kakorkoli, zvečer je že vse pripravljeno, tako da zjutraj samo še skuhava kavo in skočiva po burek. Zdi se mi, da mi bo nekaj toplega dobro delo. Čeprav greva ponavadi z avtobusom se tokrat odločim, da greva z avtom. Pod vtisom zadnjih zamud na rekreativne torke sva z Darjo na parkirišču že 15 minut pred odhodom.

(sreda popoldne)
V sredo me čaka zadnji daljši tek, nekako tako sem si zamislil tole z Medeo. Pa vendar mi, ko se je peč prijetno razplamtela, pride na misel, da bi bilo čisto vseeno, ko bi v počitek pred nedeljo vključil kar še današnji dan. Na takšno misel sem tokrat pripravljen. Pred nekaj dnevi me je globoko pretresla tema na TF, ko se je oglasila deklica z anoreksijo in je tako plastično opisala samoslepenje, laž, slepoto in grozo, s katero se spopada, da sem postal pozoren na - sicer še zdaleč ne tako hude in usodno nevarne laži, ki si jih podtikam sam. Na Boršt sem si prinesel komplet tekaško opremo z lučkami vred, da ja ne bi imel nobenega izgovora da izpustim trening. Peč in hišica se je prijetno segrela in prva runda žehte je bila skoraj obešena, ko se je začelo. A ni že malo pozno? A niso baterije v lučkah že malo švoh? A je res treba cel krog? A bo danes prešvicana oprema oprana in posušena pravočasno? Ali se ne bi raje dobro spočil, dober počitek je ful pomemben. A ni premraz? Kaj pa če se prehladiš? A veš, da boš končal šele enkrat ob pol osmih? A veš da je med tednom proti Ajdovcu veliko prometa? Kaj pa tisti pes pri Planem? A ne bo, ko boš tekel, ugasnil ogenj in boš moral spet zakurit? Na vse skupaj sem se naučil braniti. Nasmehnil sem si in umirjeno odklanjal vsak izgovor. Ni pozno, ura je le malo čez šest, včasih sem tekel brez lučke, ne pa samo s švoh baterijami, po nespluženem malem krogu bi bilo danes bolj zoprno teč, še nogo si bom zvil, tekaška oprema je suha praktično že samo s centrifugiranjem, kaj šele sušenjem, časa je pa do nedelje, dobro bom počival od danes od osmih zvečer, tekel sem že po hujšem mrazu, pa sem se počutil kvečjemu bolje, odsevni trakovi me kar dobro varujejo pred prometom, ki ga, mimogrede, po šesti uri ni veliko niti med tednom, tisti pes pa je menda že privezan, saj je že večer, če bo treba še enkrat zakurit bo pač treba. Bog pomagaj. In sem šel. Precej dobre volje, če sem pošten, tokrat dobre volje še preden sem sploh prišel do točke kjer se poženem, običajno sem prešeren, ko je tek mimo. Pa še dobro mi gre. Nobenih goleni, nobene težke sape. Na misel mi vseeno pride tisti pes na Planem, res mi ni jasno, zakaj ga nimajo pod kontrolo. Rotvailer je rotvailer in me ne briga če je še mladiček. Tako sem moral sedaj že nekajkrat upočasniti in hoditi mimo, oni so ga pa samo od daleč klicali k sebi na finto „NA, na, na na!” kar je v bistvu podkupovanje ne pa ukazovanje. Bojim se da ga ne obvladujejo. Ampak sedaj je menda že v hiši. Tako zatopljen v misli nekje na sredini kroga v zadnjem trenutku opazim psa sredi prečne potke v Velikem Lipovcu. Ah, tale sicer ponavadi laja in bevska ampak nikoli ne gre izza meja svojega teritorija. Precej brezbrižno stečem mimo njega, ko se naenkrat prestraši in šavsne po moji nogi. Ker me kar pošteno zapeče ga brcnem in seveda takoj zbeži na svoje in laja izza svoje meje. Ima me da bi šel do gospodarjev in jim jih napel pa – se ne upam mimo psa. Lepa reč. Nekaj časa hodim, potem spet stečem, Meča nič ne bolijo in upam da ni hujšega. se pa bližam tistemu črnemu delu kjer cesta pelje skozi gozd in se odpre naravnost na kmetijo s tistim drugim psom. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi in res mi je neprijetno. Seveda mi začne pešati še lučka. Za teči je sicer dovolj, samo jaz bi rad videl kilometer naokoli. Strah ima namreč velike oči in moje oči vidijo tam spodaj ogromno črno senco sredi ceste. Lučka ne nese do tja, slišati pa tudi ni nič. Vseeno upočasnim in širokih oči buljim v senco. Za trenutek se mi zdi , kot bi nekdo vozil velik motor po zadnjem kolesu. Potem se nenadoma oglasi čuden hripav glas in v temi zasijejo dvoje oči. Precej visoko od tal, vsekakor višje od psa, celo od človeka. Otrpnem in začnem hodit rikverc. Senca se ponovno oglasi in tokrat prepoznam zvok. Konj! Pobegli konj sredi ceste, premamila ga je sol, s katero jo posipljejo. Načeloma me konjev niti ni strah, samo nič ne vem kako bo reagiral prestrašen konj. Na srečo kmalu pride kmet in ga nažene za ogrado. Kasneje doma razkužim prasko od ugriza od zunaj in znotraj. Najbrž bi bilo res bolje ko danes ne bi šel nikamor. Pa še malo jezen sem na pse in njihove lastnike. Kar počes. Če bi bil Roy z mano bi ga najbrž kar ignoriral – kar je zanj ena hujših kazni in v resnici ignoriranje spada že pod nasilje. Psihično nasilje. Saj je bil eden tvojih prijateljev, kajneda? Vseeno sem zadovoljen s pripravljenostjo za Medeo, skrbi me le še dolžina. Skrbi me, da ne bom crknil takoj, ko bom pretekel običajno tekmovalno dolžino polmaratona. Še nikoli nisem s tekmovalnim tempom tekel dlje od 21. V četrtek potem vendarle malo zaštrajkam in zvečer ne grem na kratkega. Potem vendarle prevlada lenobnost in ostanem doma. Jeza na psa se kuha v meni do petka popoldne. Zaradi enega neumnega prestrašenega vaškega goniča bi bil lahko ob Medeo in še kaj več. Raztrganina na mečni mišici? Adijo torki, adijo vse skup. V petek mi Roy pripravi popolno presenečenje. Že vžgan avto čaka sredi parkirišča z vsemi štirimi žmigavci samo še na Roya, da se polula in odrinemo. Ko skoči v prtljažnik ga odpnem z vrvice in hočem zapreti vrata, ko kar naenkrat skoči ven. Skoraj bi me kap. Kaj takega. Steče preko prometne ulice in se ne zmeni za klice. Ne da jih ne sliši: gleda me in ne ve kaj bi, ve da bi moral ubogati, a nekaj mu tako diši da beži dalje vsakič ko se mu preveč približam. Na pasejm travniku ga najdem, kako se podi z druščino. Po nekaj poskusih ga zagrabim in vsa nakopičena jeza bruhne iz mene. Ne da bi ga opomnil ga stisnem s telesom ob tla in okaram. Cel otrpne. Čisto se mi podredi. Ker nimam sabo vrvice ga vlečem za oprtnico. Noče hoditi ob meni, tako ga je strah, zato ga vlečem celo pot. Nekje v sebi vem, da reagiram preburno ampak v tem trenutku mi je vseeno. Dvignem celega in ga vržem v avto. Na borštu mu odkažem proistor in ne gane se nikamor. Čisto je prestrašen, meni pa je hudo. Na borštu je prijeten večer. Premišljujem, ali naj grem danes vseeno za pol urice ven?

(konec)
Prednost dveh minut, ki sem jih držal, da bi ujel okrogle tri ure za 30 km kopnijo. Naj začnem hodit? Saj je itak brez veze. Čeprav je tole zadeva, ki sem jo premleval vse odkar sem bojanu sporočil, da me naj prestavi iz enaindvajsetk med tridesetke. Zdi se mi da čutim vsako koščico v nogah. Ker so zadnji kilometri speljani tako, da se združijo s prejšnimi za 21 km že vem kaj me čaka. Samo prej sem imel družbo... Oh, pa saj je spet vse skupaj samo izgovarjanje. Zakaj bi verjel nkomu, ki ti dopoveduje da raje hodi, ko pa že cel mesec čakaš, da boš pritekel v cilj. Glej, še pet, štiri, trije kilometri. Naslednji bo 28, potem čakaš tisto devetindvajsetko, ki pomeni pravzaprav finiš. Pozabi na vse in zagrizi. Skoraj prepričan sem, da bi me, če bi šel tečt na 33 km začelo zmanjkovati pri 27 km. Vedno je tako pri meni. Bolj kot sem blizu cilj, bolj omahujem. proti koncu že srečujem znane obraze, ki se vračajho k avtobusu. Dajmo wega mi mahajo in nobenih bolečin ni več. Za ovinkom pa je kar naenkrat že ciljna ravnina.

Veliki šprint tudi tokrat ni bil vprašanje.

sreda, 6. januar 2010

Novo vreme

Tole je pa bilo. Ampak res. Namreč saj veste, jaz sem malo čaknjen kar se kontinuitete tiče in mi gre strašno na živce ko nekaj odlagam. Spomnimo se samo mojih torek-četrtek-sobota tekov, kako sem se jih držal kot pijan plot človeka. Se mi je zdelo, da če bom enkrat nekaj zamočil, preložil, izpustil, da bo kar konec sveta in konec teka in konec moje rekreacije spljoh.

So dnevi, ko se človek preteguje in med pretegovanjem pogleda skozi okno in si reče, ooooh, kako lep dan je danes, prav krasen dan za izlet. Saj poznate to, ane? No, včeraj NI bil tak dan. Včeraj definitivno ni bil dan, ko bi se človek pretegnil in, ko bi pogled ušel skozi okno, definitivno NE BI rekel uuuu, kako lep dan, ravno pravšnji za izlet na Šmarno goro. Nasprotno: včeraj sploh ni bil dan za Šmarno goro. Sneg niti leden ni bil več, vse se je že nekaj talilo in na pol je že hotelo deževati, skratka - saj razumete. Ampak štos je v tem, da smo se s Krtincema nekoč odločili, da bodo torki za rekreacijo in huh, enega smo že izpustili pred prazniki in še enega med prazniki in enostavno se mi je zdelo, da če izpustimo še tretjega zapored bo vsega konec. Namenjena je bila pa Šmarna.

In kaj zdaj? Ravno na današnji dan se je nabralo kup stvari na še večji kup, cela gora opravkov, takih, nujnih, neodložljivih. Nujno v Cerknico, ker ima dedi rojstni dan, recimo. Pa še vreme. Ojoj. Kdo bo rinil v takem gor? Zakaj bi sploh kdo rinil v takem gor???

Ampak nič. Helena in Aleš se ne data. Točno ob dogovorjenem času sta me že čakala na tacenskem parkirišču in ko sem 10 minut kasneje pridrsal z avtom po zasneženih cestah nista kazala nobenih znakov o kakšnem dvomu v odločitev o izletu. Takrat ko smo šli recimo na Kamniško sedlo sta vsaj malo cincala. Zadnjič ko so s Krti pešačili na Črnivec (iz Krtine!) pa nič več, pa je bil cel snežni metež. Skratka smo šli.

Čas je bil razmeram primeren, gostilna na vrhu pa seveda zaprta. Bi lahko bil malo slabe volje. Lahko. Mene pa je spet prežemalo tisto zadovoljstvo, ko se v nenavadnih okoliščinah znajdem na nenavadnem mestu, pa mi je tako hecno fino. Kot takrat na Sedlu recimo, cela štala, megla, veter, meni pa se je kar smejalo. Spet mi je uspelo premagati eno mojo muho, ko se znam izmikatz tisočerimi izgovori, v resnici gre pa vedno le za odločitev in izvedbo (v mejah razuma, se razume). Tokrat sicer z brco v rit s strani e-kipe srčnih, naslednjič pa bom morda zmogel že sam. Pa boleče goleni, dež s snegom, napovedana fešta in obiski, nadure v službi, obveznosti s dragimi starši ali preljubimi otroki, nujni opravki, utujenost, neoprana ali manjkajoča oprema in vsi ostali izgovorčki gor ali dol!

ponedeljek, 4. januar 2010

Kalvaria svetega piskca

Pri meni ni pa nič v barvah, anede? Al je črno in so vile ali pa belo in je lopata. In nič vmes. Ali pač skačem in hopsam kot mali otrok, ali pa sem en tak smrkeljček pripopan na tla železniške postaje.

Enkrat si pač moram priznati: vztrajnost in trma nista ravno moja vrlina. V bistvu gravitiram proti lenobi. Če bi me pustili vsi skup pri miru bi prej ali slej obležal nekje na najnižji točki. Na to me je opozoril že Vreme, ki opaža moja nihanja v razpoloženju med samimi tekmami: na lanski TF desetki recimo, še očitneje pa na zadnji Palmanovi. Jaz enostavno na hitrco stresem kup koruze na puško in skomignem z rameni češ, jebi ga. Včasih potem najdem nek motiv in se zaženem naprej, včasih pač ne.

Kaj je bil tisti silni motiv ki me je od 23.januarja 2007 vlekel v vsakršne vremenske razmere in v čisto matranje? Tek je bil namreč vsaj prvih nekaj mesecev dejansko matranje. Sopihanje, pogledavanje na uro če odmerjena minutaža že mimo, skratka nič tako zenovskega, kar bi me moralo vleči ven. Saj ne rečem, potem se je odprlo, cel krasni novi svet; kakšen užitek je moral biti tek v 2008, ko sem naklepal 1700 kilometrov v ne tako slabem povprečnem tempu. Potem pa štrbunk! V lanskem letu sem uspel zbrati kar 400 kilometrov manj, pa še to sem se moral pošteno potruditi v zadnjih mesecih, da nisem padel pod kilometrino, ki sem jo naredil v prvem letu brez skoraj celega januarja.

Kar me pripelje v novo leto, nov začetek, novo štetje, zdaj pa gremo. Hopla! Najprej naj jasno povem, da jih nisem imel namen narediti 38, to bi bila čista traparija. Ampak en pošten borški krogec pa že, ane? Pa se je začelo. Hop-hop, hop-auč, auč-auč. Učim se pa hitro. Zadnjič mi je namreč dal piskec dobro idejo: tiste famozne bolečine goleni. Sploh, ker jih že poznam: enkrat so mi uničile Palmanovo, za povrhu pa še lanski LM. Najbolje je, ker ni nobenega razloga in si jih lahko omisliš kadarkoli. Štumfki? Vezalke? Neogretost? Mnja, nja. pri piskcu že, ne pa pri meni. Pa še ena bistvena razlika je, piskec je grizel dalje in do konca, meni pa je bila to le iztočnica za prvi odcep na desno. In smo šli, gospoda, pri cerkvici nazaj na toplo. Ura je, da bi ja poudarila ironijo pokazala 3,80 km, skratka desetinko razdalje, ki bi jo želel enkrat preteči brez truda.

No, po dnevu počitka in okrevanja in samopomilovanja sem šel poskusit še enkrat. Nekako prepričan, da je itak vse v glavi in da čisto vsake reči pa tudi ne morem pobrat od tistih, ki jih RES stisne. In tako je tudi bilo: da ja ne bi bil kaj slabši me je tokrat vsekalo dvojno. Vsak korak je bil auč na kvadrat in nisem bil prepričan da bom zmogel vsaj do cerkvice. Obupano sem iskal nekaj, da bi se kot baron Münchhausen dvignil za lastne škornje. Uh. Uh in uh.

Nič pametnega mi ni prišlo na misel, je pa res da mi je postalo malo nerodno. Hočem reči, a je piskec zavil dol s proge, češ da gre našim sprehajalcem Roya naproti? Bi mu kdo zameril? Zakaj je pravzaprav rinil dalje, ko pa ga je vse skup bolelo pa še rekord proge je ogrožal? Kaj zaboga je TISTO? Zakaj? Ali bi izvedel če bi enkrat, enkrat samkrat poskusil in zmigal rit še sam?

In sem šel. Čas je bil katastrofa, pa tudi neke pretirane euforije nisem čutil ko sem prišel okoli. Samo zmeden. Čisto nič prikupno zmeden.

sobota, 2. januar 2010

Pričakovanja

Naj kar takoj povem za tiste, ki vas zanima samo moja tekaška plat bloga: namen je bil 1.1.10 ob 5h odtečt 38 km. Ni bilo ravno ob 5h ampak 10 ur kasneje, ob 15h - in ni bilo ravno 38 km ampak 10 x manj - 3,8 km. Še tempo ni bil nekaj posebnega. skratka začel sem zanič. Toliko od teka.

Bi pa danes malo zafilozofiral, če dovolite. Ogromno časa imam nenadoma samo zase in tako se porajajo misli takšne in drugačne. Eno sem že zapisal malo prej, kako je paradoksalno, da smo čedalje bolj zaposleni, čedalje bolj delamo, čedalje bolj izmučeni prihajamo iz služb, kjer preživimo čedalje več časa, pa še potem smo stalno na razpolago, 24 ur, kjerkoli, na postelji in na weceju. Pa bi moralo biti obratno - ljudi je pravzaprav vse več in delo bi se moralo razporediti na več dela zmožnih. Pa še to delo bi moralo biti lažje: navsezadnje je tehnika v zadnjih 100 letih nepredstavljivo napredovala.

Jep, ta tehnika in napredek. Namesto ugodja nam prinaša same težve. Berem: Facebook kriv da so ga odpustili iz službe. Računalniška igrica kriva za množični umor. Internet kriv za ločitev. SMS sporočila povzročajo odtujenost. Mogoče res, ampak mislim da smo vse skupaj postavili na glavo. Facebook, igrica, internet, mobilna sporočilnost - vse skupaj je zgolj skupek informacij, protokolov, ukazov, elektromsgnetnega valovanja, ničel in enk združenih v nam prijazna orodja. Mar ne bi bil dotični odpuščen iz službe če bi njegov šef izvedel za nečednosti kako drugače? Je pač našel podatke na facebooku. Prav tako so bili za pokole v preteklosti krive knjige, gledališke igre, filmi, celo glasbene skupine, zakaj bi bila računalniška igra izjema? Prav tako je dejstvo, da so možje in žene v praznem zakonu prej ali slej morale narazen - včasih na žalost samo čustveno, fizično pa sose trpinčili še dolga leta. Tudi takrat, ko še ni bilo interneta. Ko so vozove vlekli še konji. Trditi da je internet kriv za prešuštni seks in pornografijo je enako kot bi trdil da je izum rdeče žarnice povzročil razmah javnih hiš. Večkrat sem v teh dneh slišal, kako so brezveze ti SMS forvardki, ki so nam te dni prinašali voščila od vsepovsod. Tudi od takih, za katere nismo še nikdar slišali. Mene so motila samo toliko, kolikor so znala prekiniti pogovor ob novoletno obloženi mizi, če prejemnik ni strpel da ne bi takoj prečekiral kaj je prispelo. Saj, pomislimo malo, še nekaj let nazaj so se poštarske torbe šibile od novoletnih čestitk, vsako leto pa je bilo isto (kot je nekje pisal že Gradišnik) vedno smo dobili kup voščil od tistih na katere smo sami letos pozabili in smo potem hiteli rešiljati še zadnji dan preden so zaprli državne založbe. In roko na srce: voščila niso bila prav nič bolj originalna, srčna in globoka kot so današnja elektronska. Razlika je bila samo ta, da so bila prepisana na roko in ne elektronsko kopirana. In res, bilo jih je malo manj kot elektronskih. Ampak pravzaprav zadnje čase ni več take inflacije kot prva leta mobilne telefonije, ko smo vsepovprek pošiljali spročila celemu shranjenemu imeniku in še čez. Letos sem jih dobil res zgolj od ožjih znancev in sodelavcev in nekaj takih, ki so se name spomnili po prejemu mojega. Rezime: 20 prejetih SMS, od tega dva podvojena, dva prazna in en od kdovekoga.

Čeprav sem se sedaj omejil samo na komunikacijo in sive plati tega pa smo enako ujeti tudi sicer. Kako pričakujemo da bomo več in bolje tekli recimo, če bomo imeli na roki novo elektronsko čudo? Na nogi najnovejše S, AP, XT čudo? In končno, ko nam bo elektronski program izračunal, kako naj treniramo.

Naša pričakovanja so včasih prevelika, drugič popolnoma zgrešena.