Šest Šmarnih z neba.

Evo. Bi moral it spat, pa sem moral počohat psa, poljubčkat svoje punce in malo po kopalnici rovarit in - sem šel še na facebook. Mi je bilo koj jasno. Signal pač ne vleče povsod in vse skup zato ni čisto v redu dokumentirano. In vidim da ne smem it kar spat, ker bo zamera. To pa ne gre? Ampak po vrsti.

Ponedeljek je bil v resnici čisto ponedeljkast. Pozna se zatišje po viharju, tisti najhitrejši so si uredili čez poletje skenslane dopuste, eni pač koristijo +ure. Sploh pa zadnji dan v pred šolo. Tisti, ki nismo uspeli zahakljat dopusta pač pucamo zaostanke, v bistvu prav pride. Kakšnega prav hudega projekta pa se pač ne lotevam - venomer se mi vrne "Out of office" na kogarkoli se že obrnem z mailom. Tako se raje lotevam finiširanja pred viharjem prekinjenih projektov. Pravzaprav je potrebno in še ljubi mir je.

In takole ti čisto mirno prčkam po dokumentaciji in programju in se niti najmanj ne mernim za okolico - še več, zadnje čase si ob kakšnem delu kjer je treba malo več koncentracije nataknem kar slušalke in si predvajam svojo muziko. Je trajalo da so nehali bit malo užaljeni, ker "njihova" postaja na skupnem radiju ni vedno po mojem okusu. Skratka frkir po pisarni me v takih trenutkih ne moti. Pogled z moje pisarne sega čez cele kamniške, če pa stopiš na požarni balkon in če je dobro vreme pa se vidi celo do Triglava.



Frker na balkon, frker nazaj in te stvari, kaj mi mar. Nekaj se menijo in pač navržem nazaj nekaj vljudnostnih fraz. Itak me vsi malo postrani gledajo zarad slušalk. In potem se začne vse odvijat kot bi film zavrtel fast forward. Telefoni gor in dol, "a vela, pol?" pogledi, "ok, zmenjeno" in te stvari, "te pol Edo pokliče, kje se dobimo" priplava nekje med slušalke in Knopflerja, jaz pa pisano gledam. Kaj vela? Kaj je zmeneno? Skratka, da ne dužim: evo, prisežem, da nisem rekel prav nič drugega kot "Saj jaz bi pa tud šel enkrat" Tam na balkonu so porajtali Triglav, pomodrovali, da bo "še dans, pa jutr, pol pa spet cel teden nč" dobro vreme, pa Edo, ki se že 100 let odpravlja gor in seveda "a gremo kar jutr" in šele potem jaz tam nekje vmes "Saj jaz bi pa tud šel enkrat"

Ker če smem povedat, jaz bi na Triglav res rad šel enkrat. Ampak enkrat. Enkrat pol. Ker, kot je bilo danes na FB skomentirano, me Aleš in Helena res peljeta oziroma vodita okoli po hribih in kar sem junija začel s Sedlom, pa potem Planina, Storžič, Grintovec sem vedno dihal za nahrbtnik enemu ali pa drugemu pa se človek počuti lušno in varno in nekako sem si tudi Triglav predstavljal ves čas v povezavi z njima. Ampak enkrat pol. Po Brani, recimo. Po kakšnih klinih recimo, da vsaj vidim kaj je to "Zavarovana plezalna pot."

Potem pa je bilo kar naenkrat vse zmeneno. Še zvečer sem pošiljal SMS kdaj pa kje smo pravzaprav "zmeneni". Pred tem pa cela panika. Pazite: jaz se ponavadi blagovolim povabit na kakšen sobotni izlet in potem pridem ali ne pridem, ne pa kar takole. Na vsak način pa imam vso opremo na Boštu. Horuk, cela turneja. Najprej k mami na obljubljeni obisk. Pa dediju vse do Cerknice na tedensko tlako. Potem pa naravnost na Boršt po čevlje in čelado in mmmm, sveže paradajze in v nedeljo pečen kruh, ki ponavadi počaka na lačne duše med tednom. In čimprej nazaj. Vseeno je potem čas samo še za dežurno štacuno. Eneretske napitke, ker štartamo sredi noči, izotonik za moč in elektrolite, malo svežih narezkov za sendviče. Priprava ruzaka, vse za zjutraj oblečt na stolu zloženo, sveže baterije v polnilec, mobi naštimat, pa spat. Povratni SMS namreč pravi, da oni štartajo ob 3:30 iz Kamnika in da gremo iz vrat čim bolj zgodaj. Zjutraj seveda spet moja stara zgodba, če ne grem dovolj na stranišče imam pokvarjen dan in to traja. Zato štartam šele ob

In to je to. Evo mene na parkirišču pod zvezdami, kako se preobuvam v gojzerje in mežikam v noč.

Glede same kondicije me že nekaj časa ni več strah. Nekako že prideš. Sploh, ker je bilo napovedano bolj počasno vzpenjanje. KAr je tudi obveljalo: veliko smo se ustavljali in uživali v soncu, nikamor se nam ni mudilo. Pot je bila Tominškova - menda za take kot smo mi. Ampak... Uh. Klini in zajle - marsikaterega sem preprijemal sede na riti. Kar stopi na poličko, ja, saj imaš štengce... Aja?

Prvič me je pa zares začelo šraufat na Kredarici. Nekje v ozadju se je (ha, ha ha!) skrivala opcija, da bi bila Kredarica čisto dovolj. Naslednjič pa na do vrha! Kar mencal sem in hodil do ograje in nazaj in stopical gor in dol, oni so pa še kar nekaj kartice nabavljali pa se sončili pa čvekali, čisto flegma. Jaz pa sem gledal tiste pike v steni, madonca a so normalni in enostavno nisem vedel kaj bi. Zavarovana plezalna stena, pa še kaj. Kaj pa dol??? Ojoj! Potem so kar naenkrat nehali nabavljat kartice, se sončit in čvekat in - kaj je zdej, a gremo? Gulp. Ja nč, gremo. Ampak res. Vso to pot, in tale tominškova je čisto dovolj zaribana, da je ne bi ponavljal kar tako, pa že ne bo zastonj! Saj v bistvu gre za zavarovano plezalno pot kajne??

In smo šli. Naj kar takoj povem: meni se je kar vrtelo. Vsa ta višina, bistvu vsa ta globina, širjave veličina.... Kako se tod lahko sprehajajo čisto flegma? Enostavno mi ni bilo čisto nič do tega, da bi se oziral navzdol, kar stiskalo me je v grlu, ko sem s pogledom opalazil kod plezamo. Ojoj! Malo mi spodrsne, malo me zagrabi panika, malo se zaplezam, malo ne najdem te jebene poličke za stopit in klina za prijet... pa bo moral helikopter pome v steno, če mi bo sreča mila i bom sploh še v steni, ne pa nekje spodaj razmazan... Kaj naj rečem: strah me je bilo. Ko smo se ustavili na sredi nekje med enim in drugim korakom ker se je ustavil tisti pred mano pa me je... ma ne ravno panika. Ampak rees res mi je bilo neprijetno. Jaz ne bom zdržal. Jaz sem vendar kavč krofek, ki se ne zmore držat za zajlo 17 sekund skupaj. Tisti tek, pa izleti s Krti pa te reči, ok, ampak to je bilo že davno v prejšnem življenju. Evo, v nedeljo sem tekel čisto nikakvo. Kako si domišljam, da lahko postopam po teh klinih in zajlah??? In bolj je šlo gor, bolj je bila tista Kredarica majhna, in bolj so bili previsi in zaplate snega grozljivi in - Oh, aja, ta Triglav. Bolj plezaš bolj je skoz nekje tam daleč. Še ta vzponček, še ta grebenček, še ta zajlica... On pa tam nekje. Evo eno zapoznelo opravičilce. Draaagi otroci. Žal mi je, da sem se vam v bazenu odmikal korak po korak nazaj, ko ste se učile plavati. Ker sedaj vem kakšen beden občutek je to. Jaz tvegam življenje po zajlici, Triglav pa se spet odmakne za korak. Aaargh!!

In potem naenkrat. Evo ga.


Tu sem, to je to, uspelo je. Kar malo zmedeno hodim gor pa dol okrog stolpa. Kot da ne morem verjeti. Spet začnem špilat tisto faco kao, ah saj ni bilo nič. Ampak ne gre. To je noro. Kamorkoli se obrneš hribi, planine, gore. Spodaj!. Ker je ruzak ostal na Kredarici slikam z mobijem ampak ga potem skurim s poskusi pošiljanja na FB. Zaradi slabega signala pač ne gre, žal pa mi pobere tudi baterijo. Kot otrok hodim okoli: lej ga Grintov'c! Lej ga Blejsko. Lej - v bistvu vse skup. Kaj pa vem kaj vse. Vse tiste globočine mi postajajo kar nekako, kako naj rečem, normalnejše. Navajam se jih. Gore so to. Za občudovat, za spoštovat, ne pa za bat. Pa se vseeno ne morem sprostit: treba bo še dol. Tik po prihodu namreč premišljujem samo o tem. Kako bom prišel dol? Pred očmi se mi vrtijo vsi tisti čudni odseki, ko sem komaj našel klin. Ampak dol! Dol bo treba gledat dol. Dol se bo treba spuščat. In prestopat. In pazit. In se držat za zajle, kline, štange. To kar bingljaš malo, ane, dokler ne najdeš opore?? Spodaj pa....

Ampak gora ni nora. Ko te enkrat sprejme, je to to. Med daljšim postankom se vsega tega razgleda počasi navajam. Ne stiska me več v grlu. Glej: tam je ta koča, tam druga, tam se gre tja, tam pa se, če je res čisto ozračje, vidi morje. In res: spust se mi zdi veliko lažji kot vzpon. Še sam ne morem verjet. Sicer sem štorast in kadar koli se obrnem v steno in iščem poličke za dol se butnem v koleno, da je že čisto potolčeno. Ampak gre, in to je važno. Ko je mimo še en kos, za katerega mi - ko sem šel gor - sploh ni bilo jasno, kako naj bi ga preplezal nazaj dol postanem že kar malo razposajen. Čedalje bolj mi je jasno da mi je nekaj uspelo. Naša ta glavna je že naprej, hiti, da bo pred nami vsemi in nam naročila pijačo. Drugi sodelavec je malo zadaj in ga spremlja izkušenejši. Jaz sem nekje pet minut vmes.

Ko je bilo že jasno, da je glavnina za nami se pri domu oglasi muzika, očitno gre na pot večja organizirana skupina. Res jih med steno in domom začnem srečevati. Večina starejših žensk po skupinah z vodniki, nekaj samih, večina pa v navezi z vodniki po dve ali tri. Čisto na koncu, že skoraj pred zadnjim vzponom do doma pa vodnik in z njim preplašena gospa. Čisto odločno stopa za vodnikom ampak vidi se ji da je še malo prej stopicala in premišljevala kaj naj. Ampak Triglava ne da - nepretano pogleduje proti njem. Mora ga imeti. Vodnik pokliče drugega. Poslušaj reče, jo bova dala vmes da bo navezana na oba. Prisežem, da sem zagledal nekaj v njenih očeh. Vse skupaj je bilo v tenutku tako čudno. Jaz ki se vse te tedne kar nisem zmogel do konca odpreti, te ženske, ki so negotovo stopale proti steni, gospa, ki se je odločila - in spet jaz, ki sem zmogel vse te reči, vse skupaj se je tako čudno zlilo v ta trenutek, Stol, ki nas je tako bahavo opozoril, da smo majhni, pa prijazna Planina z žganci in mlekom pa veseljaški Storžič, za njem pa težaški Grintovec in jaz na vrhu Triglava in dol iz njega in spet tisti njen pogled najprej prestrašen potem pa tak čuden(*), gor grem... Evo, zajokal sem. Tako, čisto zares. Kar privrelo je iz mene, tak čisto taprav, ko ga ne moreš zadržat. Trije kratki ihtavi vdihi in solze v očeh, potem pa šmrkanje... Najprej sem ga dušil nazaj potem sem pa vseeno popustil. Klinc gleda, moji so bili pet minut pred in za mano za ostale pa me ne briga. Dajmo si duška!

Potem je bilo kmalu spet vse normalno. Na vrhu stopnic me je že čakalo pivo in kmalu smo nazdravljali. Uha. Bravo. A ti je ratal. Super. A s kej ponosen. Po lepem sončnem dnevu pa še nazaj kar čez Prag. Mala malca (razen enkrat tam vmes, jebenti. Tam sem pa spet dobil malo sračke). Na koncu že utrujeni. Vsaj jaz. V bistvu se je že malo vleklo. Na poslovilno pijačo v dolini gremo že v mraku.

Hvala vama, čeprav vaju ni bilo zraven. In hvala vse, ki ste bili.

Aja, slike: ( se bodo še dodale)

Triglav010909

(*)Kasneje so mi pojasnili, za kaj je šlo in mi je bilo bolj jasno zakaj se mi je vse to zdelo. V tistem trenutku pa vsega tega še nisem vedel.