Kdo ve kdaj v otroštvu nam začno postavljati meje. Ne verjamem da šele takrat, ko se začnemo plaziti in shodimo. Zapore se začno že mnogo prej. Ne, ljubezen moram deliti še z drugimi, ne, sedaj je čas za spanje in ne za bubl-bubl-bubl komunikacijo. In ne, jedel boš kasneje, ker najprej je potrebno previjanje, kopanje, obisk pri zdravniku, pot domov, segrevanje stekleničke, pogovor z prijateljem, naše spanje. In tako naprej.
Nekje pri štiridesetih nas začne metati druga puberteta. Nekateri si končno omislijo neizživete težke motorje (in mnogi se potem izživeto sesujejo z njimi), eni pa vstanemo s kavča in gremo podirat meje. Slišati je blazno enostavno. Ker če so bile doslejšne meje razdalja s palcem od plusa do minusa na gumbu TV daljinca, potem takšne meje ni hudo podreti. Že podvig, da greš sam do hladilnika je doživetje. Kakšna štala! Reklam je konec in čisto nihče ni stopil po kozarec pijače in bi ga lahko napadel "A lohk še men prineseš..." karkoli že, ko je "že pokonci". A veste: ko je že pokonci. Ker je že opravil ta herkulovski podvig in dvignil rit s kavča. In bo sedaj ja tako solidaren in še meni pripravil recimo sendvič. Pa saj ni treba nič posebnega: pol čajne (jebeš kolobarčke,saj moja usta niso jukebox) pa konkreten kos sira in četrt kruha. Bo čisto ok. Pa kaj za pomakat not, da ni presuho. Načo, ali kaj podobnega. Pa špeha je še kaj? Ni treba na tanko, ti sam odrež.
Potem te nekega dne zadane božje. Meje. Premakniti meje. Bi se dalo prit dlje od hladilnika?? Saj se spomnim je tam zunaj še tako imenovani "zunanji svet" Vozičke s slinavčki smo včasih pojali tam okrog Rožnika, pa peš smo šli v živalskega. Pa na izlete, se mi zdi, tko mal okrog. Cela družinca skup. Al pa je to bilo v prejšnem življenju? Kaj če bi enkrat spet poskusil... ah šit, reklam je konec. Bom o tem premišljeval jutri.
Potem pa res.
Minuta. Ne kar ena minuta. Minuta teka. Tek, a veš, to je tisto za tiste cepce v smešnih kratkih hlačah. Uh. Minuta teka. Potem dvakrat toliko hoje. Pa spet minuta teka. Dvakrat. Trikrat. Dvanajstkrat! Dvanajst minut teka. Dvansjst minut teka in štiriindvajset minut hoje in - ojoj! - štirje kilometri. Ampak res! V dobre pol ure sem naredil štiri kilometre. Ali zmorem še več?
Ja, ja. Sedajle se tole bere, kot da se malo norca delam. Kao, pomilovalno, pha, bednih 9 minut na kilometer, bruhahahaha. Pa ni res. To je bila prva meja. Najtežja. Najhujša. Mnogi je ne zmorejo. Mnogi je ne poskusijo doseći. Mnogi je niti ne vidijo. In potem tri mesece in teden in dan... nobene hoje več. Niti minute. Še pol meseca naprj - 10 km. Še ne pol leta, 20 km. Oh, to je treba napisat: d v a j s e t. Ne štiri v pol ure. Dvajset v dveh in pol.
In znova se začno iskati meje. Sladkih šest. Petdesetka. Vršič. Za kaj daljšega še nisem psihično pripravljen. Zmorem v planine. Zmorem preplesati celo noč. Zmorem brez zadihanosti v stopnice. Zmorem s kolesom kamorkoli. Ok, vem. Sladkih6 zmorejo preteči še enkrat hitreje kot jaz. Petdesetko dosežejo še enkrat prej kot jaz. V planine stopajo hitreje in s sigurnejšim korakom. O kolesu (letos) ne bi. Ampak kaj mi mar. Jaz si postavljam meje in jih dosegam. To je to mar ne?
Dokler mej ne zmanjka ali pa so previsoke. In po tem lepega dne nekje naključno ćez cesto in se na sredi preklopi rdeča. In me spreleti. To bo to.
Izziv
Končno nekaj kar še nisem niti pomislil poskusiti. Kolikor vem tudi nihče ekipe srčnih ne. In TFja tudi ne. Pa je tako enostavno . Samo postaviti si je treba cilj, mejo, izziv in to doseči. Vse je v glavi.
Naredil bom to
Dan se je obrnil v sončnega. V ruzaku je bilo vse od mojih legendarnih dolgi hlač do kape ki sem jo še v Kamniško sedlo pozabil. Tokrat ne. Tokrat naključja ni bilo. Dež, toča, sneg, karkoli. Na vse sem bil pripravljen. Odločen in neomajen. Malo tuhtam če bi še malo zaostril. Ampak ne. Zx prvič bo dovolj. Ena - šest. ZA danes naj bo. Naslednjič morda ena - dve? Nehajmo sanjarit. Gremo!
Tri
Dva
Ena
Štart:
Štart uspešen
Seveda sem se vsega skup lotil sam. Brez postaj z vodo in prigrizki.
Takle sem potem prilezel na cilj:
MAlo utrujen, a zadovoljen.
Podrta je še ena meja.
Pretekel sem najkrajši tek v svojem življenju.
1,2 metra (120 cm) 0:0:00,495 v tempu 6:53 min/km
Si kdo upa z mano na 1 meter??
edit: dodana mapa in potek teka:
Le kdo ti bo še lahko sledil? Res se bojim, kakšen bo tvoj naslednji podvig. Ne pustiš nas niti blizu. Bo treba bolj počasi s tvojim napredkom in z malo več teamskega duha, ne pa takole po svoje solirat naokoli!
OdgovoriIzbrišiKaj pa vem, morda te bom pa kdaj izzval. Še poprej pa bi rad videl profil proge in se seznanil z pripravami. Saj veš kaj mislim. Ali gre za 10, 12, 14, 16...tedenski ciklus, koliko je vmes intervalov, tempo tekov...Ma veš kaj, vseeno se mi zdi, daj je tvojih 6:53/K preprosto nedosegljivih. To je skorajda tempo izstreljene granate.
OdgovoriIzbrišiLegendarni zapis...kot mnogi drugi!!!
@Hana: žal je šlo spet za trenutni vzgib, tako nisem mogel organizirati skupinskega podviga. Poleg tega sem želel zadevo najprej poizkusiti. Določiti število okrepčilnih postaj, postaj z vodo, mesto štarta in cilja in podobno. Odgovornost do e-kipe je pač na prvem mestu.
OdgovoriIzbriši@Classix evo, čez nekaj minut dodajam še profil proge. Sem želel že včeraj pa mi je nekaj štekalo. Kar se tempo tiče: imaš prav. Če zajebeš štart je že pol zamujenega.
Pha.
OdgovoriIzbrišiSem mislila, da je bil še pred pol leta tvoj
cilj priti POD 6:00....mater si hiter
zadovoljen.... (sestrca ne bi bla sestrca, če
ne bi bla žleht)
Sestrca, po pravici povedano je bila glavna težava ravno določanje tempa. Namreč o tempu so odločale stotinke! Samo sekunda manj, pa bi bil tempo 5:33!!!
OdgovoriIzbrišiDobre priprave dajo tudi dober rezultat! Čestitke za rekord! Težko ga bo podreti, a vdali se ne bomo!
OdgovoriIzbrišiNe vem če sem v tem trenutku ravno sposoben za podiranje tega rekorda. Bo se treba malo bolj poglobiti v zadevo in te izzvati !!!!
OdgovoriIzbrišiPozdravljeni, sem posameznik, ki ponuja mednarodna posojila. Kapital, ki se bo uporabljal za kratkoročno in dolgoročno odobravanje posojil med posamezniki, ki se gibljejo med 5000 in 50 000 000 EUR za vse resne ljudi, ki resnično potrebujejo, obrestna mera znaša 2% na leto brezplačno. Odobrim finančna posojila
OdgovoriIzbriši- Domače posojilo
- Naložbeno posojilo
- Posojilo za avto
- Osebno posojilo
Na voljo sem, da svoje stranke zadovoljim v največ 3 dneh po prejemu vašega obrazca za zahtevo.
PS: Zelo resna sporočila. Nobena resna oseba se ne bi vzdržala. Mail: sempolvanessaclaude@gmail.com
O hvala. Še so na svetu dobri ljudje.
IzbrišiPozdravljeni
OdgovoriIzbrišiOprostite za ta način stika z vami, prejel sem to sporočilo in prepričan sem, da bi bili vi oseba, ki jo potrebujem. Moje ime je Curman Ksenija slovenskega porekla in živim v Sloveniji. Če se oglašujem, je to zato, ker trpim za hudo boleznijo, ki me obsoja na gotovo smrt in gre za rak na grlu, na računu imam vsoto 600.000 evrov, ki bi jo rad namenil zaupanja vredni in pošteni osebi. da ga zna dobro izkoristiti. Sem lastnica naftne družbe v Sloveniji, pred 6 leti sem izgubila moža, kar me je zelo prizadelo in do danes se nisem mogla ponovno poročiti, nisva imela otrok. Ta znesek bi rad daroval pred smrtjo, saj so mi dnevi šteti zaradi pomanjkanja te bolezni, za katero v Sloveniji nisem imel zdravila, ampak pomirjevalo in me zanima, če vam ta donacija lahko koristi. Elektronski naslov: curmank39@gmail.com
prosim odgovori mi
Uh, malce sem ppostal previden, ker se mi gornji sempolvanessaclaude@gmail.com ni nič oglasil potem ko sem mu posalal 10.000 e. Mi lahko poveste kaj več?
Izbriši