ponedeljek, 13. maj 2019

Zagret za tek (in ohladitev)

Tečen sem bil,
 ironično,
 ne ker bi mi manjkal tek,
 ampak ker zaradi pomanjkanja teka
 nisem bil slabe volje!

Marko Roblek, Zagret za tek

Te dni mi je v roke prišla knjiga o teku... Eh, spet lažem. Nič mi ni prišla v roke. Kot vedno je bila tudi okoli tega spletena zgodba, pri pač meni ne gre drugače. 

Namreč Marko Roblek, Vitez dobrega teka - in res rad dobro jé, tekač na dolge proge in seveda bosotekar je napisal knjigo. Takoj sem zastrigel z ušesi. Me prav zanima, kaj ima za povedat. Saj veste, morda pa v knjigi le najdem kak skrivni recept, kako si spet povrniti motivacijo, kako spet postati tako zagret za tek, da bodo spet padali PSTji, Borštke desetke, hja, kdo ve morda spet kdaj Logarska ali pa celo Napad na Dolenjsko!! Hočem reči, če lahko bos pretečeš maratone, potem ni hudič, da mora biti neka finta, da bo morda celo meni - spet - uspelo.

In sem se namenil kupiti knjigo. Facebooka nimam, tako da sem tam zamudil vse promocijske prednaročniške finte, pa še potem sem pa kar nekaj mencal, bom jutri, bom pol, čez pet minut, bom... Pa je šla mimo tista nedelja, ko se je dalo dobiti knjigo še po promocijski ceni. Ampak mi se ne damo. Hočem reči, kaj pa je par evrov v primerjavi z skrivnostnim gralom uspešnega teka. Saj poznate tiste oglase s čudežnimi mažami, s katerimi izgubiš maščobne blazinice zadnjice (če si ženska) in/ali trebuha če si ženska ali moški? No, nadejal sem se nečesa podobnega. In to za ceno platoja piva s kuponom za popust!

Oddal sem torej  Prednaročilo in čakal na predračun, da steče dostava. Nakar pa... Ne vem, zgleda da sem res že debel, zamaščen in zadihan na vsakem koraku, knjigo sem namreč dobil še isti vikend v dar. Lažem. V dar sem dobil dve knjigi. Tako hudo je torej z mano. Na srečo je Marko sprejel preklic brez kompliciranja, ne vem pa če je verjel izgovoru. Ker Marko ni kar tako. 

Prvi spomini so seveda s prvih Nočnih 10k, samo da takrat nisem čisto dobro vedel kdo je kdo od teh zabavljačev z Bleda. Pa Marko vedno ni bil tako zelo prijazen. Se spomnim, recimo, ko sem šel na  "A jih uhka 10 u enem dnevu", to je bil dopoldanski tek okoli blejskega jezera pred devetimi leti. Na blogu je v spomin ostal precej nerazumljiv zapis ampak kolikor se spomnim je bilo bistvo to, da me je skoz na stranišče in to na stranišče, če razumete in mi nikakor ni šlo in sem po petih krogih nehal. Naše punce so pa ta čas hodile okoli. Čisto uradno, s cifro narisano na nogah in to. In potem naša milo vpraša Markota in Igorja (Zonika), če njej pa tudi pripada kremšnita, čeprav samo hodi? In Marko? Kaj bi ga pa koštalo dati tisto eno kremšnito, a ni res. Popolnoma resnega obraza se zazre naši v oči in reče: "Ne, tebi pa pripadajo dve". Darja se še danes, po 9 letih tega spominja; sredi Gorenjske šenkana kremšnita? In to dobra kremšnita! 

Enkrat bi ga pa najraje utopil v žlici Blejskega jezera. Na predzadnji Nočni 10ki je bil motivator na sredi proge in ko me je videl, kako krevsljam (čisto resno sem se namenil odstopiti in končati) se je preko ozvočenja zaslišalo "Bravo, Wega, kakšen tempo" (več o tem teku tule). Če bi to izjavil kdorkoli drug, bi ga na gobec, takrat pa sem se naenkrat zavedel, da Vitezi (nisem še vedel za katerega gre) čakajo prav na vsakega tekača z enako energijo, da mi je bilo kar nerodno, da se smilim sam sebi in premišljujem kakšen revež sem. Seveda me je kar pognalo naprej. 

***

Knjigo sem prebral in sem bil najprej malo razočaran. Nobenega čudežnega recepta ni notri. Kakšnega programa, recimo, desettedenski program za maraton, ali kaj podobnega. V zadnjem delu, nekakšni prilogi knjige se nahaja deset poglavij, ki se začno z "10 nasvetov za...", potem pa nadaljuje z "...tekaški randi" pa "...boj proti žuljem" in "10 napak pred maratonom". Sicer pa gre za zbirko skozi vsa ta leta nabranih izkušenj. Kot bi bral spletni dnevnik, blog. 

In veste kaj preseneti?  Da ima človek, ki je pretekel miljon kilometrov več, kot jaz, z miljonom ur časa več, prebitega na ulicah in brezpotjih, kot sem ga jaz, z tisočkrat močnejšo voljo kot jo imam jaz -  da ima tak človek čisto enake vsakdanje probleme in dileme s tekom, kot sem jih imel jaz.  Padec motivacije, pretiravanje kljub poškodbi, pavze v teku, vse tâko. Ok, pri njemu vse skup malo bolj zares kot pri meni ampak, no, človek ima v glavi da je edini bebec v znanem vesolju, ki dela bedarije, trmari, se smili sam sebi, se počuti praznega ob uspehu in zmečkanega ob neuspehu...

Tako, da me vse bolj mika nekaj... pa me je kar strah. Tisti avtist v meni, ki tako vneto sešteva metre in minute v razpredelnici razpeti v obsegu A1:N1093 je v hudi stiski. Nekje v knjigi sem izluščil misel, ki jo je neki moj alterWega, najbrž sedmi, razumel kot: nehaj teči in začni teči. Sploh ne vem če to res piše kje, ampak natančno to mi je ostalo v zavedanju. Morda zato, ker ste mi že bložani, ki tod pustite kak komentar večkrat predlagali,pa vas nisem hotel poslušat? Pustiti vse skup in se kar zagnati tja v en dan. Brez ure, brez načrta? Sem zmožen česa takega?

"Dajmo si duška!", pravi Marko. Pa saj je res. Poskusit ni greh.