V tretje gre Rado

Evo, sem se znebil strežnika doma in se odklopil. Edinole Wega je tako brcal ko sem mu tiščal blazino na obraz, da sem na koncu moral popustiti: preživel je. Res pa je, da ni več lep, pameten in skromen.  Kot da je kdaj bil. 

Še vedno mislim, da sem že  vse napisal ampak brez pač tudi ne morem več. To je zasvojenost da ji ni para. 

Sicer pa - evo, pa smo. Končuje se drugo leto od velikega vstajenja in začenja se tretje. Na jutrišnji dan sem prekljinjal moj 'sprevržen smisel za odločitve' in začel z minutko teka. Od takrat se jih je nabralo skoraj trinajst tisoč kar je kratko malo nepredstavljivo.  Tistikrat sploh: že pri tretji sem dvomil da bo šlo do konca, dvanajsto pa sem preklinjal z vsem svojim srcem. Potem pa 12 krat 1000 in še 1000 povrhu.  Ojoj.

V dveh letih sem šel skozi vse faze po vseh predpisih, od pretirane euforičnosti, kot bi malo puhal pa do malodušja kako nič ne zmorem in je najbolje da se vležem na tla in kar tam počakam da pride moj čas.  Ker sem vsakič posebej bil pameten, kako sedaj pa vse vem in sem končno dokončno vse dal skozi me je ta trenutek kar groza kaj vse še bo. Namreč ta trenutek sem seveda svetovno vzvišeno zenovsko v nirvani saj sedaj pa res vse vem in sem končno dokončno vse dal skozi. 

Ampak res pa je, da sem, pa malček napredoval. Tule morate sedaj na glas (!) zavzdihniti 'Ja res je, fuuuul si napredoval'. Ne mislim v kakšni hitrosti in teh rečeh ampak glejte tale teden programa recimo. V sredo bi moral, preteč 3 kilometre počitka po tistih ponedeljkovih napihovanjih, pa sem jih gladko šprical. Spet dež, še izgovora si nisem novega zmislil od tedna nazaj, ko sem naredil isto. Ker bi jutri kmoral preteči 10 tempa sem se spet zmislil da bom kar danes skupaj s tistimi tremi od včeraj. In kot je bilo prejšni teden 7+7=7 sem danes računal takole: 10+3=11. No a veste kaj? Če tip dobi 10 let za umor in 3 za posilstvo in mu izrečejo enotno kazen 11 let je pa vse v redu? Evo. 3 lahkega in 11 tempa in izrečem enotnoi dolžino 11 km... 

Aja, a kje je tle napredek? No ravno to, da nisem več ta psiho on in in... Na evo pa smo spet na začetku. Kaj naj pa potem sploh še pišem?

E pa naj bo. Moja shizopresivna opsesivna in manična plat se vrača. Boste videli kaj vse bom počel do Ljubljanca s tem svojim maratonom. Pa bi, pa ne bi, pa zmorem pa ni šans, pa a ma smisel pa ojoj koleno, pa - kakšno reč pa še pustim za presenečenje.