petek, 31. maj 2013

U3nki

Smeh, solze in žlica vegete
blog avtorja sosed (sosed.blog.siol.net/)


Pa dajmo nekaj čisto drugega. Kaj bi vedno le o teku. Za danes imam par recimo hecnih reči. Hočem reči, hecnih... Pač človek se nasmehne. Pa naj bodo to tokrat trije različni nasmehi. saj boste videli za kaj gre.

Prva reč je seveda tole:


Pa junij je že skoraj no!
Namesto da bi peč generalno očistil in pripravil na počitek sem moral spet zakurit. dolgo sva se upirala ampak kar je preveč je pa preveč. Saj se vsi skupaj zadnje dni že malo nasmihamo kao, uh, kakšno vreme ampak povem vam, moj nasmeh je bolj kisel če ne že čisto skisan.

Pa morda nekaj res hecnega: prideš v hotelsko sobo in te pričaka takle razgled:


Priznajte, da zmaga! Ampak to ni vse. Ko sva zvečer dvignila žaluzije naju je pričakalo tole:


Huh? Morda se ne vidi tako dobro, ker je bil že večer, ampak gre za tiste vrste folijo, ki jo lepijo čez avtobusne šipe za reklame. Ja potem je pa vse v redu, ane?

In za konec nekaj res vedrega. greš takole mimo avtobusne postaje in zagledaš...


Ne, ne, ne kažem nalepke za ptiče strašit. Poskušajte prebrati, kaj piše na steklu.

Kriza, korupcija, propad (moralnih) vrednot, brezup, vse nekako zbledi. Res se nam ni bati za prihodnost.

sobota, 25. maj 2013

In jutri grem spet

Čemu in zakaj bi se oziral nazaj? 
Da bi se matral?
Piskec, Podkleteno nebo

No, pa dajmo še kakšno reč. Vidite, kar nekaj let že tečem, pa mi ves ta čas ni čisto uspelo pogruntati zakaj. Hočem reč, v čem je štos? OK, saj to je že več ali maj znano, nekega dne sem vstal s kavča in šel teč. Kavč krofek in te reči, nič takega. Miljon jih je, še večji miljon jih bo, sploh sedaj ko je to moderno. Ampak nikoli ni ta miljon vsaj dva meseca zapored miljon istih ljudi. Več ali manj se vsi zaženemo, se zapodimo, se odločimo, za prmej začnemo in... in hopla smo kmalu spet tam kjer smo bili. Hočem reči, zdaj sem lahko pameten, ko sem pretekel že toliko in toliko kilometrov. Ampak daj zaboga povej, kako mi je uspelo? Ker v življenju sem poskusil že cel kup stvari. Shujšati, dokončati faks, se naučiti igrati kitaro, obogateti in take reči in od vsega mi je nekega dne uspelo le to, da sem se resnično odlepil od kavča in šel teč (in ok, ajd, nehak kadit, ampak tega niti začet ne bi bil treba in ne šteje). In ne samo to, tekel sem v svoje lastno presenečenje še naslednji mesec, pa še mesec kasneje in tako dalje. Kar je bilo pri vsem skupaj najbolj presenetljivo se je pri tem mojem teku kar naenkrat nabralo za mesec, teden, leto, sedem let teka. Z enako lahkoto kot sem zanemarjal ostale stvari mi je tekel čas teka. A veste tisto, ko si rečete jutri začnem, pa potem pojutrišnjem, v ponedeljek, prvega naslednji mesec, za novo leto? Enostavno ne pride na vrsto. Z enako lahkoto so se nizali ti tekaški podvigi. Tekel sem prvi teden, trinajst tednov, pol leta, leto, sedem let. Včasih se peljem po pokrajini in tuhtam oh poglej, jebenti tlele sem pa že tekel. Tista harfa recimo na obvoznici je itak že klasika. Ampak so dudi take. Ko tečem mimo Sel in se spomnim kako sem pa enkrat kar tako zavil do s poti tja nekam  med drevesa... Pa tja na Plešivico, pa tja čez Rožnik, pa tja čez... in tako naprej... In kaj vse mi je dal ta tek, da sem si upal v hribe, recimo. Ves svet je bil moj. Zamegljeno in vetrovno Sedlo, še vedno ga ne morem pozabiti, med tem ko se Grintovca,  Storžiča in podobnih skorajda ne spomnim več. Pa na koga sem se bolj matral? Ali še bolje  kdaj sem se bolj matral, prvih 13 tednov, ali danes, ko borški krogec skorajda prehodim? Zakaj torej sploh vztrajam, ko vem, da se moje (preostale) skrite sanje ne bodo nikoli uresničile (gre za to, da so se najbolj nore že itak uresničile, o ostalih pa res ni za razmišljat), da nikoli ne bom neki res dober tekač, da nikoli ne bom prestopil mej jogginga in tako dalje. In še kar tečem dalje. Sedmo leto. Kavč krofek, Wega.

Pa še enkrat - v čem je štos? Mislim o tem blogu. Vsi veste, da tule že 7 let niham neprestano od neke euforije do apatije in nazaj. Kako bi bilo brez bloga ne morem vedeti. Mogoče bi se poskušal prodajati prek facebooka, mogoče pa bi celo prej nehal. Koncept facebooka in google+a mi ni všeč ravno zato ker je vse skupaj postavil na glavo: na blog pride moj stari znanec zato, ker ga zanima kaj sem napisal, kako se počutim, kaj imam za povedat, medtem ko na FB in G+u jaz svoje misli pošiljam naprej kot neko spam pošto svojim "prijateljem" in krogom pa če jih zanima ali ne. Po drugi strani je pa naporno. Včasih grem brat nazaj kakšem prispevek in se mi zdi da sem res dobro napisal, pa je šlo tja v en dan, mar ne bi bilo manj naporno če bi stisnil en lajk in en + nekam in upal da bom + in like dobil nazaj.

Moram nehat. Nekaj šteka vse skup in ne bi rad spet izgubil kar sem napisal. Prevečkrat je že bilo

sreda, 22. maj 2013

Poltretji miljon korakov

Ja, kam dobro vem
za uspehe se borim
srcu svojemu sledim
korak naprej
Šank Rock, Korak naprej 

Včeraj sem preštel koliko korakov naredim, ko pšretečem en borški krogec. Številka je osupljiva: 12500! Ko sem potem pogledal kolikokrat sem že šel okoli sem ugotovil da se številka že dobro bliža dvestotici. Takrat bo to že več kot 2.500.000 korakov. Dva miljona in petsto tisočkrat "comp". Samo okoli Boršta!

In sploh še nisem niti dobro začel...

torek, 14. maj 2013

Pretežno oblačno.


Seveda tekanje koristi zdravju, 
toda to velja tudi za redno prebavo, 
pa kljub temu 
(z izjemo Tibetancev do pred nekaj desetletji) 
ne iztrebljamo pred drugimi
Jela Krečič, Delo

Čeprav vreme ni ravno neka perla vsaj mraz ni. Če je toplo se da teči tudi po dežju. Samo tam na začetku med prazniki sem malo zabluzil, drugače pa tečem še kar redno. Kar je razlika, da spet tečem počaaaasi. Tako počasi v povprečju nisem tekel še nikoli. Mi je pa luštno in ne poskušam pospeševati. Tako ali tako mic po mic lezem tja proti 7:00. Pazite: ne lezem pod 6, ampak pod 7! seveda se spet poigram z mislijo, da bi šel s Samotom na cel Napad. Če bi nama uspelo držati tempo z lanskega Napada bi cela pot morala trajati nekje 14 ur. Dolga je to, jebenti. Kaže pa, da bova letos Napad - v kakršnikoli obliki že bom sodeloval - izvedla ločeno od Borških 10000. Brez e-kipe srčnih ne gre in vrjetno bomo enkrat kasneje, ko se uskladijo vsi urniki, izvedli skupno druženje Borških 10000 - predvidoma združenim z napadom s Krtine.

Drugače pa - že neakj časa se spravljam pisat semle kaj več, kaj konstruktivnega, cel kup reči mi gre po glavi, pa se mi zdi da nima smisla. Že tako sem skoraj kot penzionist, kaj šele bo. Še naprej mi gredo na živce otroci, psi in upokojenci, rad bi povedal nekaj krepkih v zvezi z Botrstvom na valu 202, pa križih in težavah zgolj s polaganjem pranih plošč za hišo, kaj šele če bi se lotil česa večjega (in kar je še huje, se bo treba, saj obstoječa greznica kmalu ne bo več primerna). Pa se mi ne da.

Joj, no. Še računalnika se mi ni dalo prižgat včeraj.

četrtek, 2. maj 2013

Krivda


Kuža pazi, z repkom miga, 
vstane, leže, tačko da.


Pa se je zgodilo. Vedel sem, da se bo pa sem kar čakal. Tek, priprava na Napad na Dolenjsko se je za Samota končala predčasno: spet seveda tisti pes. Ni me bilo poleg ampak, ko je prišepal dol k nam, zbranim na dvorišču in pokazal, kaj se je zgodilo me je preplavila groza. Kasneje so pri zdravniku našteli kar pet ugrizov. 

Zelo sem slabe volje.