Seveda tekanje koristi zdravju,
toda to velja tudi za redno prebavo,
pa kljub temu
(z izjemo Tibetancev do pred nekaj desetletji)
ne iztrebljamo pred drugimi
Jela Krečič, Delo
Čeprav vreme ni ravno neka perla vsaj mraz ni. Če je toplo se da teči tudi po dežju. Samo tam na začetku med prazniki sem malo zabluzil, drugače pa tečem še kar redno. Kar je razlika, da spet tečem počaaaasi. Tako počasi v povprečju nisem tekel še nikoli. Mi je pa luštno in ne poskušam pospeševati. Tako ali tako mic po mic lezem tja proti 7:00. Pazite: ne lezem pod 6, ampak pod 7! seveda se spet poigram z mislijo, da bi šel s Samotom na cel Napad. Če bi nama uspelo držati tempo z lanskega Napada bi cela pot morala trajati nekje 14 ur. Dolga je to, jebenti. Kaže pa, da bova letos Napad - v kakršnikoli obliki že bom sodeloval - izvedla ločeno od Borških 10000. Brez e-kipe srčnih ne gre in vrjetno bomo enkrat kasneje, ko se uskladijo vsi urniki, izvedli skupno druženje Borških 10000 - predvidoma združenim z napadom s Krtine.
Drugače pa - že neakj časa se spravljam pisat semle kaj več, kaj konstruktivnega, cel kup reči mi gre po glavi, pa se mi zdi da nima smisla. Že tako sem skoraj kot penzionist, kaj šele bo. Še naprej mi gredo na živce otroci, psi in upokojenci, rad bi povedal nekaj krepkih v zvezi z Botrstvom na valu 202, pa križih in težavah zgolj s polaganjem pranih plošč za hišo, kaj šele če bi se lotil česa večjega (in kar je še huje, se bo treba, saj obstoječa greznica kmalu ne bo več primerna). Pa se mi ne da.
Joj, no. Še računalnika se mi ni dalo prižgat včeraj.
pa dej kej o botrstvu, no, me zanima!
OdgovoriIzbrišiOh bučka, saj ni ne vem kaj. Ne pišem posebej ker bo izpadlo patetično. Je pač tako, po naklučjuu zadnje čase ogromno poslušam Val 202. Včasih potem poslušam tiste oddaje in enkrat se bom zaletel, saj se skoraj vsakič razjokam. Ok, malo se poskušam bremzat s finto češ, oni to zanalašč malo tko čustveno prikažejo ampak ne pomaga.
OdgovoriIzbrišiV naši naravi je najbrž, da si poskušamo zatiskati oči pred takimi stvarmi in si izmišljevati stvari kao kaj pa delajo še enega otroka, če še prvih pet ne morejo preživeti, sami so krivi, delat naj grejo in take. Ampak prej ali slej prideš do točke, ko te zadane naravnost v čelo: namreč kakorkoli že, otrok ni nič kriv, Otrok ne bi smel trpeti. Nikoli. Iz nobenega razloga. Potem pa poslušam zgodbe Tomaža, Eme, Emila in drugih, tako neposrednih, tako stvarnih, tako prezgodaj odraslih, pa me stisne, kar čutim jih in živo si predstavljam njihovo stisko... Tega ne bi smelo biti! Bolj divje tega ne znam povedati ampak predstavljaj si da tulim: take stvari sploh ne bi smele obstajati! V nobeni obliki. In kar je najhuje: v resnici sploh ni nobenega razloga da bi. Sodobna tehnologija, potujemo na Mars, raziskujemo gene, izumljamo nanorobote, delamo čudovite reči, nekje v Sloveniji, državi z "najlepšio prestolnico na svetu" pa ponoči lačen otrok hodi preverjat če mami še diha, zjutraj pa se obleče v plesniva oblačila, čeprav ve da ga bodo sošolci (tudi zaradi tega) zasmehovali.
Se nadaljuje…
…nadaljevanje
OdgovoriIzbrišiKo sem enkrat čustven pa seveda ni več daleč tudi do negativnih čustev. Jeza in sovraštvo. Kakšna jeza me pograbi! jebi se država, ki se že desetletje in več ukvarjaš samo še sama s sabo, jebi se država v kateri je dopuščeno da se v normalni družini zaradi nesrečnega spleta okoliščin zgodi, da otroci večerjajo besede! Jeza se potem samo še stopnjuje, ne zameri mi kar bom sedajle zapisal ampak vseeno: dobrodelne prireditve NISO pravi način za reševanje socialnih stisk. Vem, vem, sliši se čudno ampak saj veš, da sicer z dobrodelnostjo nimam prioblemov, rad sodelujem na kakih formaratonih, ampak gre predvsem za to, da se na ta način opozarja, ne toliko koliko denarja se zbere. Glede tega je Botrstvo vala 202 nekaj najbolj fantastičnega: odmeven in poslušan medij opozarja, opozarja in opozarja, brutalno nas postavi naravnost v sredo otrokove duše in pričakoval sem da se bo vendarle nekaj spremenilo. Ne samo finančno. Pa je mimo leto in še kar čakam. Kot bi bil ujet v nek neskončen dan poslušam ena in ista poročila, ene in iste izjave, eno in isto neskončno pogajanje, podpisovanje in kršitve sporazumov, eno in isto drkanje... in še vedno poslušam zgodbe otrok kjer je zatajilo čisto vse kar v tej državi lahko zataji, razen morda tisti del "javnega sektorja" ki nam ga poskušajo sedaj pri vsakih poročilih prikazati kot vir vseh težav. Mislim recimo na zagnane socialne delavke s katerimi sodeluje Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste- Polje, kateremu bodo najbrž prej ali slej v duhu varčevanja malo porezali sredstva...
Malo skačem levo desno ampak evo spet sem razpizden. Poslušaj, tu so zgodbe za katere bi si mislil (in na koncu upal) da so izmišljene: tričlanska družina živi skromno, ampak ajd, gre nekako. Mamo odpustijo. Ni si težko predstavljati kako so nastali presežni delavci, zapravljene in prodane fabrike, polne riti so poskrbele zase, stečajni sodniki so si potalali darilca in miljončke, malo ljudstvo pa ko jih jebe, ajd na cesto. In pazi to, tole je tako noro, da bom kar prepisal dobesedno, gre namreč za očeta:
"...Nazadnje je delal 6 mesecev brez plačila. Po treh mesecih, ko mu niso plačali, je hotel končati, pa ga je delodajalec prepričeval, naj ostane, da bo zagotovo dobil plačilo. Po 6 mesecih je delodajalec na lepem izginil. Ne oglaša se več na telefon in plačal seveda ni niti centa...."
Hočem reči, koliko strašansko zaskrbljenih organizacij se je javilo v protest in zagnalo vik in krik, ker je neka zlata ribica morala plavati v okroglem in ne pravokotnem akvariju? In koliko organizacij se je javilo v protest v primeru tega očeta?
Vidiš zatajili smo kot družba. Vse po vrsti smo stlačili v školjko in potegnili vodo. Šolstvo, ki dopušča izživljanje bogatih otrok nad revnimi, sistem, ki dopušča, da debele riti žrejo obupane in ravnajo z njimi slabše kot s sužnji in tako naprej in tako naprej.
Evo, toliko. Morda ti bo sedaj jasno zakaj se ne spravim pisati, preveč zmedenosti in iracionalnosti je tu.
Rado, če pa pogledamo na celoten svet, kjer se dogaja še marsikaj drug(ačn)ega, sem sam povsem prepričan, da smo zatajili predvsem kot človek, kaj šele kot družba!
OdgovoriIzbrišiŽe zadnjih dvajset let sem presneto razočaran, pa sem vedno mislil, da bo šlo mogoče na bolje. Pa ne gre, je*emti, ne gre.
Lastna rit. To je to. Vse ostalo ni pomembno.
Pa vseeno... ne vsi. Ne povsod. Ne vedno.
OdgovoriIzbrišiUpam.
Po drugi strani imaš pa čisto prav. Človek je pač zverina in takšen je, nič ni zatajil. Družba je tista, ki bi morala reševati in ki ji najbrž gre v časih krize vedno slabše. In posledično zataji, ker se človek preveč ukvarja sam s seboj.
OdgovoriIzbrišiwega, vsi ne, vsaj ne vedno, tok že vem. sicer pa mene tudi prizadane in tko zlo mal optimizma mam, mogoče zato, ker sem dnevno v stiku z malimi otroki in njihovimi starši in ne vidim kake lučke. igrišča so zlo lep pokazatelj za kakšne medosebne odnose starši vzgajajo. :( jst sm grozno razočarana. jezna in žalostna. po drugi strani smo družba vsi, vsak posameznik šteje, ne morš rečt, da je družba zatajila, posameznik ne. zataji enostavno preveč posameznikov, in žal unih, k naj bi mel cvirne pa igle v rokah. in folk si misli Klinc, če lahko Un krade men, bom pa še jst komu, sej očitno se tko dela. Mene pa razjezijo novinarji, k ob vsaki alko tragediji na cesti v slehernem prispevku komentirajo to zlo od alkohola in kako ga mormo uničit, pol pa pride martinovo pa se začne rujna kapljica v vsaki pesmi (še v otroških?!) pa vince sm pa vince tja pa sprdavanje ob enih kulinaričnih mikroporcijah na megalomanskih krožnikih in vsi te užitki, dokler ni spet aktualna kaka tragedija al pa zgodbica lačne punčke v šoli. ta klinčeva hinavščina... to mene matra. no, pa še marsikej druzga. sicer pa mislim, da je lastna rit še kako pomembna, samo da ni preko riti/trupel drugih. če nimaš lastne riti poštimane, nisi družbi nč koristen. to pa jst mislim o lastni riti. čeprav eni so sami zlo nesrečni, pa zato raj pomagajo unim še nesrečnejšim, da se mal boljš počutijo. tut to, zarad mene, zakaj pa ne. eh, no... sej mal že veš kako pa kaj jst razmišljam...
OdgovoriIzbrišino, pa teli vozniki, ki ne ustavijo, ko koga zbijejo (sem dons brala spet en tak primer, nekdo zbije otroka na rolki in se odpelje naprej) - poglej, ne more bit drgač! na sankališču je ena 10-12 letna punca ful gas nabila v Nežko, tut ozrla se ni!! vključno s starši! kako naj bo pol drugač na svetu... :((
OdgovoriIzbrišiin tko naprej...
OdgovoriIzbrišiJa vem. Veliko je vse skupaj. Prav zato ne pišem o tem - težko je vse skupaj povedat tako kot je treba, saj se menda vidi - eno samo zmedeno skorpucalo je ratalo, pa je že bilo predolgo za en komentar. Verjetno vsi čutimo podobno, izrazi so pač drugi. Družba, posameznik, človek, vse skupaj pač ni matematika kjer je kristalnio jasno kaj pomeni če šrtevila predstavimo z a, b in c, ali pa če jih zapišemo kot x ali y. Tu pa smo človek, posameznik, družba, država. In s(m)o zatajili. Že v vrtcu seveda. Otroci, vzgojitelji, starši.
OdgovoriIzbrišiAja bučka, botrstvo na valu 202 mi pravzaprav gre tudi malo na živce, ker se mi včasih zdi kot en tak bizaren reality show, amapak to je čisto osebna percepcija. Učinek, ki ga ima 100x opravičuje "sredstva". Vesel sem, da oddaja sama nima kakšnih "botrov", kot jih je najbrž imela tista zgodba o punčki in malici. Kljub prepričanju, da človeka vredno življenje otroka ne bi smelo biti odvisno od dobrih ljudi in donacij je vse skupaj vseeno v redu. Ne samo v redu, čudovito! (Tudi) pri botrstvu se namreč izkaže, da želi velika večina dobrotnikov pomagati anonimno, brez izpostavljanja, da iščejo dolgoročne rešitve, ne samo denarja, da veliko dobrotnikov pomaga recimo z nekim dejanjem, ne denarjem, da se vendarle izkaže da je bilo potrebno res samo ponuditi roko da se je premagala tista drseča klančina - skratka, ni še vse zavoženo. Še je upanje, še so Ljudje, še je srce. Kar je najlepše: ni potrebna stranka, ki bi jih združila, ni potreben program, statut, ne protesti pred Hišami. Ni potreben Predsednik, ni odbora, delegata, svéta, ni zborovanjane sej. Nobenih pravil ni. Tam so, kot nevidna črna masa vesolja in uglašujejo strune. In kar je najlepše: vsak od nas se lahko odloči ali se bo Temu pridružil ali pač ne.
OdgovoriIzbrišiŽalostno je, kot si sam napisal, da sploh do tega pride. Strune že lahko uglašuješ pa nikoli ne boš vseh uglasil... In tako so neke uglašene, nekatere ne, kdo izbira?
OdgovoriIzbrišiJasno, vseh ne bo možno nikoli uglasiti, pa vseeno. Skrajno lepo bi bilo, ko bi se to prijelo pri vzroku ne pri gašenju požara.
Kako si sploh dovolimo, da do tega pride? V skrajnem pogledu smo prav vsi hinavski.
Ne tako zlahka in površno s strunami...
OdgovoriIzbrišiIn zakaj bi moral uglasiti vse? Morda bodo pa same rezonirale v neki novi simfoniji, kdo ve? Kdo izbira? Morda pa ti, jaz, bučka, peterček? Ali pač Dejan, Branko in drugi? Pa tudi - so ljudje ki poskušajo preprečiti da bi prišlo do tega. Mi pa pač pretehtajmo: udobje ali napredek? Saj ni važno kako se boš odločil, saj je tudi čisto vseeno kako se boš odločil recimo glede teka, izleta v gore ali sto kilometrskega teka, sedemkrat sto kilometrskega teka v sedmih dneh. Pa vendar - od kod potem tisti migetajoč dober občutek tisto nekaj... Če ponazorim čisto prozaično, že dolgo se ne slepim, da bo zaradi mojega darovanja krvi preživel kdo, ki sicer ne bi. Še posebno ne ker zadnja leta darujem samo še trombocite, cito in podobno. V bistvu mi je zoprno, čas gre, pa še po nosu se ne moreš popraskat celo uro. Po darovasnju pripada malica, za katero se tudi ne slepim da je ravno nujno potrebna, pač je in greš. Tisti sendvič potem jem s takim užitkom in veseljem kot bi bil zlat. Ko sem potem premišljeval o tem sem ugotovil da ga pravzaprav uživam s podobnim veseljem kot tisto kremšnito po nočni desetki, čokolado v zanemarjeni koči vrh meglenega Sedla ali objem po prvih sladkih6.
Ša reci, če lepe stvari ne nihajo uglašeno...
Še o strunah
OdgovoriIzbrišiOk, da malo še gremo v druge vode.
OdgovoriIzbrišiRado, vidim,da vseskozi tečeš tvoje klasične 10tke. Pa si pomislil,da si sposoben teči tudi kaj krajšega, ne glede na tempo? Po mojem potrebuješ samo nekaj spremembe, pa magari,da je to 100tka s Samotom ;)
A veš, to pa zdaj tako hecno zgleda... Saj te čisto razumem, a finta najbrž ni v tem, da imamo mi (ki smo preskrbljeni in kao ok) veselje, ampak kje drugje, ne?
OdgovoriIzbrišiEh, zadeva je kompleksna in za to bi morala midva par omar premaknit. Bova takrat nadaljevala.
Na Samotovo stotko grem tako ali drugače, upam da tako, ne drugače ;)
OdgovoriIzbrišiKar se pa mojih desetk tiče je pa tako da mi frenutno najbolj ustrezajo- pa še na borško progo fitajo. Vmes pač počnem kar mi pride na misel, lahko hodi, se zaženem v klanec ali pa poskušam prebiti zvočni zid navzdol.
Ne da mamo mi veselje, gre za to, da obstajajo rešitve, tu so, samo spraviti jih je treba v eter. En wega ki darune kri ni nič, ko pa se jih združi množica nekoga ,ahko operirajo. En ečo ne pomeni nič, njegocvl dejanje takrat pa je sprožilo plaz. Nekoč bo tega valovanja toliko da ne bo več zmagal požrešen prasec ampak oče otroka, ki bo lahko domov prinesel zaslužek. Saj ni moj in tvoj egoizem pripeljal te otroke na rob doatojanstva... Saj tudi ne želijo nič takega. Meni je vseeno ali si otrok želi novo kolo, lepo si ga je želeti, lepo je hrepeneti, spomni se moje kitare. Ni mi pa vseeno ce si otrok želi da bi enkrat skupaj z družino imeli normalno večerjo.
OdgovoriIzbriši