Pred 41 leti

Sistem štirih izmen: Delovne naloge so razporejene prek štirih ekip, 

kar omogoča, da stroji ali procesi delujejo brez prekinitve 

(tudi med vikendi).

Rotacija: Izmene se redno izmenjujejo 

(npr. dopoldne, popoldne, nočna, sledijo prosti dnevi), 

kar narekuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) za nočne izmene.

Pogosti vzorci: Značilni so lahko ritmi z več zaporednimi dnevi dela 

(vključno z nočnimi) in krajšimi obdobji počitka vmes.

Ha, se vidi da imam čas in brskam po starih arhivih. Tako mi je pod kurzor prišla datoteka s posnetkom iz mojega dnevnika, ki sem ga pisal od zgodnjega otroštva, tam nekje četrti, peti razred, pa vse do prvih let službe in potem vojske, ko je počasi ostal nekje v škatlah. 

Na posnetku je zapis iz leta 1985, torej izpred štiridesetih (!) let. Začel sem z delom v Leku, v proizvodnji. Delali smo v štirih izmenah, tako da smo rotirali izmene na 3 dni: najprej tri dni dopoldne, potem tri dni popoldne, pa tri dni ponoči in potem tri dni prosto. Delalo se je 24/7 nepretrgoma, tudi ob nedeljah in praznikih. Proizvodnja je tekla na obratu, kjer so bili 30 kubični reaktorji - reklo se jim je fermentorji - (res ogromna reč) z ogromnimi električnimi mešali, ki so ropotali, da se ni nič slišalo. V njih se je kuhala brozga, ki se je stalno penila in ves čas je bilo potrebno paziti na temperaturo, pa peno pa sterilnost pa sploh. 

In neke noči je nastala ta pesmica, na temo Šifrerjeve pesmi, ki jo je prepevala Neca Falk - Vsi ljudje hitijo.

Takole smo o svojem delu premišljevali pred štiridesetimi leti (poskusil sem prenesti tudi vse pravopisne napake - umetniška svoboda pač!):

Skoraj ura je že, odkar sem prišel

spet delat na svoj obrat

delo zdaj teče čisto zares

tako da ne da se nič spat.

Obrat je še nov in v obratu

se kvarijo razne stvari

če drugega ne, pa vse se pregreva

saj vode nikol dosti ni

Resje tako, kot rekli so mi,

da v začetku morda bo težko.

štiri izmene, sobote ne delje

a zunaj je jasno ne_bo

Pogrešam še šolo, vse svoje sošolce

in tudi učitelje

saj tu ni nič enk

in kakšnih ukorov

tu vse bolj resno je.

Namesto ptic , poslušam ropot

namesto piva para povsod

in ves ta hrup - vrtenje mešal

kaj tišina je sploh več ne vem

Fermentorji in pene

zmešane izmene

in še šef ki kaj nerga,

včasih dosti mam vsega!

Kako je lepo, ko prosti so dnevi

nanje mislim ves čas

ko premišljujem kaj bomo počeli

se malo zjasni mi obraz

Šel bom v sotesko in plečnikov hram

tam mrzlo pivo bom spil

poklical dekle bom

in stare prjatle

in se vse tri dni veselil.

Namesto ptic poslušam ropot

namesto piva para povsod

in ves ta hrup , vrtenje mešal

kaj tišina je sploh več ne vem

Fermentorji in pene!

Zmešane izmene!

in še šef ki kaj nerga,

včasih dosti mam vsega!

Pozno je že, izmeno končujem

odpravljam domov se naspat

naprej še brnel bo noči vse in dneve

s fermentorji ta naš obrat.

Prezlomnica

MNENJE: ugotavljamo remisijo simptomatike 

ob th. in ureditvi razmer doma in v službi.

Izvid kontole pri psihiatru.

O ja. Tole pa je bilo leto. Vedno sem bil prepričan, da se to pa meni ne more zgoditi. Meni pa ne. Še potem, ko se je zgodilo sem bil prepričan, da se to meni ne more zgoditi. Sedaj ko je mimo, sem prepričan, da se mi to ni zgodilo. V "to" je zajeto vse kar se je dogajalo v 2024 pa naprej v 2025 in se, čeprav sem zgoraj napisal da je mimo, vleče najbrž še za mano.

Nekateri, ki ste tule gori dlje časa, dobro veste kako sem znal nihati od čiste evforije do travmiranja in jamranja čisto na drugi strani krivulje razpoloženja. To sem potem izpilil v perfekcijo. Samo, da je bilo evforije in jamranja vse manj, vse več pa občutka nemoči, čustvenih izpadov, joka, tresenja, bruhanja, vstajanja sredi noči, iskanja tolažbe v pijači, zavračanja zdravil, abstinenc, vračanj k zdravilom, butanja s pestjo v steno, užaljenosti brez razloga, pretirane skrbi, otopelosti, pozabljanja in izgubljanja stvari, trenutkov "vse je v redu", napadov neznanske zaspanosti, občutka krivde, takšnih in drugačnih izgovorov, brskanja po službenem računalniku doma, napadov sramu, obdobij brezbrižnosti, izbruhov pretirane čustvenosti, mrzličnga urejanja datotek v službenih mapah, buljenja v steno, maničnega sortiranja pošte, nečitljivih datumov in skrivenčenih podpisov na dokumentih, pretiranega potenja, napadov kašlja, goltanja sode bikarbone, tleskanja s prsti, odlaganja domačih opravil, poskusov teka, zadirčnosti, delal sem stvari, ki jih nisem želel, želel sem si, kar nisem mogel narediti. Včasih je bilo, kot da sva dva, gledal sem ga, tega reveža v ogledalu in ga spraševal, kdo je. Od kod se je vzel. Ga zmerjal, naj se spelje.

Takrat, ko je vse skupaj v plesu sinergije zlilo v en sam trenutek onkraj dogotkovnega obzorja... se mi ni zgodilo nič. Kolaps je vključeval sodelavce, rešilca, obe hčerki, ženo, in mene nekje nad vsem tem kako gledam tistega, ki se mu je zgodilo, kar se meni ne more.  Videl sem, da potrebuje pomoč. Brez mene je ni želel sprejeti, zato sem mu stopil naproti, ga objel in skupaj sva sprejela vse kar so nama ponujali ves ta čas. 

Sprejel sem pomoč doma, dovolil pomoč v službi, poiskal pomoč pri zdravnikih, nehal lagati, in se odločil. Naša fabrika bo počasi zmogla brez mene. Pogoje imam, zakaj pa ne? Zakaj bi vlekel in se poskušaln počutiti pomembnega? Grem v penzijo. 

Danes je prvi dan penzije. Kar velika prelomnica, ki jo je nekoliko omililo dejstvo, da sem moral skuriti še ves dopust in me ni bilo fizično v službi že skoraj od sredine decembra. Zadnji dan zaposlitve zapisan v "sporazumu o prenehanju delovnega razmerja" je bil včerajšnji prvi dan novega leta. Se beremo.