četrtek, 28. november 2013

Alta pressione


che il video che vuoi vedere
Dario Diviacchi

Začelo se je čisto brez veze. Na rutinskem pregledu dobri pred darovanjem krvi dve leti nazaj so se številke naenkrat začele vrteti tam okoli 140/90. Najprej nisem čisto verjel, hej, doslej so me vedno pošiljali še na eno kavo, ne pa da me sprašujejo če si ga kaj kontroliram. Ajd sem rekel, to bo trema pred odvzemom, navsezadnje sem prvič šel darovat trombocite in odvzem je malce bolj zoprn, kot sicer za celo kri. Potem sem si meril doma in nič ni pomagalo, leva roka, desna roka, zjutraj, zvečer, vse je rinilo tja čez 140/90 vse do 150/95. Nič, bo treba zdravniku. Sem pa sam pri sebi klel. Jebenti pa vse skup. A niso vseskozi govorili, kako tek pomljajuje, uravnava krvni tlak, lepša kožo, izboljšuje prebavo in same take. Jaz pa najprej očala za branje, sedaj pa še pritisk! Pri zdravniku pa - ništa! Kaj pa hodite, saj je čisto v redu, malo pazite s prehrano, pa malo več gibanja (!) pa bo. Ok, sem rekel, zdravniki že vedo. 
Zadnjič pa - sedaj že veteran za citoplazmo spet sedim pred tistim strojčkom in na ekrančku se pokaže 170/110. Halo? Tole ni več blaga hipertenzija. Očitno je tek vendarle vsa ta leta nekoliko uravnaval pritisk, sedaj ko lenarim pa je udarilo na polno. 
Tako sedaj testiram razne pripravke iz česna, čudežne zapestnice z magnetki in take reči. Nekaj bo menda že pomagalo.

torek, 26. november 2013

Mobilni


And Now for Something Completely Different
Monty Python's Flying Circus

Tokrat je huda. Takole me še ni zabremzalo. Me je pa večkrat po malem...

Zadnjič sem šel malo brat svoje umotvore od zadaj naprej in se komaj prebil do polovice 2009. Mater, dobri ste bili da ste tisto brali... Trenutno še nabiram moči za ponoven nov začetek in kar je pri vsem malo zoprno je to, da dlje kot odlašam, težje je začet. Vedno je nekaj vmes.

Na splošno sem pa kar dobre volje. Včeraj sem imel sicer en tak cmok v grlu. Nekaj ogromnega se mi je prilepilo za rit. Ampak na koncu se izkaže, da je bil strah spet votel in brez kože. 

Uh kako me že mika... 





sreda, 13. november 2013

Tema


Jutri začnem.
Wega

Jutri neham.
Wega

Hja, statistika ne laže. Hočem reči, seveda je sama po sebi menda največja laž ampak dejstva so pa dejstva. V bistvu... saj ne gre niti za statistiko. Samo za predstavitev podatkov gre. In ti ne lažejo.

Skratka, imam živ dokaz da je tisto nakladanje o "nič nisem treniral" in posledično "zadovoljen z rezultatom" ena navadna umazana laž. Malo se mi je zdelo fino poslušat vse tiste zvezde, ki so praktično brez treninga pa še naravnost iz bolniške postelje dosegali take rezultate, da sem vmes res pomislil, kako je svet krivičen. Ker jaz sem treniral, bogme da sem. Ne ravno kvalitetno, to je za priznati in ne vedno ravno pametno, to že, ampak - treniral sem! In obtičal. Ok, sem se tolažil, eno so tudi naravne danosti in sem pač tako narejen da kaj dosti pod dveh ur za enaindvajsetko in polpete ure za dvainštiridesetko pač ne bo šlo. nič hudega, sploh mi ne gre (več) za to. ampak res, zakaj bi se človek matral, ko pa se ni treba? Tele moje rezultate bom že dosegal brez, da bi se tako vneto gnal. 

In se nisem gnal. 

Dnevi, ko sem zamahnil z roko češ, z manj truda do večjega uspeha, so se kar vrstili. Prvi alarm da nekaj ni v redu bi si moral prižgat že na Napadu na Dolenjsko, ko sem popolnoma kolapsiral "že" po 56 km. Potem na Borških 10000, ko sem skorajda komaj sledil Rajkotu, ki je takrat tekel sploh prvič po nevemkolikem času. 

No sedaj pa Sladkih6. ajde, dež pa to, ampak bi se že kako drugaće organiziral, ne pa da ga za izgovor jemljem. Najkrajših, najbolj težkih Sladkih6 je bilo to. Ampak saj ni čudno. Če človek zamahuje z roko, mu uspehi pač zamahnejo nazaj, kaj pa čjo.

In statistika, kot rečeno, oziroma predstavitev podatkov, kot rečeno ne laže.

Tule so podatki, ki kažejo odvisnost uspeha na Sladkih6 od kilometrov pretečenih v tekočem letu. Sladkih6 je na koncu leta in je kar dober pokazatelj:

Najprej podatki

Datum
Teža
Tek (min.)
km
min/km
Pot
09.11.201394,54:59:20310:09:39Sladki vrh, Sladkih6
10.11.201289,55:58:0044,50:08:02Sladki vrh, Sladkih6
05.11.2011885:59:0847,60:07:32Sladki vrh, Sladkih6
06.11.2010916:04:5150,70:07:11Sladki vrh, Sladkih6
07.11.2009885:59:5944,50:08:05Sladki Vrh, Sladkih6
08.11.200881,56:00:0049,50:07:16Sladki Vrh, Sladkih6
10.11.2007896:05:00460:07:56Sladki Vrh, Sladkih6

2013:786,7
2012:1409,3
2011:1458,1
2010:1625,6
2009:1362,2
2008:1716,5
2007:1268,1

In graf:

No evo. Ostali grafi bi bili podobni.
Treba je torej začet  nehat.  

Pa bo spet vse v redu...



sreda, 9. oktober 2013

Preboj

KONEC -nca m, mest. mn. stil. konceh (o) 
del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od izhodišča, začetka
a) glede na čas
b) glede na dogajanje
c) glede na obstajanje:
SSKJ

To je To
Bučka

Basta
Classix

Vsak konec je nov začetek
njokica

Pride čas. 

Končujejo se življenja, blogi, slabe navade. Končujejo se odločitve, hobiji, življenska obdobja. Konča se lahko tudi, recimo, tek. 

Pride čas in jaz... Čakam.

Kako dolgo sem cepetal preden sem se spravil pisat tole vidite sami. Malo sem se zgovarjal, malo pa je bilo tudi res, da sem vsakič, ko sem se želel prijavit obstal s sliko in spomini in že je bil trenutek mimo. Ker tole pisat je težko. Zmeden sem. Zdi se mi da izgubljam kontrolo nad okolico in da vse skupaj nenadzorovano drvi nekam. Ni nujno, da v slabo. 

V tekaški razpredelnici se vidi, da je tek precej švoh. Pod mojimi zmožnostmi gotovo. Pa še ne da se mi. To ni tisti stalni "ne da se mi" ki se me je cepetalčku vselil v misli skorajda vsakič ko sem se odpravljal teč. Ne, to je tisti grozni "ne da se mi", ki se mi je v preteklosti sicer  že pojavljal, ampak ne v tako siloviti obliki in ne praktično vsakič. Zadnjič je bilo prav posebej hudo, med natikanjem superg so mi roke postajale vse bolj mlahave, celo telo se je upiralo, misli so spreletavali vsi tisti grozni borški klanci, ki sem jih doslej premagal zgolj kakih 100x. Na koncu mi je šlo skorajda na jok, ne da se mi, nočem iti, kot majhen otrok do vrat in nazaj, ne grem, ne grem, ne grem! In nazadnje nisem šel. V hipu mi je bilo fizično bolje, slabo vest pa sem hitro potlačil. Navsezadnje, kaj pa pomaga, tudi če grem? Kar trikrat v zadnjem mesecu sem se po parih kilometrih obrnil domov, kar se doslej ni dogajalo. Povprečna mesečna kilometrina je letos nekje pri 80 kilometrih tempo pa nekje med 7 in 8. Skratka vse gre dol, vse gre proti koncu.

Ampak problem je, da nočem končati. Ne s tekom, ne s pisanjem. 
Ne tako, ne na tak beden način, ko vse skupaj počasi drsi navzdol, ugaša, se ohlaja. Nočem tako. 

Če bom končal bom Končal, ne pa prenehal. Preveč lepih reči mi je prineslo vse skupaj, da bi sedaj kar lepo odnehal. Saj veste, e-Kipa in te reči. Ali pa če omenim samo zadnjo dogodivščino: moj delež Napada na Dolenjsko, ki sva ga imela s Samotom spomladi mi je v nekem tekmovanju v korakih, ki se mu je v globalnem spopadu pridružila naša fabrika prinesla zavidljiv osebni rekord pri dnevnem številu korakov. Nekaj pod 100000 korakol se je nabralo tistega dne. Ob zaključku smo se dobile ekipe našega konca fabrike in tam sem se v živo srečal, rokoval in sproščeno kramljal s samo Petro Majdič. Uh, precej bolj zanimivo doživetje kot spremljanje Petre na TV s kavča, recimo. 

Pa take.

Enostavno ne vem kaj bi. Nočem nehati, ne bom nehal. Zgolj rekreacijsko tekanje par kilometrčkov na teden mi ni dovolj. Hočem naprej, hočem še. Hočem spet začeti, nadaljevati, pa ne vem kako. Potrebujem nekaj, tisti trenutek ko te potegne.

Preboj.

ponedeljek, 19. avgust 2013

Prostor za umrle

A lahko malo bolj odpreš okno?,
Očka, v sredo 


Danes sva se od očeta poslovila v Prostoru.

Tako drobčkan je bil, spokojen in miren.

Adijo oči. Tako rad imam tiste črnobele fotografije. Kmalu najdem kakšno.



1938 - 2013

torek, 9. julij 2013

Zaključena 1. faza


Rado in Janez
.

Pa naj bo tokrat ena mimo teka. Tako ali tako sem letos - očitno zaradi premalo zaužitega kislega zelja - prvič po dolgem času fasal tak nahod kot že dolgo ne. Hočem reči - vleče se in vleče pa šmrkam in kiham pa se kar ne neha. Jep še tek na Vršič je bil pod vprašanjem ampak lepo vas prosim, kdo bi mi pa vrjel? Tako da sem odtekel tja gor, žal pa ne tudi dol. Kakor sem bil neverjetno zadovoljen s samim tekom, tako sem bil strašansko žalosten, ker se nisem mogel udeležiti after partya, še posebej ker nas je bilo letos rekordnih 7 tekačev (in rekordnih 11 kolesarjev če smo že pri tem). S samim tekom sem bil zadovoljen ker sem ga pretekel z neverjetno lahkoto, kljub temu da letos res ne treniram ravno najbolj pridno. Kar je potem postala seveda zaveza: zresni se, pa začni že enkrat redno teč. Vsak smrkav nos te že ne more motiti!!

No ampak kot rečeno, tokrat nič o teku. Ker doma se namreč končuje 1. faza prenove. Eno je namreč hoditi nekam prespat za vikend, nekaj drugega je pa bivati tam. Saj si lahko mislite kako je šlo: za Šiško ni več dobro, za Boršt bo pa že. Zmahan kavč (no vendarle pa The Kavč!!), zmahana omara, zmahana vrtna miza....

Je pa ta prenova najbrž terjala tudi kakšen trening teka manj. Če se sredi zime spomniš da gre okno ven, vrata pa not ti to običajno pobere še tistih nekaj svetlih uric, med katerimi bi šel lahko dražit vaške pse. Še posebej če je pogled skozi vrata v tistem trenutku precej klavrn...



In pazte to: v iztem trenutku sva bila z Darjo tudi brez gretja. Hehe, če enkrat zastaviš potem zastaviš in ni da bi lenaril. V tistem trenutku je namreč prostor kjer je stala stara peč izgledal takole: 


In sedaj prosim lepo: škandal! Če bi še tako zelo rad pokazal slavni The Kavč, kavč iz katerega sem Vstal In Šel Teč, nimam niti ene slike! Niti tistega trenutka ne, ko je letel skozi okno!
Sramota. 

Kakšen trening so mi vzele tudo prane plošče. Te so se šele vlekle! Če je bil glavni notranji del s prihodom kavča končan že aprila na zadnji sneženi dan letošnjega leta (doslej seveda) se ej polaganje teh božjih plošč zavleklo skoraj do Vriča. Ja no res! Še v nedeljo sva s sosedom vlekla fuge. .

Zadnji trening pa mi je prenova vzela ta vikend, saj je bila na vrsti otvoritev. 

Sosedoma, ki sta mi tako srčno priskočila na pomoč pri opravilih, ki jih nisem vešč se seveda kar ne morem dovolj zahvaliti. Težko je tudi z besedami pojasniti kako vesel sem, da je prve faze konec. Ker ni ga lepšega kot čisto drugačen pogled skozi okno: 


Pa tudi greli (pa ne z operilom) smo se lahko kmalu...


In čeprav novi kavč kar kliče da naaj se uležem in neham teč se ne damo. Še dvakrat pošmrkam in grem spet en borški krogec. Ker ko pritečem domov me na vrhu stopnic pričaka mrzlo pivo na sveže položenih pranih ploščah.


Samo da se ne bo že naslednji teden začela 2. faza...

nedelja, 9. junij 2013

Sto.

Na evforijo lahko pretečeš pet kilometrov, 
sto pa prav gotovo ne.
David Kadunc - AVI


Nič kakih velikih besed. Vedel sem, da kar tako ne bo šlo in če bi se hvalil kako zlahka bo šlo bi bilo to norčevanje iz res velikih tekačev (kot je recimo zgoraj citirani), ki jih spoštujem in in cenim. Tudi mi je jasno, da se gredo oni čisto druge vrste tek kot jaz ali kot midva s Samotom. 

Ampak vseeno: najin podvig, Napad na Dolenjsko je pač podvig pa čeprav iz drugega štosa. Štosa? Saj sploh ni sploh ni štos! 

Samo si je za letos zamislil, da bi poskusila preteči 100 km, kasneje se je iz čisto praktičnih razlogov plan spremenil v tek iz Kamniške Bistrice do praga njegovega doma v Malem Lipovcu - pa kolikor bo pač 100+- naneslo.  In jaz seveda z njim. Ampak to planiranje, ta odločitev, javno povabilo in objava, to je bilo davno,  takrat si res nisem mislil, da bom tako zelo lenaril to zimo.  

Kakorkoli, kar naenkrat je bil večer pred 8 junijem in evo, treba bo iti! Tokrat na zalogi nimam prav nobenih dramatičnih popestritev, ura in mp3 napolnjena, plan dogovorjen, pripomočki pripravljeni in tako. Iz logističnih razlogov sva se domenila, da on štarta iz Kamniške Bistrice jaz pa iz Ljubljane stečem njemu nasproti ter prek Šmartinke proti Šentjakobu kjer naj bi se nekje blizu Domžal našla in skupaj odtekla na Dolenjsko.

No morda malo dramatičnosti prinese to, da sem moral vstati že krepko pred tretjo uro zjutraj in takole zjutraj mi misli ne delajo najbolje. Zmenjeno je bilo, da štartava oba natančno ob treh, natančno hkrati in sem si mislil, mah klinc, tja do Šmartinke bo menda že šlo brez da bi sabo nosil ruzak, pijem lahko vmes še na Žalah, potem pa nas že čaka support team (to je bila najprej Jasna, kasneje pa se je pridružila še moja Darja in naj povem kar sedajle za stokrat kasneje, da sta bili res zlati. Zlati!). Pa se je seveda zalomilo, navsezgodaj zjutraj v temi in megli se mi tisti ovinek na Šmartinki, ko zaviješ proti Šentjakobu nikakor ni izšel. Kar naenkrat zmanjka najprej pločnika, potem pa še bankine in enostavno se nisem upal. Tako sem potem kar lep čas krožil po Šmartinki in mimo Tomačevega proti Žalam pa spet na šmartinko. Pa vendar! Ko sva se potem s Samotom dobila se je izkazalo, da sva dotlej pretekla praktično čisto enako razdaljo, tako da se je najino skupno potovanje začelo pri tridesetih kilometrih. Cuker sem nadomestil in gremo!

Samotov plan poznamo morda je čas da povem, kako sem prilagodil moje plane. Cilj je bil, da najprej pretečem maraton, če mi uspe nadaljujem do lanske dolžine (63 km) potem pa če bo še šlo pa štartam na 75 iz Logarske. 

Izkazalo se je da me je tik pred maratonsko razdaljo popolnoma zmanjkalo. Sredi Dolenjke, potem ko naju je zlato podporno dvočlansko moštvo (v bistvu ženstvo)  tam pod Streliščem prijazno pogostil me je kar naenkrat začelo zmanjkovati. Saj veste tisto, ko tempo na uri kar raste in raste pa če še tako poskušaš loviti željenega oziroma načrtovanega. Tam na parkirišču na Rudniku je odločitev padla: 44 km je za mano, no, saj smo rekli, maraton. Stop na uri, reset treninga nato še off, da bo ja držalo in to je to. Objem s Samotom in adijo. Seveda mi je bilo takoj žal - mejduš še kakšen kilometer bi se pa ja lahko potrudil? Ravno sem prižgal uro nazaj da pregledam statistiko mojega podviga ko - na, lej ga, Samo se vrača!  Da ne bo šel po Dolenjki po cesti ampak tako kot lani po vzporedni poti. Pa sem se mu pridružil. Saj sem rekel, ne? Še kak kilometer bi se pa lahko potrudil?!

No, do Grosupljega pa me je res pobralo in mojega napada na Dolenjsko je bilo kar se teka tiče res konec. Drugega cilja mi žal ni uspelo doseči, se je pa nabralo lepih 56 kilometrov. Pridružil sem se support teamu in vožnji od točke do točke. Te smo malo zgostili, začelo se je namreč najtoplejše in najbolj sončno dopoldne letos, Samota pa je čakal najhujši del tam čez klance od Grosupljega do Krke. Nekje na sredi se mu je pridružila še Jasna, jaz pa sem z vso resnostjo prevzel vožnjo. 

Tule bi pač par besed moral dodati Samo ampak kaj, ko je že daleč na službeni poti. Kako je grizel čez tisto vročino in neskončne makadamske potke, pa adrenalinski cestni tek med Gabrovčcem in Zagradcem, pa spet neskončne vaške potke, ve samo on.  Meter po meter, minuta za minuto in podporna točka nekje med Draščo vasjo in Šmihelom. Bolečine in grožnja pred resno poškodbo so bile dovolj za odločitev: naprej pa samo še hoja. 

Tu sem se pridružil nazaj. Hvala bogu si nisva od lani zapomnila, koliko naju še čaka, pa naj kar povem: čakalo naju je za naju in tudi za najino podporno moštvo najtežjih 15 kilometrov.  Kar se mene tiče - zadnji kilometer sem se pošteno matral, Samota pa je izpolnitev cilja gnala in gnala, tako da je kmalu korakal miselno čisto izklopljen krepko pred mano. Ko se je vmes za trenutek predramil me je sicer čakal, ampak izpolnitev cilja in trenutek zmage sta bila tako blizu, vsako ustavljanje pa ponovni napor in nakazal sem mu da naj za božjo voljo pohiti naprej. 

In končno: pestnajst ur po tem, ko sva vsak na svojem koncu mežikala v temo in se pognala tja v noč sva končno lahko izvedla skupni finiš do Samotovega in Jasninega domačega praga in  - .


In nič. Neizmerno olajšanje, neizmerno veselje, ponos.  Dva kavčkrofka, ki sta pre nekaj leti vstala s kavča in šla teč sta spet dokazala kaj se da. Nič zato, če vse skupaj ni ravno nek rekord na 100 kilometrov ampak hej! Mojih 70 in samotovih 100 dokazuje da se da marsikaj. Ali kot je enkrat vmes med mojim posmehovanjem češ, naslednjič pa 150 rekel Samo: 

"Ja. Nikoli ne veš. Morda pa res."

petek, 31. maj 2013

U3nki

Smeh, solze in žlica vegete
blog avtorja sosed (sosed.blog.siol.net/)


Pa dajmo nekaj čisto drugega. Kaj bi vedno le o teku. Za danes imam par recimo hecnih reči. Hočem reči, hecnih... Pač človek se nasmehne. Pa naj bodo to tokrat trije različni nasmehi. saj boste videli za kaj gre.

Prva reč je seveda tole:


Pa junij je že skoraj no!
Namesto da bi peč generalno očistil in pripravil na počitek sem moral spet zakurit. dolgo sva se upirala ampak kar je preveč je pa preveč. Saj se vsi skupaj zadnje dni že malo nasmihamo kao, uh, kakšno vreme ampak povem vam, moj nasmeh je bolj kisel če ne že čisto skisan.

Pa morda nekaj res hecnega: prideš v hotelsko sobo in te pričaka takle razgled:


Priznajte, da zmaga! Ampak to ni vse. Ko sva zvečer dvignila žaluzije naju je pričakalo tole:


Huh? Morda se ne vidi tako dobro, ker je bil že večer, ampak gre za tiste vrste folijo, ki jo lepijo čez avtobusne šipe za reklame. Ja potem je pa vse v redu, ane?

In za konec nekaj res vedrega. greš takole mimo avtobusne postaje in zagledaš...


Ne, ne, ne kažem nalepke za ptiče strašit. Poskušajte prebrati, kaj piše na steklu.

Kriza, korupcija, propad (moralnih) vrednot, brezup, vse nekako zbledi. Res se nam ni bati za prihodnost.

sobota, 25. maj 2013

In jutri grem spet

Čemu in zakaj bi se oziral nazaj? 
Da bi se matral?
Piskec, Podkleteno nebo

No, pa dajmo še kakšno reč. Vidite, kar nekaj let že tečem, pa mi ves ta čas ni čisto uspelo pogruntati zakaj. Hočem reč, v čem je štos? OK, saj to je že več ali maj znano, nekega dne sem vstal s kavča in šel teč. Kavč krofek in te reči, nič takega. Miljon jih je, še večji miljon jih bo, sploh sedaj ko je to moderno. Ampak nikoli ni ta miljon vsaj dva meseca zapored miljon istih ljudi. Več ali manj se vsi zaženemo, se zapodimo, se odločimo, za prmej začnemo in... in hopla smo kmalu spet tam kjer smo bili. Hočem reči, zdaj sem lahko pameten, ko sem pretekel že toliko in toliko kilometrov. Ampak daj zaboga povej, kako mi je uspelo? Ker v življenju sem poskusil že cel kup stvari. Shujšati, dokončati faks, se naučiti igrati kitaro, obogateti in take reči in od vsega mi je nekega dne uspelo le to, da sem se resnično odlepil od kavča in šel teč (in ok, ajd, nehak kadit, ampak tega niti začet ne bi bil treba in ne šteje). In ne samo to, tekel sem v svoje lastno presenečenje še naslednji mesec, pa še mesec kasneje in tako dalje. Kar je bilo pri vsem skupaj najbolj presenetljivo se je pri tem mojem teku kar naenkrat nabralo za mesec, teden, leto, sedem let teka. Z enako lahkoto kot sem zanemarjal ostale stvari mi je tekel čas teka. A veste tisto, ko si rečete jutri začnem, pa potem pojutrišnjem, v ponedeljek, prvega naslednji mesec, za novo leto? Enostavno ne pride na vrsto. Z enako lahkoto so se nizali ti tekaški podvigi. Tekel sem prvi teden, trinajst tednov, pol leta, leto, sedem let. Včasih se peljem po pokrajini in tuhtam oh poglej, jebenti tlele sem pa že tekel. Tista harfa recimo na obvoznici je itak že klasika. Ampak so dudi take. Ko tečem mimo Sel in se spomnim kako sem pa enkrat kar tako zavil do s poti tja nekam  med drevesa... Pa tja na Plešivico, pa tja čez Rožnik, pa tja čez... in tako naprej... In kaj vse mi je dal ta tek, da sem si upal v hribe, recimo. Ves svet je bil moj. Zamegljeno in vetrovno Sedlo, še vedno ga ne morem pozabiti, med tem ko se Grintovca,  Storžiča in podobnih skorajda ne spomnim več. Pa na koga sem se bolj matral? Ali še bolje  kdaj sem se bolj matral, prvih 13 tednov, ali danes, ko borški krogec skorajda prehodim? Zakaj torej sploh vztrajam, ko vem, da se moje (preostale) skrite sanje ne bodo nikoli uresničile (gre za to, da so se najbolj nore že itak uresničile, o ostalih pa res ni za razmišljat), da nikoli ne bom neki res dober tekač, da nikoli ne bom prestopil mej jogginga in tako dalje. In še kar tečem dalje. Sedmo leto. Kavč krofek, Wega.

Pa še enkrat - v čem je štos? Mislim o tem blogu. Vsi veste, da tule že 7 let niham neprestano od neke euforije do apatije in nazaj. Kako bi bilo brez bloga ne morem vedeti. Mogoče bi se poskušal prodajati prek facebooka, mogoče pa bi celo prej nehal. Koncept facebooka in google+a mi ni všeč ravno zato ker je vse skupaj postavil na glavo: na blog pride moj stari znanec zato, ker ga zanima kaj sem napisal, kako se počutim, kaj imam za povedat, medtem ko na FB in G+u jaz svoje misli pošiljam naprej kot neko spam pošto svojim "prijateljem" in krogom pa če jih zanima ali ne. Po drugi strani je pa naporno. Včasih grem brat nazaj kakšem prispevek in se mi zdi da sem res dobro napisal, pa je šlo tja v en dan, mar ne bi bilo manj naporno če bi stisnil en lajk in en + nekam in upal da bom + in like dobil nazaj.

Moram nehat. Nekaj šteka vse skup in ne bi rad spet izgubil kar sem napisal. Prevečkrat je že bilo

sreda, 22. maj 2013

Poltretji miljon korakov

Ja, kam dobro vem
za uspehe se borim
srcu svojemu sledim
korak naprej
Šank Rock, Korak naprej 

Včeraj sem preštel koliko korakov naredim, ko pšretečem en borški krogec. Številka je osupljiva: 12500! Ko sem potem pogledal kolikokrat sem že šel okoli sem ugotovil da se številka že dobro bliža dvestotici. Takrat bo to že več kot 2.500.000 korakov. Dva miljona in petsto tisočkrat "comp". Samo okoli Boršta!

In sploh še nisem niti dobro začel...

torek, 14. maj 2013

Pretežno oblačno.


Seveda tekanje koristi zdravju, 
toda to velja tudi za redno prebavo, 
pa kljub temu 
(z izjemo Tibetancev do pred nekaj desetletji) 
ne iztrebljamo pred drugimi
Jela Krečič, Delo

Čeprav vreme ni ravno neka perla vsaj mraz ni. Če je toplo se da teči tudi po dežju. Samo tam na začetku med prazniki sem malo zabluzil, drugače pa tečem še kar redno. Kar je razlika, da spet tečem počaaaasi. Tako počasi v povprečju nisem tekel še nikoli. Mi je pa luštno in ne poskušam pospeševati. Tako ali tako mic po mic lezem tja proti 7:00. Pazite: ne lezem pod 6, ampak pod 7! seveda se spet poigram z mislijo, da bi šel s Samotom na cel Napad. Če bi nama uspelo držati tempo z lanskega Napada bi cela pot morala trajati nekje 14 ur. Dolga je to, jebenti. Kaže pa, da bova letos Napad - v kakršnikoli obliki že bom sodeloval - izvedla ločeno od Borških 10000. Brez e-kipe srčnih ne gre in vrjetno bomo enkrat kasneje, ko se uskladijo vsi urniki, izvedli skupno druženje Borških 10000 - predvidoma združenim z napadom s Krtine.

Drugače pa - že neakj časa se spravljam pisat semle kaj več, kaj konstruktivnega, cel kup reči mi gre po glavi, pa se mi zdi da nima smisla. Že tako sem skoraj kot penzionist, kaj šele bo. Še naprej mi gredo na živce otroci, psi in upokojenci, rad bi povedal nekaj krepkih v zvezi z Botrstvom na valu 202, pa križih in težavah zgolj s polaganjem pranih plošč za hišo, kaj šele če bi se lotil česa večjega (in kar je še huje, se bo treba, saj obstoječa greznica kmalu ne bo več primerna). Pa se mi ne da.

Joj, no. Še računalnika se mi ni dalo prižgat včeraj.

četrtek, 2. maj 2013

Krivda


Kuža pazi, z repkom miga, 
vstane, leže, tačko da.


Pa se je zgodilo. Vedel sem, da se bo pa sem kar čakal. Tek, priprava na Napad na Dolenjsko se je za Samota končala predčasno: spet seveda tisti pes. Ni me bilo poleg ampak, ko je prišepal dol k nam, zbranim na dvorišču in pokazal, kaj se je zgodilo me je preplavila groza. Kasneje so pri zdravniku našteli kar pet ugrizov. 

Zelo sem slabe volje.


torek, 23. april 2013

Zarjavelo


Hiti počasi. 
Gajus Tranquillus Svetonij  


Kaj naj rečem? Ful slabo mi gre. Tečem kot en polž, nekaj mi desna noga šteka in take. En tek sem celo izpustil, ampak lejte, 100 sprehodov po stopnicah s 26 kilsko utežjo pa to menda odtehta?

Skratka tisto vstajniško navdušenje je izhlapelo in sedaj tečem na malo trme. 

Upam da mi bo zalaufalo, kot se reče, vsaj tja do Vršiča, če že do Borških 10000 ne.




ponedeljek, 15. april 2013

Za Radence spet bom doma.


In potem problem,
sama pamet namesto srca.
Le o tem,
kaj se kupi, kaj proda. 
T. Trop, I. Melanšek, T. Marinšek - Tabu 

Res je. Na letošnje Radence ne grem. Treba je kar na začetku povedati da ne gre za odpoved v sklopu "joj, letos pa nisem pripravljen". V ta koš, namreč zimsko spanje, sodi odpoved sodelovanja na, recimo, malem kraškem maratonu ali pa na formaratonu v Tivoliju. Odpoved radencev pa se je zakuhala že davno tega, mislim da še lani (jep, skoraj na novega leta dan) ko so sporočili, da skrajšujejo limit prvega kroga. Takrat še nisem vedel, da za veliki maraton tako ali tako sploh ne bom pripravljen, se mi je pa takrat sicer moj priljubljeni tek takoj močno odtujil. Ne gre za to, da jih ne bi razumel, vse mi je jasno, sprejemam pojasnilo, razumsko je vse v redu, samo s srcem ne gre skupaj. Kaj šele s tremi. Radenci so mi dali pogum za poskus maratona ravno zaradi svojega gesla - vsak je zmagovalec. Tisti zadnji, čisto čisto zadnji so bili največkrat najsrečneši tekmovalci. Tudi sam sem šel na tek malo bolj neobremenjen, češ, saj ni važno vsak je zmagovalec. Kot sem razumel naj bi celo področje dihalo skupaj z maratonom, vedno sem naletel na prijazne navijače, tudi v drugem krogu.

Sedaj pa to ni več to. Če tudi podaljšajo  rok nazaj ne bo več to. Meni je jako zoprno če sem komu v napoto. Na Logarski recimo mi je bilo v uteho, da imajo na cilju itak še fešto vseh tistih 6, 7 ur ko so bili zmagovalci že davno v cilju, jaz pa sem se še vlekel tam v klanec. Na nočni 10ki je pa ob "metli" itak cela fešta, tako da mi je skoraj žal da nikdar nisem bil zadnji (evo, letos je šansa). Radenci pa... Odkar so povredali in pojasnili svoje bi bil občutek v drugem krogu slab. V vsakem pogledu bi videl zavijanje z očmi (kaj se pa ta tle vleče, jebenti) vsak postanek na okrepčevalnici bi bil v nadlego. Najbrž je prav, da tule povdarim da gre za MOJO projekcijo in ne resnična zavijanja z očmi. Pa vseeno. Čar je izginil, niti polmaraton ali desetka ne vlečeta več. Škoda.

Lahko je pa seveda vse skup samo izgovor.   

petek, 12. april 2013

Rastemo


Čas je največja razdalja med dvema krajema
Tennessee Williams 

Spet sem malo razcepljen. Hočem reči: razcepljen sem itak vedno, ampak no, spet sem malo bolj razcepljen.

Namreč, saj ne vem, kaj naj rečem. A veste, devet tisoč prvi kilometer sem pretekel in sem kar malo ponosen. No, ponosen. Tehle 9000 bi moral zafilati že enkrat konec lanskega leta. Če ne bi bil len. Ampak vseeno: saj sem lahko še vedno ponosen. Ne sicer ponosen ponosen, ampak pač ponosen. Lohk bi bilo že 10000 ane?

Po drugi strani pa pfjuuu! 9000! Kilometrov! Si predstavljate? Veste koliko logarskih je to? Pa tudi statistika ni tako švoh. Če bi kilometre enakomerno razporedil od tistega deževnega januarskega dne do danes bi vsak dan pretekel 4 kilometre. Če bi čas golega teka od tistega deževnega januarskega dne do danes združil skupaj, bi neopretrgoma tekel dobrih 43 dni. 43 dni in pol noč in dan, petek in svetek.

815 cepetanj in odpravljan. 815 tekov torej in povprečno po 11 km na tek. 6 let, 2 meseca in 19 dni.

Če pa takole pogledam... mah, sem kar ponosen. In to ponosen ponosen.

ponedeljek, 8. april 2013

Četrta vstaja

Ladji brez cilja ni noben veter ugoden 
Michael E. de Montaigne

Tako. Sedaj pa vstaja ali pa kapitulacija. Druge poti ni. Izgovorov je zmanjkalo. Saj je sicer res, da me je vsakič ko sem se odločil, da je lenarjenja dosti zasulo s snegom do vratu. Ampak bodimo pošteni: če bi bila volja bi se našla tudi pot. Pa pač ne bi šel teč ampak samo na sprehod. Ven na zrak. Ampak ne. Niti ko je zletel kavč, in to the Kavč skozi okno ven in je bila to res krasna iztočnica za nov začetek, sem kar nekaj mencal. Še vedno so bili - poleg tega nesrečnega snega - pri roki neki butasti izgovori. Recimo, joj, a ne bi bil za nov začetek najbolj primeren torek? Saj veš, torek - četrtek - sobota? Joj, pa ja ne boš šel po tolikem času počivanja kar cel krog? A ne bi bil ta mal' krogec, štiri kilometerčke čisto dovolj? Joj, pa ja ne boš tekel po temi? Joj pa ja ne boš šel teč ravno danes ko je Merkur v 19°47 Strelca in se ravno pripravlja da bo prestopil v Kozoroga, potem pa še v Vodnarja?

In tako so minevali novi tedni. In novi poskusi. In novi flopi. V petek pa je padla dokončna: jutri pa res. Jutri je sobota, lušno padem notri v  torek - četrtek - sobota špuro in še vreme bo lepše kot je danes, ko zporno ščije. Evo. Jutri. Roka.

Potem sem sedel tam na novem kavču, kar malce prešeren, ker 'lej, spet bom začel, spet bom tekel, spet bo tako kot prej. Tule je morda čas, da še enkrat jasno povem, da sem tek pravzaprav čisto resno pogrešal. Tisti spominski prebliski, saj veste, ko se pelješ čez harfo na štajerski obvoznici točno čez PST. Ko se zapelješ mimo tistega ovinka v Zagradcu, kjer sva se s Samotom oddahnila in s ceste spet lahko zavila v manj prometna (brez)potja. Ko na podkletenem nebu slediš potovanju po Šentiljski in prečekiraš prenovljeno stran Sladkih6. Preveč, preveč, preveč. Preveč lepih spominov je, da bi lahko kar tako nehal. In če ne nehaš, moraš teči. Vmesnih poti ni - ne da se z daljincem v roki doživljati tiste trenutke za katere niti ni prave besede. Kakorkoli obrneš, treba je vstati s kavča in iti teč.

In jutri, evo, jutri spet začnem. Tokrat odločen in prepričan. Jutri ne bo niti tega zoprnega dežja, ki lije danes. Jutri bo sobota, ravno pravšenj dan za tek. Ker jutri je...

Jutri bo...

Kakšne pol ure kasneje seveda preklinjam kot kakšen knap. Tisti trenutek pol ure prej je bil morda res veličasten. Pred nevidnim občinstvom sem teatralno vstal s kavča, češ, kakšen jutri, danes!!, se preoblekel in šel teč. Preklet naj bo moj smisel za odločitve! Kaj pa je bilo narobe z jutri? Sedaj pa sem ves premočen. Malo sem pozabil, da je dež mrzel, še bolj pa pozabil, da so ob dežju po tleh luže. Močilo me je čisto ves čas.

Pa vendar. Močilo nas je tudi takrat prvič, ko smo se spravili na kRožnik. Močilo me je, ko sem šel neko popoldne na celo PST. Močilo nas je na Murovico, na Šmarni, močilo nas je okoli Gradiškega. Pa tiste torkove rekreacije, ko ni bilo važno ali sneži, dežuje ali oboje. Pri pohodu Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina imam celo zapisano "Malo mraz, malo dež, skratka čudovito". Celo na 2. Sladkih6 je nekaj rosilo. In na Formaratonu, recimo.  In, oh, se kdo spomni Balatona? Druge etape? Tako je lilo, da sem se izgubil! In heh, tale zapis razmer je recimo zgovoren: PST in križ kraž po Šiški: "Najprej je malo deževalo, takoj za tem je bila nevihta, potem je scalo, mčkn pršelo, potem pa je šel dež" in poleg: "Bi mi bilo žal če ne bi šel."

Mnogih zgoraj omenjenih se seveda med tekom po Borških 10000 v petek nisem domislil, je pa ena, ki je ne pozabim do konca življenja: Celje - Logarska, tam je tudi tričetrt časa deževalo.

No sedaj si pa predstavljajte tole sliko: v peči prasketa plamen in v poltemi obseva postavo napol ležečo na kavču. Ogenj za trenutek obsije obraz, tako da lahko opazimo zadovoljen nasmešek in odsev plamena v očeh. Evo, to sem bil jaz, sveže stuširan, ves ponosen, objestno srečen. Vem, da tole še ni nič, vem da lahko obsedim morda že naslednjič in bo spet vsega konec, kot je bilo že nekajkrat letos. Ampak lej, začetek je pa le. Če ne začenjaš ne moreš nadaljevati. Če ne začenjaš pravzaprav ne moreš niti odnehati.

Bomo videli v nedeljo!

ponedeljek, 18. marec 2013

V tretje gre Rado


No evo. včasih je že kar grozljivo. Vsi strahovi, dvomi, vsa bluzenja, vse kar sem kdaj čudnega tule pisal se enkrat očitno uresniči. Tako sem nekoč pisal tudi o tem, kako lahko je nehat tečt. Nekega dne pač ostaneš doma in to je to. Nobenega matranja, nobenega truda. Eno čudno ugodje. Ostaneš doma. In potem še naslednjič. In naslednjič. In naslednjič.

Saj vmes nekaj poskušaš, bolj kot ne zaradi lepšega. Ampak izgovorov je preveč: zmatran, zaslužiš si počitek, po takem vremenu nima smisla, nekaj drugega je bolj nujno, nekaj drugega je pomembnejše.

In tako pol leta. Res ej. Človek se zgrozi. Samoslepilno delovanje je bilo namreč noro učinkovito: kar naenkrat nisem kaj dosti več odpiral ne tekaškega foruma, ne svoje tekaške razpredelnice. Nekje zadaj v možganih je neprestano ždelo prepričanje, da sem pač z zadnjimi meseci v 2012 naredil ogromo in imam nekaj tekaške zaloge. In je minil oktober, minil je november, december, januar, februar. Naenkrat smo že marca. Pol leta takole - pffft! Vse kar je bilo poskusov teka vmes je bilo bolj tko. Na silo. Da nisem več tekač sem začel dojemati, ko nisem nič več poskušal v naključne pogovore nekako vplesti tek, da bi potem kakšno rekli še o mojem teku. Napad na Dolenjsko (Ljubljana - Boršt) je počasi zbledel. Še več: nekaj časa sem Napad celo krivil za moj nenaden padec motivacije, češ saj veš to je to, dosegel si svoje in, no, to je to, drugače se ne da povedat. Vmes je vzniknil načrt za nov napad, tokrat sva se s Samotom namenila odteči kar stotko. Kar se sliši krasno in najbrž tudi je. Meni pa je vsakič ko sem odtekel kakšen krogec vse bolj kuhalo v glavi.

Veste, preteči v enem kosu 63 kilometrov iz Ljubljane v Boršt je pravzaprav jeba. Ne, res. Saj na koncu je vse lušno in nasmejano ampak vmes se človek kar matra. Pa če odmislimo fiziče omejitve: bolečine, žulje, odrgnine in take. Predvsem psihično je jeba. Hočem reči, poskusite recimo enkrat 8 ur skupaj početi karkoli, pa magari tisto kar počnete najraje, pa boste videli. Cel dan teka. Ne minuta teka in dve minuti hoje. Tek, tek tek, tek v klanerc, tek po makadamu, tek po prometni cesti, tek po gozdni poti, tek, tek in tek. Ne da se mi, to je to! Vse skup se je razvleklo v eno samo, pol leta dolgo stopicanje po stanovanju preden grem teč. Vsakič ko me je kaj špiknilo v mišicah, vsakič ko sem klel klanček v borškem krogcu, vsakič ko se mi ni dalo... vsakič sem začel gruntati, da kaj se sploh rinem, kakšna stotka neki?? To je Logarska pa še 25 kilometrov za povrh! Potem pa saj veste, takole sem si zamislil: če ne bom treniral prav pridno ne bom imel kondicije in bom imel krasen izgovor, da mi ne bo treba iti. A ni to krasen načrt.

Krasen že krasen, če me ne bi vsakič ko zagledam tekača nekje v daljavi kar pognalo kri v noge. In sem začel. Takoj prve dni februarja... prvič, drugič, tretjič potem pa je prišlo nekaj vmes, pa spet in spet in spet in hopla, že je minil cel mesec. Pa sem si rekel - zaprmej, sedaj pa res začnemo znova. In se v sredo zagnal kar v dež - nič me ne bo ustavilo! Razen beden rezultat. Jep, vse skupaj, tole lenarjenje namreč, se že dobro pozna. In je spet teden okoli.

Sta me pa te dni, ko sem odpovedal udeležbo na Šentiljski, moja dva e-srčna kompanjona nekaj zbadala s kavčom. Oh saj res!

Spoštovani bložani. Z žalostjo v srcu vam sporočam, da je The kavč zletel skozi okno. Dobesedno! Ob prenovi dnevne sobe se je moral umakniti novim generacijam. slava mu.

Jaz pa se pripravljam, da se zaženem še tretjič. Če mi tokrat ne uspe bo to najbrž res konec moje tekaške kariere. Recimo. Mah kaj se slepim, jasno da ne bo. Ker ja, res je, tek je matranje, ampak kaj ko je najboljše matranje na svetu.

torek, 29. januar 2013

Danes sem vrgel žogo skozi okno


Priznam, samo za lenobo gre. Če si ne bi ta trenutek tega priznal, ne bi nič napisal še nadaljnih 100 let. Ker izgovorov zakaj ni treba natrosim iz rokava kolikor hočete. tale mi je najljubši: nisem našel primernega naslova. saj veste, Wega, utelešena perfekcija in naslov ne more biti kar nekaj. Izgovor, da ni časa ne zdrži in je že obrabljen. Bolj mi je všeč ta, ki mi ga je že včeraj v komentarju ponudil piskec: saj ni o čem pisati. Res je: tekel nisem, o čem drugem pa nima smisla pisariti kajne? Kaj pa naj pišem? Zakaj pa naj pišem? Naj pišem o politiki? Raje, ne. Sploh imam občutek, da bi se vse skupaj spremenilo na bolje, če bi VSI nehali pisati o politiki. Začenši s twiti, forumi, spletnimi časopisi in njihovimi komentarji, papirnatimi izdajami časopisov in komentarji za šanki, radijskimi oddajami, parodijami in satiričnimi domislicami, poročili, histeričnimi javljanji naspidiranih poptevejevk "s terena", studiji ob 17h, okroglimi mizami, soočenji, trenji, pridigami s prižnic, straniščnim humorjem komercialnih radijev, gostovanji v obskurnih oddajah še bolj obskurnih televizij in kar je še tega. Nobenih žarometov, neposrednih prenosov, mikrofonov, bliskavic, nobenih mnenj rednih in izrednih profesorjv, nič. Samo gola dejstva. Vem, vem, boste porekli, kdo jih bo pa kontroliral, kdo pa jim bo gledal pod prste? Če ne bo tovrstne kontrole bodo vse zavozili, pokradli, skorumpirali!
Ja, saj.

Torej o politiki ne, o vsakdanu pa tudi ni za pisati. Kaj vam mar,na primer, kje sem silvestroval, kako sem recimo že drugo leto polnoč preživel objet z Royem, ostali pa so prišli na vrsto kasneje. Slikce o snegu ste lahko videvali na gplusu, tudi tistio z rekordimi 70 cm za hišo. Pa take, kakšno odrešitev je prinesel novi sušilec, kako je letos spet ratalo kislo zelje (ajd, morebiti za ščepec preslano ampak drugače pa mega!), in tako naprej in naprej in naprej. Pa, recimo,  o mojih pričakovanjih glede pregleda pri proktologu najbrž tudi ne bo pravšnja tema za branje ob jutranji kavici.

O teku pa, kot že rećeno, ni kaj napisati. Bolje: ni več kaj napisati. Hočem reči, a veste koliko prispevkov se je nabralo doslej? 495. Ej, to je skoraj 500! Če prištejemo ša jamrajiade na tekaškem blogu, med Haninimi komentarji, pa v nebesni kleti in pri Marakoju, da ostalih preljubih mi Bložanov sploh ne omenjam, je to že skoraj več kot zbrana dela Edvarda Kardelja. Če nisem uspel že vsega napisat pa res ne vem! Evo, recimo: v sredo, sedem dni nazaj je minilo natančno 6 let odkar sem vstal s kavča in šel teč. Šesta obletnica! 6 krat 365 dni in še en dan za povrhu. In kaj naj? Spet tiste stare znucane, kako si ne bi nikoli mislil, da bo toliko časa trajalo? Kako sem ponosen, ker vztrajam in sem nekaj dosegel? Pri čemer sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam? Ali pa, če hočete še več, recimo tole: s Samotom sva zakoličila plan in greva letos izvesti stotko. Saj veste, planiranje, načrti, dogovarjanje in vse táko. Spet tisti mravljinčki in ščemenje, spet eno pričakovanje ampak, kaj pa naj sem not napišem? Dandanes se da vse povedat enostavneje, direkt v 140 znakov spravit in vsem krogom, njihovim krogom, prijateljem njihovih krogov, samim prijateljem in prijateljem prijateljev, stikom, prijateljem stikov, znancem prijateljev stikov, naključnim mimoidočim in ostalim z enim klikom najavit kaj se namerava. Vsi ti potem lahko, če želijo, z enim klikom odgovorijo, da uau, awesome, +1, kljukca, palec gor in take. In plan pač res ni nič takega. Ko bo res izvedeno bo mogoče kaj za napisat. Mogoče. Ker kaj več kot sem že napisal vsakič doslej, ko sem pretekel ali celo zgolj prehodil kaj več kot za dva borška kroga se tudi tokrat ne bo dalo povedat, pa če bo uspelo ali ne. In Bučka je že sama ugotovila, da se ne spomni "kej boljšega, kot je super, bravo, enkratno, fantastično... kaj pa vem, ni blo že pod vsakim prejšnjim podvigom nekej podobnega"

No zgoraj sem omenil, da sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam. Kar je res. Od 12. novembra (!) se namreč res na področju teka ni dogajalo čisto nič. Bilo je eno super druženje z e-kipo srčnih vmes in to je vse. In kaj naj potem pišem? Spet tiste bedne o rekordnem času brez teka? Ker oo, tole je pa res bil rekord! Samo kaj, ko ga nikakor ni hotelo biti konec, da bi vsaj to lahko zapisal. Kar trajalo je in trajalo, cel november, cel december in še tričetrt januarja. To bi pa bili prispevki, ane, kako danes pa nisem šel teč in danes tudi ne. Saj sem poskusil vmes, nekaj sem pametoval o pasicah internetnih strani ali kaj že. Bla, bla, bla. Skratka, tekel nisem, ko pa sem vendarle rekel da bi morda začel se je začelo tako neumno vreme, da sem comeback raje prestavil. Tipično sicer: ves čas mojega počitka smo imeli sonček in suho in lušno, potem pa naenkrat vse tole belo blato po tekaških poteh.

Evo, to je to. Dokler ne začnem (redno) teč, ne bo o čem pisat. Pa še takrtat - kaj sploh lahko še napišem? To nedeljo, recimo, se da spravit v dva stavka, morda celo 140 znakcev:

V nedeljo je se je pokazal sonček. Poklical sem Samota in sva šla en borški krogec. Prvič po (pre)dolgem času!  Kumi čakam #napadnadolenjsko