Preboj

KONEC -nca m, mest. mn. stil. konceh (o) 

del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od izhodišča, začetka

a) glede na čas

b) glede na dogajanje

c) glede na obstajanje:

SSKJ

To je To

Bučka

Basta

Classix

Vsak konec je nov začetek

njokica

Pride čas. 

Končujejo se življenja, blogi, slabe navade. Končujejo se odločitve, hobiji, življenska obdobja. Konča se lahko tudi, recimo, tek. 

Pride čas in jaz... Čakam.

Kako dolgo sem cepetal preden sem se spravil pisat tole vidite sami. Malo sem se zgovarjal, malo pa je bilo tudi res, da sem vsakič, ko sem se želel prijavit obstal s sliko in spomini in že je bil trenutek mimo. Ker tole pisat je težko. Zmeden sem. Zdi se mi da izgubljam kontrolo nad okolico in da vse skupaj nenadzorovano drvi nekam. Ni nujno, da v slabo. 

V tekaški razpredelnici se vidi, da je tek precej švoh. Pod mojimi zmožnostmi gotovo. Pa še ne da se mi. To ni tisti stalni "ne da se mi" ki se me je cepetalčku vselil v misli skorajda vsakič ko sem se odpravljal teč. Ne, to je tisti grozni "ne da se mi", ki se mi je v preteklosti sicer  že pojavljal, ampak ne v tako siloviti obliki in ne praktično vsakič. Zadnjič je bilo prav posebej hudo, med natikanjem superg so mi roke postajale vse bolj mlahave, celo telo se je upiralo, misli so spreletavali vsi tisti grozni borški klanci, ki sem jih doslej premagal zgolj kakih 100x. Na koncu mi je šlo skorajda na jok, ne da se mi, nočem iti, kot majhen otrok do vrat in nazaj, ne grem, ne grem, ne grem! In nazadnje nisem šel. V hipu mi je bilo fizično bolje, slabo vest pa sem hitro potlačil. Navsezadnje, kaj pa pomaga, tudi če grem? Kar trikrat v zadnjem mesecu sem se po parih kilometrih obrnil domov, kar se doslej ni dogajalo. Povprečna mesečna kilometrina je letos nekje pri 80 kilometrih tempo pa nekje med 7 in 8. Skratka vse gre dol, vse gre proti koncu.

Ampak problem je, da nočem končati. Ne s tekom, ne s pisanjem. 

Ne tako, ne na tak beden način, ko vse skupaj počasi drsi navzdol, ugaša, se ohlaja. Nočem tako. 

Če bom končal bom Končal, ne pa prenehal. Preveč lepih reči mi je prineslo vse skupaj, da bi sedaj kar lepo odnehal. Saj veste, e-Kipa in te reči. Ali pa če omenim samo zadnjo dogodivščino: moj delež Napada na Dolenjsko, ki sva ga imela s Samotom spomladi mi je v nekem tekmovanju v korakih, ki se mu je v globalnem spopadu pridružila naša fabrika prinesla zavidljiv osebni rekord pri dnevnem številu korakov. Nekaj pod 100000 korakol se je nabralo tistega dne. Ob zaključku smo se dobile ekipe našega konca fabrike in tam sem se v živo srečal, rokoval in sproščeno kramljal s samo Petro Majdič. Uh, precej bolj zanimivo doživetje kot spremljanje Petre na TV s kavča, recimo. 

Pa take.

Enostavno ne vem kaj bi. Nočem nehati, ne bom nehal. Zgolj rekreacijsko tekanje par kilometrčkov na teden mi ni dovolj. Hočem naprej, hočem še. Hočem spet začeti, nadaljevati, pa ne vem kako. Potrebujem nekaj, tisti trenutek ko te potegne.

Preboj.