torek, 28. december 2021

Kako sem vstal s kavča in se vlegel nazaj.

Nimam jih več 50

Rado, 55 let, 9 mesecevin 11 dni


Ne. Ne bom kupil teh neumnih nalepk za tipkovnico. Se bom že navadil.  Y=Z, )=9 Ž je nekje tam v kotu, kje so pika vejica, oklepaj, zaklepaj vsakič posebej preverjam. Ampak kaj bi to! Ta blog sem v nekih davnih časih pisal (tudi) na telefon. In to pik.pik.pik po trikrat na eno tipko, da si prišel do svoje črke, kaj šele, č, š in ž. Jebenti če pa celo sedaj na ultra fold 3 mega telefonu celo pogrešam tipke, take fizične. Kaj vse mi nakleplejejo samopopravki v kombinaciji z debelimi prsti... Včasih me je pošteno sram, pa sploh nisem jaz tisti, ki je to napisal. No to je to, samo toliko da veste, zakaj toliko čudnih napak. In da me ne bodo limali v FB skupino polpismnih. 

Dve leti sta že, odkar vsak dan, in to res vsak dan premišljujem o tem, da moram začet nazaj pisat. Pa se potem usedem, začnem pisat in neham in skurim osnutek, ker je brez veze. 

Namreč vse je šlo v franže, nehal sem teči, nehal sem migati, nehal sem vse. Ko le ne bi bilo teh nočnh mor. Niso te vrste, da tečeš pa ne moreš nikamor, ker so noge zlepljene, niti me ne lovi nihče z motorko. Nočne more so - kar smejte se, službene. Nek stavek je treba dodati v poročilo za zaključek "eventa", pa nikakor ne gre not, poskušam tako, poskušam drugače, računalnik se resetira, sestanek pa že teče... Ne morem priklopit slušalk, da bi razložil, priklopim slušalke pa ne morem razložiti...  "Due date" se obarva rdeče, jaz pa še vedno čakam, ga obračam tako in drugače, ne gre čezRewiev , ne gre čez  Approve, krogec se vrti in windows melje in melje, premlevam en in isti stavek, obračam ga drugače, popravljam, poliram, upoštevm pripombe... Se zbudim. Grem lulat uh, šele ena je. Super. Ležem nazaj, more takoj ležejo z mano... In potem tisti pibibibi, ki kot zakleto ostaja isti že sto let na vseh telefonih kot alarm na telefonski budilki in si si vsakič zjutraj obljubiš, da je danes tisti dan, ko ga boš zamenjal.

Zadiram se potem po službi, pa naj bo delo od doma ali na lokaciji, na vse, ki mi prekrižajo pot. Cel letošnji dopust na morju sem balansiral med tem, da nisem vklopil službenega prenosnika in tem da sem se napil in "pustu vse u kurac, ko jim jebe mater". Ja, tak slabič sem postal, da je bilo treba najprej ruknit tri travarce, da se nisem konektal v službo, ker "ko jim jebe delnice in vse po spisku, jaz imam  dopust." Dopust, a veš. Dopust!!!" 

In potem sem traumiral, se jokal in smilil sam sebi, bosluš brjatu, kok sem bogi, nadiral vnuke na varstvu pri babi in dediju, "da naj me že enkrat, jebenti, pustijo vsi skup pri miru"... Vnuki, a veste, ONI naj me pustijo na miru.

Ulegel sem se na kavč in poskušam vstati. Ne še vstati in it teč, samo vstati. 

Če bom danes pritisnil "objavi" namesto  "Zavrzi osnutek" bo že korak naprej za letos.