torek, 23. april 2013

Zarjavelo


Hiti počasi. 
Gajus Tranquillus Svetonij  


Kaj naj rečem? Ful slabo mi gre. Tečem kot en polž, nekaj mi desna noga šteka in take. En tek sem celo izpustil, ampak lejte, 100 sprehodov po stopnicah s 26 kilsko utežjo pa to menda odtehta?

Skratka tisto vstajniško navdušenje je izhlapelo in sedaj tečem na malo trme. 

Upam da mi bo zalaufalo, kot se reče, vsaj tja do Vršiča, če že do Borških 10000 ne.




ponedeljek, 15. april 2013

Za Radence spet bom doma.


In potem problem,
sama pamet namesto srca.
Le o tem,
kaj se kupi, kaj proda. 
T. Trop, I. Melanšek, T. Marinšek - Tabu 

Res je. Na letošnje Radence ne grem. Treba je kar na začetku povedati da ne gre za odpoved v sklopu "joj, letos pa nisem pripravljen". V ta koš, namreč zimsko spanje, sodi odpoved sodelovanja na, recimo, malem kraškem maratonu ali pa na formaratonu v Tivoliju. Odpoved radencev pa se je zakuhala že davno tega, mislim da še lani (jep, skoraj na novega leta dan) ko so sporočili, da skrajšujejo limit prvega kroga. Takrat še nisem vedel, da za veliki maraton tako ali tako sploh ne bom pripravljen, se mi je pa takrat sicer moj priljubljeni tek takoj močno odtujil. Ne gre za to, da jih ne bi razumel, vse mi je jasno, sprejemam pojasnilo, razumsko je vse v redu, samo s srcem ne gre skupaj. Kaj šele s tremi. Radenci so mi dali pogum za poskus maratona ravno zaradi svojega gesla - vsak je zmagovalec. Tisti zadnji, čisto čisto zadnji so bili največkrat najsrečneši tekmovalci. Tudi sam sem šel na tek malo bolj neobremenjen, češ, saj ni važno vsak je zmagovalec. Kot sem razumel naj bi celo področje dihalo skupaj z maratonom, vedno sem naletel na prijazne navijače, tudi v drugem krogu.

Sedaj pa to ni več to. Če tudi podaljšajo  rok nazaj ne bo več to. Meni je jako zoprno če sem komu v napoto. Na Logarski recimo mi je bilo v uteho, da imajo na cilju itak še fešto vseh tistih 6, 7 ur ko so bili zmagovalci že davno v cilju, jaz pa sem se še vlekel tam v klanec. Na nočni 10ki je pa ob "metli" itak cela fešta, tako da mi je skoraj žal da nikdar nisem bil zadnji (evo, letos je šansa). Radenci pa... Odkar so povredali in pojasnili svoje bi bil občutek v drugem krogu slab. V vsakem pogledu bi videl zavijanje z očmi (kaj se pa ta tle vleče, jebenti) vsak postanek na okrepčevalnici bi bil v nadlego. Najbrž je prav, da tule povdarim da gre za MOJO projekcijo in ne resnična zavijanja z očmi. Pa vseeno. Čar je izginil, niti polmaraton ali desetka ne vlečeta več. Škoda.

Lahko je pa seveda vse skup samo izgovor.   

petek, 12. april 2013

Rastemo


Čas je največja razdalja med dvema krajema
Tennessee Williams 

Spet sem malo razcepljen. Hočem reči: razcepljen sem itak vedno, ampak no, spet sem malo bolj razcepljen.

Namreč, saj ne vem, kaj naj rečem. A veste, devet tisoč prvi kilometer sem pretekel in sem kar malo ponosen. No, ponosen. Tehle 9000 bi moral zafilati že enkrat konec lanskega leta. Če ne bi bil len. Ampak vseeno: saj sem lahko še vedno ponosen. Ne sicer ponosen ponosen, ampak pač ponosen. Lohk bi bilo že 10000 ane?

Po drugi strani pa pfjuuu! 9000! Kilometrov! Si predstavljate? Veste koliko logarskih je to? Pa tudi statistika ni tako švoh. Če bi kilometre enakomerno razporedil od tistega deževnega januarskega dne do danes bi vsak dan pretekel 4 kilometre. Če bi čas golega teka od tistega deževnega januarskega dne do danes združil skupaj, bi neopretrgoma tekel dobrih 43 dni. 43 dni in pol noč in dan, petek in svetek.

815 cepetanj in odpravljan. 815 tekov torej in povprečno po 11 km na tek. 6 let, 2 meseca in 19 dni.

Če pa takole pogledam... mah, sem kar ponosen. In to ponosen ponosen.

ponedeljek, 8. april 2013

Četrta vstaja

Ladji brez cilja ni noben veter ugoden 
Michael E. de Montaigne

Tako. Sedaj pa vstaja ali pa kapitulacija. Druge poti ni. Izgovorov je zmanjkalo. Saj je sicer res, da me je vsakič ko sem se odločil, da je lenarjenja dosti zasulo s snegom do vratu. Ampak bodimo pošteni: če bi bila volja bi se našla tudi pot. Pa pač ne bi šel teč ampak samo na sprehod. Ven na zrak. Ampak ne. Niti ko je zletel kavč, in to the Kavč skozi okno ven in je bila to res krasna iztočnica za nov začetek, sem kar nekaj mencal. Še vedno so bili - poleg tega nesrečnega snega - pri roki neki butasti izgovori. Recimo, joj, a ne bi bil za nov začetek najbolj primeren torek? Saj veš, torek - četrtek - sobota? Joj, pa ja ne boš šel po tolikem času počivanja kar cel krog? A ne bi bil ta mal' krogec, štiri kilometerčke čisto dovolj? Joj, pa ja ne boš tekel po temi? Joj pa ja ne boš šel teč ravno danes ko je Merkur v 19°47 Strelca in se ravno pripravlja da bo prestopil v Kozoroga, potem pa še v Vodnarja?

In tako so minevali novi tedni. In novi poskusi. In novi flopi. V petek pa je padla dokončna: jutri pa res. Jutri je sobota, lušno padem notri v  torek - četrtek - sobota špuro in še vreme bo lepše kot je danes, ko zporno ščije. Evo. Jutri. Roka.

Potem sem sedel tam na novem kavču, kar malce prešeren, ker 'lej, spet bom začel, spet bom tekel, spet bo tako kot prej. Tule je morda čas, da še enkrat jasno povem, da sem tek pravzaprav čisto resno pogrešal. Tisti spominski prebliski, saj veste, ko se pelješ čez harfo na štajerski obvoznici točno čez PST. Ko se zapelješ mimo tistega ovinka v Zagradcu, kjer sva se s Samotom oddahnila in s ceste spet lahko zavila v manj prometna (brez)potja. Ko na podkletenem nebu slediš potovanju po Šentiljski in prečekiraš prenovljeno stran Sladkih6. Preveč, preveč, preveč. Preveč lepih spominov je, da bi lahko kar tako nehal. In če ne nehaš, moraš teči. Vmesnih poti ni - ne da se z daljincem v roki doživljati tiste trenutke za katere niti ni prave besede. Kakorkoli obrneš, treba je vstati s kavča in iti teč.

In jutri, evo, jutri spet začnem. Tokrat odločen in prepričan. Jutri ne bo niti tega zoprnega dežja, ki lije danes. Jutri bo sobota, ravno pravšenj dan za tek. Ker jutri je...

Jutri bo...

Kakšne pol ure kasneje seveda preklinjam kot kakšen knap. Tisti trenutek pol ure prej je bil morda res veličasten. Pred nevidnim občinstvom sem teatralno vstal s kavča, češ, kakšen jutri, danes!!, se preoblekel in šel teč. Preklet naj bo moj smisel za odločitve! Kaj pa je bilo narobe z jutri? Sedaj pa sem ves premočen. Malo sem pozabil, da je dež mrzel, še bolj pa pozabil, da so ob dežju po tleh luže. Močilo me je čisto ves čas.

Pa vendar. Močilo nas je tudi takrat prvič, ko smo se spravili na kRožnik. Močilo me je, ko sem šel neko popoldne na celo PST. Močilo nas je na Murovico, na Šmarni, močilo nas je okoli Gradiškega. Pa tiste torkove rekreacije, ko ni bilo važno ali sneži, dežuje ali oboje. Pri pohodu Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina imam celo zapisano "Malo mraz, malo dež, skratka čudovito". Celo na 2. Sladkih6 je nekaj rosilo. In na Formaratonu, recimo.  In, oh, se kdo spomni Balatona? Druge etape? Tako je lilo, da sem se izgubil! In heh, tale zapis razmer je recimo zgovoren: PST in križ kraž po Šiški: "Najprej je malo deževalo, takoj za tem je bila nevihta, potem je scalo, mčkn pršelo, potem pa je šel dež" in poleg: "Bi mi bilo žal če ne bi šel."

Mnogih zgoraj omenjenih se seveda med tekom po Borških 10000 v petek nisem domislil, je pa ena, ki je ne pozabim do konca življenja: Celje - Logarska, tam je tudi tričetrt časa deževalo.

No sedaj si pa predstavljajte tole sliko: v peči prasketa plamen in v poltemi obseva postavo napol ležečo na kavču. Ogenj za trenutek obsije obraz, tako da lahko opazimo zadovoljen nasmešek in odsev plamena v očeh. Evo, to sem bil jaz, sveže stuširan, ves ponosen, objestno srečen. Vem, da tole še ni nič, vem da lahko obsedim morda že naslednjič in bo spet vsega konec, kot je bilo že nekajkrat letos. Ampak lej, začetek je pa le. Če ne začenjaš ne moreš nadaljevati. Če ne začenjaš pravzaprav ne moreš niti odnehati.

Bomo videli v nedeljo!