Metuljček Cekinček,
ti potepinček,
kje si pa bil?
Pri majceni cvetki,
drobni marjetki,
medek sem pil.
Ko pa želodček,
poln kot sodček,
bil je nalit,
sem rekel marjetki,
majceni cvetki,
zdaj sem pa sit.
Otroška
O Pragi tokrat ne bi, res je bil užitek, noro, noro, noro vreme, v primerjavi z lani v sezoni pa so bile tudi ulice prazne. No, teka pa mi seveda ni uspelo izvesti in tako mi ni preostalo drugega, kot da tretji teden začnem znova, torej že tretjič.
Počasi spoznavam nekatere reči. Hočem reči nekako po približno, kaj pa vem, okoli tam nekje sedmih letih, dveh mesecih in treh dneh, sem namreč začel čisto zares spoznavati nekatere reči. Kar je v redu - priti do kakšnega spoznanja je vedno v redu. Namreč začel sem spoznavati nekatere reči glede voljnosti, uspešnosti in kvaliteti teka. Bolj preprosto povedano: kdaj mi gre dobro in kdaj zanič. Še daleč od tega, da že vem, kdaj mi bo šlo in kdaj ne, no, se mi pa malce dozdeva kaj lahko na trening vpliva izrazito negativno. In to so same presenetljive reči.
Polnost trebuha recimo. Bi vi kdaj pomislili na to? Namreč če se napokam treh krožnikov vampov pomazanih še s pol štruce kruha, evo, počasi spoznavam, da to lahko negativno vpliva na kvaliteto treninga. Res! Tako je bilo recimo med 3. teden, 2. vaja, 2 minuti teka, 2 minuti hoje, 9 ponovitev, ki sem se jo spravil opraviti dobro uro kasneje ko sem po zgoraj omenjenih vampih podrl kupčka. Tek je šel po Šiški, torej po ravnem in šel je precej slabo. Pa ne samo po rezultatu, tega bi si že izgovoril s čudnimi garminovimi popadki ko se po mesecih svobodnega borškega neba znajde med samimi visokimi bloki, ne, tudi samo počutje in zadovoljstvo ni bilo tisto pravo.
Pa še ni konec spoznanj! Dobra stvar vsakega spoznanja je, da ti skoraj nujno odpre nova obzorja. Nekaj si slutil že ves čas, pa je manjkal tisti kamenček v mozaiku, da bi se sestavila slika. Ko sem spoznal, da je poln trebuh lahko težava sem namreč premišljeval in tuhtal dalje. Kaj pa je potem s temi jutranjimi teki, recimo? Če se že zgodi in v vseh teh sedmih letih, dveh mesecih in treh dneh se je to zgodilo trikrat, je vse skupaj bolj flop kot ne. Saj se še spomnimo tistega dopoldanskega teka okol Bleda? Začel se je ob 6h in nikakor mi ni steklo. Pa želodec je bil ja prazen? Ha! Želodec že, trebuh pa ne! Točneje, zjutraj ni bilo časa za na stranišče in evo, trebuh ostane poln. Pa sploh ni nujno, da me potem kaj pošteno tišči na stran, ne, enostavno mi ne gre in ne gre, če že zjutraj zmotim red in navado prebave. Skratka - evo novega spoznanja, za dober tek naj bo prebava urejena, vzemi si čas in ne poskušaj spreminjati rutine. (Pri tem naj poudarim, da v tole spoznanje ne sodi nekoč preizkušeno pravilo: pred tekom ne pij Donat Mg)
Ko sem se že tako pošteno zagrel sem seveda poskušal najti še druge polne trebuhe. Mehur? Seveda. Ne samo da ti pokvari trening, po moje tudi zdravo ni. Vsaj meni je že naredil resne zdravstvene skrbi. Potem pa še vsa tista božja hidracija, saj ni čudno, da se vsake toliko vse sfiži.
In končno... poln trebuh piva. Tale je sploh zvit, saj se izmika nekje v tkanini prostora in časa. Fora je v tem, da niti ni nujno, da je trebuh poln piva isti dan, še več, najhuje je, če je dan prej. Ko smo ravno pri pivu... Eh dosti pisanja.
Sedaj pa 4. teden
Takole pa je tole izgledalo pred 7 leti: