Dobro jutro

daj pomisli 

koliko ljudi se je ljubilo

da si zdaj ti

Tomaž Pengov, Pomisli

Jutranji mrak se je počasi umikal prebujajočemu soncu. Meglicam, ki so se leno dvigale mimo srebrnih mesečevih žarkov se ni nikamor mudilo. Neka mirnost in tišina je počivala na zaspani borški pokrajini. Človek bi stal tam in gledal to jutranjo čarobnost in trepetal v strahu, da vse to v trenutku izgine. 

...koliko sanj je v času vzklilo, 

koliko dejanj se v nič izgubilo...

Jaz pa... sem se obrnil na drugo stran in odspal toliko, kot se mi je tisti trenutek zdelo, da si zaslužim. Moj jutranji tek je moral počakati krepko čez deseto uro.  

In medtem ko so nekateri premikali mejnike, sem sam precej lenobno opravil še zadnjo vajo drugega tedna. (2. teden, 3. vaja 2-2 10x). Kar nekaj se mi ni dalo in bolj ko sem se zaganjal, bolj ni šlo. Oh če ne gre, hej, se prepusti toku. Zadnje čase opažam da čedalje težje hitro tečem dol. Saj ne, da gor tečem blazno hitro ampak njega dni sem jo z Rožnika dol cvrl tudi pod 4:00. Danes mi rata le kakšen 3:39 ko se uri malo sfuzla, ko se naenkrat ustavim, to je pa tudi to. 

Kar se ostalega tiče nimam pripomb. Zaželenega tempa nisem dosegel, je pa tam nekje v okviru mojih zmožnosti. Začenja se tretji teden, z naslednjim programom:

3 - 2	10 x
2- 2	9 x
3 - 2	9 x

in ne skrbi me toliko, da se tek podaljša na 3 minute kot to, kako zaboga mi bo uspelo četrtkov in sobotni tek speljat sredi Prage. Še toliko bolj ker gre za privat turistični obisk ne pa kak službeni. 

Pa da vidmo...

In kako je šla ta vaja pred 7 leti?