Jutri bo naletaval dež.
Vremenska napoved na Radio 1
Prvi teden je mimo in občutki so mešani. 1. vaja 1-2, 12x, je šla še s tempom pod 7:30, druga 1-2, 9x, že čez, zadnjo, sobotno, 1 minuta teka - 2 minuti hoje, 11 ponovitev pa že pri 7:40. Malo je problem, ker nimam za napisat ničesar dramatičnega. Kake hude boje na požiravniku, pa tek na klancu za vozom pa te stvari. Če že kaj, potem je prisotna ena nova pozitivna energija, (in ta vas, dragi bložani, iz izkušenj, kaj dosti ne spodbuja k diskusiji) kot bi res začel čisto na novo odkrivati tek. Kot da bi res prejšnjo soboto zaključil s prvimi 12 kilometri v svojem življenju. Tak občutek sem imel včasih, še v tistih časih, ko se mi je do konca zaštrikal računalnik, pa sem, ko sem uspel rešiti vsaj delček shranjenega življenja vse skupaj sformatiral, če se je le dalo (in njega dni se je dalo) kar low level format in potem vse skupaj postavil na novo. Hočem reči - v soboto so recimo napovedovali dež in jaz niti za trenutek nisem pomislil, kako bom moral prestavit tek na nedeljo. Oziroma, ok, za trenutek sem že pomislil ampak hej, stari tole ni več tekanje kar tako, to je The Program, The Knjige. Torek, Četrtek, Sobota. Nema torek četrtek nedelja ali kake druge kombinacije.
Čeprav hja, v soboto sem se pravzaprav kar matral. Mater je tole krivično. Tečeš, treniraš, hodiš ven v dežju, snegu, pripeki, dežju, vetru, megli, (a dež sem že omenil?), (ž)ledu, temi, toči, nevihti, dežju, sopari in kar je še teh reči, grizeš napreduješ, svakoga dana u svakome pogledu... potem pa malček, samo malček - kaj, pravzaprav? Popustiš? Rečeš jebiga, dost si se matral počij malo. Saj vidiš, da dežuje. Kam boš pa rinil v tej plundri? Si nor po tem soncu? Še prehlad boš fasal v tem vetru. Pač malček popustiš in kot je s temi stvarmi v navadi je vsakič, ko malce popustiš, trikrat močneje nazaj zategneš. Pa ne samo močno. Vedno, ampak vedno hočeš zategnit še malo bolj zaprmej, da se nadoknadi vse popustke zadnjega časa in potem za teeeegneš - da vse poči, kri zastane, boli, srbi, celo sranje. In popustiš nazaj, pa ne samo malo, popustiš še malo več, da kri zaokroži, da zadihaš. Kdaj zaboga sem pristal tako na tleh? Minuta teka, dve minuti hoje dvanajst ponovitev. Pa devet ponovitev. Pa enajst ponovitev. Nobene lahkote. Nobenega občutka ha, tole bomo pa že menda z levo roko. Nobene tiste pomilovalne vzvišenosti, ki so jo izkazovali tisti frajerji, ki so ponavljali razred, pa so že vse vedeli, že vse poznali...
Nič. Jutri se tek neusmiljeno podaljša na dve minuiti. Če je delovalo takrat bo menda tudi sedaj.
Drugi teden. Prva vaja: 2- 2, 11x.
Ni komentarjev:
Objavite komentar