sreda, 30. september 2009

Sem. Še malo več me je...

Smo nazaj.
Ker je ke grede bil avijon prelahek in ga je treslo smo cel teden pridno nabirali kilograme, da smo bili domov grede lepo obloženi. Mater je blo lušn.

Nobenga teka, nobenga hitenja...

Svojih slik še nisem uredil, pa za pokušino ena iz youtuba,

ki nas je spremljala ob večerih

petek, 18. september 2009

Me ni.

Ta mesec bom najbrž dosegel nov rekord. Po moje ne bom prilezel niti do tistih kilometrov z začetka trinajsttedenskega programa.

Pa nisem kaj strašno nesrečen, ker grem na dopust in se mislim odklopit od teka, virtualnega sveta in sploh vsega. Še telefona ne bom kaj dosti čekiral.

He he he.

Kumi čakam.

torek, 15. september 2009

Meje so samo v naših glavah

Ozadje

Kdo ve kdaj v otroštvu nam začno postavljati meje. Ne verjamem da šele takrat, ko se začnemo plaziti in shodimo. Zapore se začno že mnogo prej. Ne, ljubezen moram deliti še z drugimi, ne, sedaj je čas za spanje in ne za bubl-bubl-bubl komunikacijo. In ne, jedel boš kasneje, ker najprej je potrebno previjanje, kopanje, obisk pri zdravniku, pot domov, segrevanje stekleničke, pogovor z prijateljem, naše spanje. In tako naprej.

Nekje pri štiridesetih nas začne metati druga puberteta. Nekateri si končno omislijo neizživete težke motorje (in mnogi se potem izživeto sesujejo z njimi), eni pa vstanemo s kavča in gremo podirat meje. Slišati je blazno enostavno. Ker če so bile doslejšne meje razdalja s palcem od plusa do minusa na gumbu TV daljinca, potem takšne meje ni hudo podreti. Že podvig, da greš sam do hladilnika je doživetje. Kakšna štala! Reklam je konec in čisto nihče ni stopil po kozarec pijače in bi ga lahko napadel "A lohk še men prineseš..." karkoli že, ko je "že pokonci". A veste: ko je že pokonci. Ker je že opravil ta herkulovski podvig in dvignil rit s kavča. In bo sedaj ja tako solidaren in še meni pripravil recimo sendvič. Pa saj ni treba nič posebnega: pol čajne (jebeš kolobarčke,saj moja usta niso jukebox) pa konkreten kos sira in četrt kruha. Bo čisto ok. Pa kaj za pomakat not, da ni presuho. Načo, ali kaj podobnega. Pa špeha je še kaj? Ni treba na tanko, ti sam odrež.

Potem te nekega dne zadane božje. Meje. Premakniti meje. Bi se dalo prit dlje od hladilnika?? Saj se spomnim je tam zunaj še tako imenovani "zunanji svet" Vozičke s slinavčki smo včasih pojali tam okrog Rožnika, pa peš smo šli v živalskega. Pa na izlete, se mi zdi, tko mal okrog. Cela družinca skup. Al pa je to bilo v prejšnem življenju? Kaj če bi enkrat spet poskusil... ah šit, reklam je konec. Bom o tem premišljeval jutri.

Potem pa res.
Minuta. Ne kar ena minuta. Minuta teka. Tek, a veš, to je tisto za tiste cepce v smešnih kratkih hlačah. Uh. Minuta teka. Potem dvakrat toliko hoje. Pa spet minuta teka. Dvakrat. Trikrat. Dvanajstkrat! Dvanajst minut teka. Dvansjst minut teka in štiriindvajset minut hoje in - ojoj! - štirje kilometri. Ampak res! V dobre pol ure sem naredil štiri kilometre. Ali zmorem še več?

Ja, ja. Sedajle se tole bere, kot da se malo norca delam. Kao, pomilovalno, pha, bednih 9 minut na kilometer, bruhahahaha. Pa ni res. To je bila prva meja. Najtežja. Najhujša. Mnogi je ne zmorejo. Mnogi je ne poskusijo doseći. Mnogi je niti ne vidijo. In potem tri mesece in teden in dan... nobene hoje več. Niti minute. Še pol meseca naprj - 10 km. Še ne pol leta, 20 km. Oh, to je treba napisat: d v a j s e t. Ne štiri v pol ure. Dvajset v dveh in pol.

In znova se začno iskati meje. Sladkih šest. Petdesetka. Vršič. Za kaj daljšega še nisem psihično pripravljen. Zmorem v planine. Zmorem preplesati celo noč. Zmorem brez zadihanosti v stopnice. Zmorem s kolesom kamorkoli. Ok, vem. Sladkih6 zmorejo preteči še enkrat hitreje kot jaz. Petdesetko dosežejo še enkrat prej kot jaz. V planine stopajo hitreje in s sigurnejšim korakom. O kolesu (letos) ne bi. Ampak kaj mi mar. Jaz si postavljam meje in jih dosegam. To je to mar ne?

Dokler mej ne zmanjka ali pa so previsoke. In po tem lepega dne nekje naključno ćez cesto in se na sredi preklopi rdeča. In me spreleti. To bo to.

Izziv

Končno nekaj kar še nisem niti pomislil poskusiti. Kolikor vem tudi nihče ekipe srčnih ne. In TFja tudi ne. Pa je tako enostavno . Samo postaviti si je treba cilj, mejo, izziv in to doseči. Vse je v glavi.

Naredil bom to

Dan se je obrnil v sončnega. V ruzaku je bilo vse od mojih legendarnih dolgi hlač do kape ki sem jo še v Kamniško sedlo pozabil. Tokrat ne. Tokrat naključja ni bilo. Dež, toča, sneg, karkoli. Na vse sem bil pripravljen. Odločen in neomajen. Malo tuhtam če bi še malo zaostril. Ampak ne. Zx prvič bo dovolj. Ena - šest. ZA danes naj bo. Naslednjič morda ena - dve? Nehajmo sanjarit. Gremo!


Tri

Dva

Ena

Štart:





Štart uspešen

Seveda sem se vsega skup lotil sam. Brez postaj z vodo in prigrizki.

Takle sem potem prilezel na cilj:





MAlo utrujen, a zadovoljen.

Podrta je še ena meja.

Pretekel sem najkrajši tek v svojem življenju.

1,2 metra (120 cm) 0:0:00,495 v tempu 6:53 min/km

Si kdo upa z mano na 1 meter??


edit: dodana mapa in potek teka:

sreda, 9. september 2009

Sem bil sploh gor?

Nič (več) o Triglavu, tokrat bo govora o Šmarni. Skratka, teden je okoli in malo sem si (spet!) privoščil počit(e)ka kar je verjetno čisto v redu. Na začetku novega tedna pa plan, kot sem ga imel že prejšnič: v ponedeljek en tak tekec, morda malo daljši, v torek pa Šmarna. V ponedeljek sem torej naredil en tak tekec, nič podaljšan, v torek pa Šmarna torej. Ena sama, ne šestkratna. Zdej, o Šmarnih že dolgo ne pišem več posebej, ker pač niso nič posebnega. Bi pa ravno na tej včerajšni lahko doktoriral na temo »Wega in njegov v bistvu kar v redu dvig s kavča«.

Namreč, če grem kronološko, kot prvo sem se v avtu zavedel, da sem pozabil uro, telefona pa itak ne jemljem sabo. Tole s telefonom bi bila lahko posebna tema, saj sem nekje globoko v sebi mnenja, da pa če kje prav telefon pride je pa to ravno med treningi – če se ti kaj nepredvidenega pripeti. Ampak vsakič posebej ga »nimam kam vtaknit« kot bi sodeloval v neki skrivni mednarodni igri »kdo vzame sabo manj«. Iz istega razloga sem potem na parkirišču gledal naglavno lučko in jo gledal in jo gledal in jo končno zaprl nazaj v predal. Ker cepec. Vračajoč se najprej v poltemi potem pa v konkretni temi sem se seveda klel, kot se itak vsakič. Ampak sedaj smo pri uri, ne? Skratka, če gremo čez mojo tekaško zgodovino je jasno, da se v prvem letu to ne bi moglo zgoditi, če pa že, bi to opazil že v dvigalu in se takoj vrnil nazaj. V naslednjem letu bi šel nazaj v vsakem primeru, pa če bi bil že tik pred točko nič, kjer štartam. No, kaj pa tokrat? Tokrat sem neverjetno hitro sprejel dejstvo, da je nimam. Ponavadi bi se še malo tipal po žepih, pa še enkrat pregledal zapestji, pa po tleh avta, če se ni slučajno odpela in take reči. Tudi sem kar na hitro prešel zavijanje z očmi češ, a si mogu, a si res tak cepec, a je blo treba dajat uro dol pred tuširanjem, a je še kdo na tem svetu tak bebec. Potem sem približno 3 sekunde in 45 stotink premišljeval, kaj bi pomenila vožnja nazaj domov, kje bi lahko šel, kako dolgo bi trajalo. Pa, morbit je pa kje v predalu kakšna stara ura, morda jo je Darja pozabla ali kaj podobnega. Potem sem se 6 minut in pol boril z mislijo, da je it na Šmarno čisto brez ure v bistvu čisto kul. Nakar me je tam na ovinku proti Gameljnam spreletelo: če greš na Šmarno brez ure, a si potem sploh bil gor? Hočem reči, v razpredelnico nimam kaj napisat, z rekordom se ne morem borit, samo takole greš gorpadol in to je to. A je to sploh kaj? A sploh šteje da sem šel gor? A sem sploh šel gor? kakšen smisel ima? Potem pa končno parkirišče. Pa ven pa gor. Skratka krasen izlet. Bi bil pa zelo vesel, če bi ne bi bilo treba vedno čez vse te faze, kot če bi umiral ne pa šel na eno Šmarno.

Naslednja reč za doktorat. Bom sploh zmogel gor? Ampak res. To je za ustrelit. Po dveh letih, sedmih mesecih in sedemnajstih dnevih, po 3854 kilometrih, po v zadnjih treh mesecih prehojenih 6303 višinskih metrih še vedno gruntam, kako me bo kar zablokiralo. Tam na vznožju Šmarne bom kar obstal ves zadihan in ne bom mogel nikamor več, tam na PSTju bom skrušeno obsedel na klopci po pretečenih 300 metrih in ne bom mogel nikamor več, s kolesom bom po nekaj obratih kar v kraj zapeljal in ne bom mogel nikamor več, v bazenu ne bom zmogel niti dolžine, pa bom že ob robu in ne bom mogel nikamor več, tam na klinih neke planinske poti mi bo kar naenkrat zmanjkalo moči v nogah in rokah in bom zdrsel dol dol dol dol in ne bom mogel, seveda, nikamor več. Aaaargh! Hej, jaz to čisto resno! Dvomdvomdvomdvom jebemu sunac. Nek odmev zadnjih 40 let al kaj? A imam kakšne travme iz otroštva, ko sem omagal ravno pred tisto sošolko? Naj grem na recesijsko psihoanalizo al kaj? Je pa res. Evo. Tisti dvomčas se vse bolj krajša. Morda pa nekoč le pridem na nulo.

Če se mi (in to je tretja reč za doktorat) sploh da it. In če se mi že da it, a se mi sploh da matrat. Saj kot rečeno: Šmarna je bila kar v redu. Nič enega hudega švica, še posebej ker itak ni bilo ure na roki. Ja, malo se sicer zaženem ampak ko bi bilo pa treba malo zadihat pa hopla konopla, že malo počasneje lezemo. Saj je vseeno, a ni? Važno da se malo rekreiramo. Kaj bi se naprezal ko pa je čisto lušno. Napredek? Jutri. Jutri pa res. Jutri ta dolgega, jutri ta hitrega. Kot obližek si potem nalepim kakšen boljši rezultat, recimo iz TF10ke, češ no, vidiš, saj je čisto v redu. In gladko spuščam take reči kot je recimo Logarski ultramaraton, za akterega si že od lani obljubljam, da moram iti, pa evo, kao mam glih musklfiber po triglavu pa te reči. Pa bi bilo tako luštno, moj prijatelj šahist in njegova bodoča bivša zaročenka sta ga opravila s prav takim veseljem in užitkom, kakršna pri sebi pogrešam že od formaratona dalje. Da ne govorim o sladkih6. Ampak ne, mi smo sedaj lušno spet na komot. Na Ljubljanca smo se na varnih 21 prijavili, za palmanovo že malo kalkuliramo če bomo sploh šli. Še dobro, da je karta za Sladkih6 že v žepu.

Takole, če bi še malo brskal bi še našel ampak prihranimo kaj za drugič. sicer pa ni hudega

petek, 4. september 2009

Tisti, ki vam gre že malo na živce.

No, pa je začelo malo popuščati. Z eno nogo sem že na tleh, z drugo bom vsak čas. Med malico čedalje težje najdem koga, ki bi me bil pripravljen spraševati o podvigu in me občudovati, pa tudi v pisarni so me že malo siti. Tudi nivo hormonov, adrenalina in teh reči se je počasi normaliziral in do ponedeljka bom po moje že čisto normalen. No, kolikor sem pač normalno normalen. Seveda sem te dni prebiral vse živo o poteh na Triglav in mnenjih in nasvetih in te reči in sem seveda spet odkril da vedno počnem vse narobe: lepo nam je naša vođa puta dala dan prej za prebrat vse o planirani turi ampak ne, jaz sem pameten in lep in skromen in te reči. Ker cepec! Če bi prebral prej bi tam na Kredarici morda manj zaskrbljeno španciral gor in dol in pogledoval proti vrhu. Morda pa je bilo tako bolje. Kaj pa vem, mogoče pa mi lahko stari mački celo zavidajo tako doživljanje vsega skupaj, ko sem neprestano odprtih ust in na široko odprtih oči. Kot otroci, ko jih pelješ v lunapark.

Tečem pa te dni raje ne. Naj se mišice odpočijejo. Kot možgani tudi one potrebujejo malo miru, da se spravijo v red.

Dotlej pa v pokušino še preostale fotke iz vseh vertrov, čisto nekritično zmetane skupaj, za vas morda ne preveč zanimivo meni pa – vsaka posebej mi bo pač za vekomaj ostala nekaj posebnega.

torek, 1. september 2009

Šest Šmarnih z neba.

Evo. Bi moral it spat, pa sem moral počohat psa, poljubčkat svoje punce in malo po kopalnici rovarit in - sem šel še na facebook. Mi je bilo koj jasno. Signal pač ne vleče povsod in vse skup zato ni čisto v redu dokumentirano. In vidim da ne smem it kar spat, ker bo zamera. To pa ne gre? Ampak po vrsti.

Ponedeljek je bil v resnici čisto ponedeljkast. Pozna se zatišje po viharju, tisti najhitrejši so si uredili čez poletje skenslane dopuste, eni pač koristijo +ure. Sploh pa zadnji dan v pred šolo. Tisti, ki nismo uspeli zahakljat dopusta pač pucamo zaostanke, v bistvu prav pride. Kakšnega prav hudega projekta pa se pač ne lotevam - venomer se mi vrne "Out of office" na kogarkoli se že obrnem z mailom. Tako se raje lotevam finiširanja pred viharjem prekinjenih projektov. Pravzaprav je potrebno in še ljubi mir je.

In takole ti čisto mirno prčkam po dokumentaciji in programju in se niti najmanj ne mernim za okolico - še več, zadnje čase si ob kakšnem delu kjer je treba malo več koncentracije nataknem kar slušalke in si predvajam svojo muziko. Je trajalo da so nehali bit malo užaljeni, ker "njihova" postaja na skupnem radiju ni vedno po mojem okusu. Skratka frkir po pisarni me v takih trenutkih ne moti. Pogled z moje pisarne sega čez cele kamniške, če pa stopiš na požarni balkon in če je dobro vreme pa se vidi celo do Triglava.



Frker na balkon, frker nazaj in te stvari, kaj mi mar. Nekaj se menijo in pač navržem nazaj nekaj vljudnostnih fraz. Itak me vsi malo postrani gledajo zarad slušalk. In potem se začne vse odvijat kot bi film zavrtel fast forward. Telefoni gor in dol, "a vela, pol?" pogledi, "ok, zmenjeno" in te stvari, "te pol Edo pokliče, kje se dobimo" priplava nekje med slušalke in Knopflerja, jaz pa pisano gledam. Kaj vela? Kaj je zmeneno? Skratka, da ne dužim: evo, prisežem, da nisem rekel prav nič drugega kot "Saj jaz bi pa tud šel enkrat" Tam na balkonu so porajtali Triglav, pomodrovali, da bo "še dans, pa jutr, pol pa spet cel teden nč" dobro vreme, pa Edo, ki se že 100 let odpravlja gor in seveda "a gremo kar jutr" in šele potem jaz tam nekje vmes "Saj jaz bi pa tud šel enkrat"

Ker če smem povedat, jaz bi na Triglav res rad šel enkrat. Ampak enkrat. Enkrat pol. Ker, kot je bilo danes na FB skomentirano, me Aleš in Helena res peljeta oziroma vodita okoli po hribih in kar sem junija začel s Sedlom, pa potem Planina, Storžič, Grintovec sem vedno dihal za nahrbtnik enemu ali pa drugemu pa se človek počuti lušno in varno in nekako sem si tudi Triglav predstavljal ves čas v povezavi z njima. Ampak enkrat pol. Po Brani, recimo. Po kakšnih klinih recimo, da vsaj vidim kaj je to "Zavarovana plezalna pot."

Potem pa je bilo kar naenkrat vse zmeneno. Še zvečer sem pošiljal SMS kdaj pa kje smo pravzaprav "zmeneni". Pred tem pa cela panika. Pazite: jaz se ponavadi blagovolim povabit na kakšen sobotni izlet in potem pridem ali ne pridem, ne pa kar takole. Na vsak način pa imam vso opremo na Boštu. Horuk, cela turneja. Najprej k mami na obljubljeni obisk. Pa dediju vse do Cerknice na tedensko tlako. Potem pa naravnost na Boršt po čevlje in čelado in mmmm, sveže paradajze in v nedeljo pečen kruh, ki ponavadi počaka na lačne duše med tednom. In čimprej nazaj. Vseeno je potem čas samo še za dežurno štacuno. Eneretske napitke, ker štartamo sredi noči, izotonik za moč in elektrolite, malo svežih narezkov za sendviče. Priprava ruzaka, vse za zjutraj oblečt na stolu zloženo, sveže baterije v polnilec, mobi naštimat, pa spat. Povratni SMS namreč pravi, da oni štartajo ob 3:30 iz Kamnika in da gremo iz vrat čim bolj zgodaj. Zjutraj seveda spet moja stara zgodba, če ne grem dovolj na stranišče imam pokvarjen dan in to traja. Zato štartam šele ob

In to je to. Evo mene na parkirišču pod zvezdami, kako se preobuvam v gojzerje in mežikam v noč.

Glede same kondicije me že nekaj časa ni več strah. Nekako že prideš. Sploh, ker je bilo napovedano bolj počasno vzpenjanje. KAr je tudi obveljalo: veliko smo se ustavljali in uživali v soncu, nikamor se nam ni mudilo. Pot je bila Tominškova - menda za take kot smo mi. Ampak... Uh. Klini in zajle - marsikaterega sem preprijemal sede na riti. Kar stopi na poličko, ja, saj imaš štengce... Aja?

Prvič me je pa zares začelo šraufat na Kredarici. Nekje v ozadju se je (ha, ha ha!) skrivala opcija, da bi bila Kredarica čisto dovolj. Naslednjič pa na do vrha! Kar mencal sem in hodil do ograje in nazaj in stopical gor in dol, oni so pa še kar nekaj kartice nabavljali pa se sončili pa čvekali, čisto flegma. Jaz pa sem gledal tiste pike v steni, madonca a so normalni in enostavno nisem vedel kaj bi. Zavarovana plezalna stena, pa še kaj. Kaj pa dol??? Ojoj! Potem so kar naenkrat nehali nabavljat kartice, se sončit in čvekat in - kaj je zdej, a gremo? Gulp. Ja nč, gremo. Ampak res. Vso to pot, in tale tominškova je čisto dovolj zaribana, da je ne bi ponavljal kar tako, pa že ne bo zastonj! Saj v bistvu gre za zavarovano plezalno pot kajne??

In smo šli. Naj kar takoj povem: meni se je kar vrtelo. Vsa ta višina, bistvu vsa ta globina, širjave veličina.... Kako se tod lahko sprehajajo čisto flegma? Enostavno mi ni bilo čisto nič do tega, da bi se oziral navzdol, kar stiskalo me je v grlu, ko sem s pogledom opalazil kod plezamo. Ojoj! Malo mi spodrsne, malo me zagrabi panika, malo se zaplezam, malo ne najdem te jebene poličke za stopit in klina za prijet... pa bo moral helikopter pome v steno, če mi bo sreča mila i bom sploh še v steni, ne pa nekje spodaj razmazan... Kaj naj rečem: strah me je bilo. Ko smo se ustavili na sredi nekje med enim in drugim korakom ker se je ustavil tisti pred mano pa me je... ma ne ravno panika. Ampak rees res mi je bilo neprijetno. Jaz ne bom zdržal. Jaz sem vendar kavč krofek, ki se ne zmore držat za zajlo 17 sekund skupaj. Tisti tek, pa izleti s Krti pa te reči, ok, ampak to je bilo že davno v prejšnem življenju. Evo, v nedeljo sem tekel čisto nikakvo. Kako si domišljam, da lahko postopam po teh klinih in zajlah??? In bolj je šlo gor, bolj je bila tista Kredarica majhna, in bolj so bili previsi in zaplate snega grozljivi in - Oh, aja, ta Triglav. Bolj plezaš bolj je skoz nekje tam daleč. Še ta vzponček, še ta grebenček, še ta zajlica... On pa tam nekje. Evo eno zapoznelo opravičilce. Draaagi otroci. Žal mi je, da sem se vam v bazenu odmikal korak po korak nazaj, ko ste se učile plavati. Ker sedaj vem kakšen beden občutek je to. Jaz tvegam življenje po zajlici, Triglav pa se spet odmakne za korak. Aaargh!!

In potem naenkrat. Evo ga.


Tu sem, to je to, uspelo je. Kar malo zmedeno hodim gor pa dol okrog stolpa. Kot da ne morem verjeti. Spet začnem špilat tisto faco kao, ah saj ni bilo nič. Ampak ne gre. To je noro. Kamorkoli se obrneš hribi, planine, gore. Spodaj!. Ker je ruzak ostal na Kredarici slikam z mobijem ampak ga potem skurim s poskusi pošiljanja na FB. Zaradi slabega signala pač ne gre, žal pa mi pobere tudi baterijo. Kot otrok hodim okoli: lej ga Grintov'c! Lej ga Blejsko. Lej - v bistvu vse skup. Kaj pa vem kaj vse. Vse tiste globočine mi postajajo kar nekako, kako naj rečem, normalnejše. Navajam se jih. Gore so to. Za občudovat, za spoštovat, ne pa za bat. Pa se vseeno ne morem sprostit: treba bo še dol. Tik po prihodu namreč premišljujem samo o tem. Kako bom prišel dol? Pred očmi se mi vrtijo vsi tisti čudni odseki, ko sem komaj našel klin. Ampak dol! Dol bo treba gledat dol. Dol se bo treba spuščat. In prestopat. In pazit. In se držat za zajle, kline, štange. To kar bingljaš malo, ane, dokler ne najdeš opore?? Spodaj pa....

Ampak gora ni nora. Ko te enkrat sprejme, je to to. Med daljšim postankom se vsega tega razgleda počasi navajam. Ne stiska me več v grlu. Glej: tam je ta koča, tam druga, tam se gre tja, tam pa se, če je res čisto ozračje, vidi morje. In res: spust se mi zdi veliko lažji kot vzpon. Še sam ne morem verjet. Sicer sem štorast in kadar koli se obrnem v steno in iščem poličke za dol se butnem v koleno, da je že čisto potolčeno. Ampak gre, in to je važno. Ko je mimo še en kos, za katerega mi - ko sem šel gor - sploh ni bilo jasno, kako naj bi ga preplezal nazaj dol postanem že kar malo razposajen. Čedalje bolj mi je jasno da mi je nekaj uspelo. Naša ta glavna je že naprej, hiti, da bo pred nami vsemi in nam naročila pijačo. Drugi sodelavec je malo zadaj in ga spremlja izkušenejši. Jaz sem nekje pet minut vmes.

Ko je bilo že jasno, da je glavnina za nami se pri domu oglasi muzika, očitno gre na pot večja organizirana skupina. Res jih med steno in domom začnem srečevati. Večina starejših žensk po skupinah z vodniki, nekaj samih, večina pa v navezi z vodniki po dve ali tri. Čisto na koncu, že skoraj pred zadnjim vzponom do doma pa vodnik in z njim preplašena gospa. Čisto odločno stopa za vodnikom ampak vidi se ji da je še malo prej stopicala in premišljevala kaj naj. Ampak Triglava ne da - nepretano pogleduje proti njem. Mora ga imeti. Vodnik pokliče drugega. Poslušaj reče, jo bova dala vmes da bo navezana na oba. Prisežem, da sem zagledal nekaj v njenih očeh. Vse skupaj je bilo v tenutku tako čudno. Jaz ki se vse te tedne kar nisem zmogel do konca odpreti, te ženske, ki so negotovo stopale proti steni, gospa, ki se je odločila - in spet jaz, ki sem zmogel vse te reči, vse skupaj se je tako čudno zlilo v ta trenutek, Stol, ki nas je tako bahavo opozoril, da smo majhni, pa prijazna Planina z žganci in mlekom pa veseljaški Storžič, za njem pa težaški Grintovec in jaz na vrhu Triglava in dol iz njega in spet tisti njen pogled najprej prestrašen potem pa tak čuden(*), gor grem... Evo, zajokal sem. Tako, čisto zares. Kar privrelo je iz mene, tak čisto taprav, ko ga ne moreš zadržat. Trije kratki ihtavi vdihi in solze v očeh, potem pa šmrkanje... Najprej sem ga dušil nazaj potem sem pa vseeno popustil. Klinc gleda, moji so bili pet minut pred in za mano za ostale pa me ne briga. Dajmo si duška!

Potem je bilo kmalu spet vse normalno. Na vrhu stopnic me je že čakalo pivo in kmalu smo nazdravljali. Uha. Bravo. A ti je ratal. Super. A s kej ponosen. Po lepem sončnem dnevu pa še nazaj kar čez Prag. Mala malca (razen enkrat tam vmes, jebenti. Tam sem pa spet dobil malo sračke). Na koncu že utrujeni. Vsaj jaz. V bistvu se je že malo vleklo. Na poslovilno pijačo v dolini gremo že v mraku.

Hvala vama, čeprav vaju ni bilo zraven. In hvala vse, ki ste bili.

Aja, slike: ( se bodo še dodale)

Triglav010909


(*)Kasneje so mi pojasnili, za kaj je šlo in mi je bilo bolj jasno zakaj se mi je vse to zdelo. V tistem trenutku pa vsega tega še nisem vedel.