Sem bil sploh gor?

Nič (več) o Triglavu, tokrat bo govora o Šmarni. Skratka, teden je okoli in malo sem si (spet!) privoščil počit(e)ka kar je verjetno čisto v redu. Na začetku novega tedna pa plan, kot sem ga imel že prejšnič: v ponedeljek en tak tekec, morda malo daljši, v torek pa Šmarna. V ponedeljek sem torej naredil en tak tekec, nič podaljšan, v torek pa Šmarna torej. Ena sama, ne šestkratna. Zdej, o Šmarnih že dolgo ne pišem več posebej, ker pač niso nič posebnega. Bi pa ravno na tej včerajšni lahko doktoriral na temo »Wega in njegov v bistvu kar v redu dvig s kavča«.

Namreč, če grem kronološko, kot prvo sem se v avtu zavedel, da sem pozabil uro, telefona pa itak ne jemljem sabo. Tole s telefonom bi bila lahko posebna tema, saj sem nekje globoko v sebi mnenja, da pa če kje prav telefon pride je pa to ravno med treningi – če se ti kaj nepredvidenega pripeti. Ampak vsakič posebej ga »nimam kam vtaknit« kot bi sodeloval v neki skrivni mednarodni igri »kdo vzame sabo manj«. Iz istega razloga sem potem na parkirišču gledal naglavno lučko in jo gledal in jo gledal in jo končno zaprl nazaj v predal. Ker cepec. Vračajoč se najprej v poltemi potem pa v konkretni temi sem se seveda klel, kot se itak vsakič. Ampak sedaj smo pri uri, ne? Skratka, če gremo čez mojo tekaško zgodovino je jasno, da se v prvem letu to ne bi moglo zgoditi, če pa že, bi to opazil že v dvigalu in se takoj vrnil nazaj. V naslednjem letu bi šel nazaj v vsakem primeru, pa če bi bil že tik pred točko nič, kjer štartam. No, kaj pa tokrat? Tokrat sem neverjetno hitro sprejel dejstvo, da je nimam. Ponavadi bi se še malo tipal po žepih, pa še enkrat pregledal zapestji, pa po tleh avta, če se ni slučajno odpela in take reči. Tudi sem kar na hitro prešel zavijanje z očmi češ, a si mogu, a si res tak cepec, a je blo treba dajat uro dol pred tuširanjem, a je še kdo na tem svetu tak bebec. Potem sem približno 3 sekunde in 45 stotink premišljeval, kaj bi pomenila vožnja nazaj domov, kje bi lahko šel, kako dolgo bi trajalo. Pa, morbit je pa kje v predalu kakšna stara ura, morda jo je Darja pozabla ali kaj podobnega. Potem sem se 6 minut in pol boril z mislijo, da je it na Šmarno čisto brez ure v bistvu čisto kul. Nakar me je tam na ovinku proti Gameljnam spreletelo: če greš na Šmarno brez ure, a si potem sploh bil gor? Hočem reči, v razpredelnico nimam kaj napisat, z rekordom se ne morem borit, samo takole greš gorpadol in to je to. A je to sploh kaj? A sploh šteje da sem šel gor? A sem sploh šel gor? kakšen smisel ima? Potem pa končno parkirišče. Pa ven pa gor. Skratka krasen izlet. Bi bil pa zelo vesel, če bi ne bi bilo treba vedno čez vse te faze, kot če bi umiral ne pa šel na eno Šmarno.

Naslednja reč za doktorat. Bom sploh zmogel gor? Ampak res. To je za ustrelit. Po dveh letih, sedmih mesecih in sedemnajstih dnevih, po 3854 kilometrih, po v zadnjih treh mesecih prehojenih 6303 višinskih metrih še vedno gruntam, kako me bo kar zablokiralo. Tam na vznožju Šmarne bom kar obstal ves zadihan in ne bom mogel nikamor več, tam na PSTju bom skrušeno obsedel na klopci po pretečenih 300 metrih in ne bom mogel nikamor več, s kolesom bom po nekaj obratih kar v kraj zapeljal in ne bom mogel nikamor več, v bazenu ne bom zmogel niti dolžine, pa bom že ob robu in ne bom mogel nikamor več, tam na klinih neke planinske poti mi bo kar naenkrat zmanjkalo moči v nogah in rokah in bom zdrsel dol dol dol dol in ne bom mogel, seveda, nikamor več. Aaaargh! Hej, jaz to čisto resno! Dvomdvomdvomdvom jebemu sunac. Nek odmev zadnjih 40 let al kaj? A imam kakšne travme iz otroštva, ko sem omagal ravno pred tisto sošolko? Naj grem na recesijsko psihoanalizo al kaj? Je pa res. Evo. Tisti dvomčas se vse bolj krajša. Morda pa nekoč le pridem na nulo.

Če se mi (in to je tretja reč za doktorat) sploh da it. In če se mi že da it, a se mi sploh da matrat. Saj kot rečeno: Šmarna je bila kar v redu. Nič enega hudega švica, še posebej ker itak ni bilo ure na roki. Ja, malo se sicer zaženem ampak ko bi bilo pa treba malo zadihat pa hopla konopla, že malo počasneje lezemo. Saj je vseeno, a ni? Važno da se malo rekreiramo. Kaj bi se naprezal ko pa je čisto lušno. Napredek? Jutri. Jutri pa res. Jutri ta dolgega, jutri ta hitrega. Kot obližek si potem nalepim kakšen boljši rezultat, recimo iz TF10ke, češ no, vidiš, saj je čisto v redu. In gladko spuščam take reči kot je recimo Logarski ultramaraton, za akterega si že od lani obljubljam, da moram iti, pa evo, kao mam glih musklfiber po triglavu pa te reči. Pa bi bilo tako luštno, moj prijatelj šahist in njegova bodoča bivša zaročenka sta ga opravila s prav takim veseljem in užitkom, kakršna pri sebi pogrešam že od formaratona dalje. Da ne govorim o sladkih6. Ampak ne, mi smo sedaj lušno spet na komot. Na Ljubljanca smo se na varnih 21 prijavili, za palmanovo že malo kalkuliramo če bomo sploh šli. Še dobro, da je karta za Sladkih6 že v žepu.

Takole, če bi še malo brskal bi še našel ampak prihranimo kaj za drugič. sicer pa ni hudega