Rado, ko bi ti tole
spisal v blog!
Na fbju se taka super pričevanja
tako hitro izgubijo...
spisal v blog!
Na fbju se taka super pričevanja
tako hitro izgubijo...
Aleš, na FB
Dragi moji, lahko vam povem, kaj vas čaka, ko boste nekega dne spet sedli nazaj na kavč in čedalje manjkrat odšli teč. Saj ne, da je kaj strašnega, prijetno pa vendarle ni. Iz tiste vreče na podstrešju je potrebno recimo zbezati tiste kavbojke. Skomigovati je potrebno z rameni, ko te sodelavci vsakič znova vprašajo "a ti greš pa z liftom?". Izogibati se je potrebno določenim znancem, ki bi na vsak način želeli podebatirati o zadji tekmi, vzponu, izzivu in treningu. Naučiti se je potrebno ignorirati slabo vest, ki se refleksno sproži vakič, ko pripravljaš prigrizek zvečer pred spanjem.
So pa tudi dobre plati. Nič več sopihanj v klanec, srečanj s pasjimi mrcinami, premočenih majic, čmokotanja v supergah, slepečih luči nasproti vozečih avtov, nemirnih cepetanj pred teki, nervoznih izpadov če je treba tek prestavit, primerjanja rezultatov in iskanja izgovorov zakaj najbrž danes ne bo šlo najbolje in igranja čudenja, kako to, da je vseeno šlo bolje. Pa nabašeš se lahko s kosilom ali večerjo kolikor te je volja in kadar te je volja. Nobenega študiranja ali boš s polnim vampkom lahko tekel.
Pa še kaj bi se našlo.
Lenobno sem zlezel v cono udobja in ni mi kaj dosti do tega, da bi zlezel iz nje. To da me dajejo nenavadno hudi krči v desno nogo vsakič ko me prime, da bi spet začel, je pač del rituala. Počasi se človek nauči krče preprečevati. Me pač ne prijemlje več, da bi spet začel teč. Tudi to me ne skrbi pretirano, da sem po nekem vprašalnku s spletne strani nalijem.si že v 9 stopnji tvegane uporabe alkohola. Kje je šele sedemnajsta...
Lenobno sem zlezel v cono udobja in ni mi kaj dosti do tega, da bi zlezel iz nje. To da me dajejo nenavadno hudi krči v desno nogo vsakič ko me prime, da bi spet začel, je pač del rituala. Počasi se človek nauči krče preprečevati. Me pač ne prijemlje več, da bi spet začel teč. Tudi to me ne skrbi pretirano, da sem po nekem vprašalnku s spletne strani nalijem.si že v 9 stopnji tvegane uporabe alkohola. Kje je šele sedemnajsta...
Skratka tu smo. Spet s sto kilami za pasom, težko sapo in zvišanim holesterolom, spet brez volje za izlete, pohode in sprehajanja Roya. Pravzaprav sta ostali samo še dve stvari, ki me spravijo s kavča. Do predkratkim je bila v resnici le še ena, pa se je potem druga vrnila. Vrnilo se je Sladkih6, blejska Nočna 10ka pa je tudi zadeva, ki je ne moreš izpustiti. In vsaka po svoje me je ponovno srečala z e-kipo srčnih. Enkrat celo na prav presenetljiv način.
Sladkih6 je bila dolgo najbolj srčna prireditev na svetu, Nočna 10ka pa tik za njo. Taka prireditev, kot je Sladkih6 seveda ne more sloneti le na eni družini, pa če se še tako trudi. Lani je tako odpadla. Po enoletnem premoru se je v okviru velikega "bodi fit" celodnevnega dogajanja vrnila še večja, razkošnejša in bogatejša. Žal še večja in razkošnejša in bogatejša. Podelitev priznanj v slavni šolski jedilnici je zamenjal Radio1 in Palomin "bodi fit", pladnje sladkih pregreh pa zaradi poletne vročine tako ali tako nismo mogli imeti. Smo odtekli, Deželak je rutinirano površno odvodil svoj del, doma sem bil še pred večerjo. Če ne bi bilo Marjetke in Rajkota, ki sta tudi tokrat skrbela da je sladkih šest ur teklo tako kot je treba bi bil kar malo razočaran. Tako pa se je vendarle čutilo, da srčnost še ni povsem izpuhtela. Kar se mene tiče, 32 km se je nabralo. Vsakič, ko sem želel malo pospešiti in teči so me zabremzali krči. Itak. Ampak kaj bi jamral, kar se razdalje tiče je to moj osebni rekord letošnje sezone.
Po drugi strani pa Nočna 10ka ni nikoli skrivala svojih teženj h komercializaciji, pa me še vedno pritegne zaradi ljudi v ozadju. Brez njihove pozitivne energije (in, naj bo, tudi ansambla Joške v'n pod šotorom) gotovo ne bi bila tako množično obiskana. Pojma nimam kaj vleče, ampak vleče. Morda tudi cel kup srčnih prostovoljcev, ki pomagajo. Kako dobesedno srčni so, pa sem spoznal šele na zabavi po teku.
Ne bom pretiraval, če rečem, da je prav zabava kriva, da sem letos sploh tekel. Motiva ni bilo več prav veliko: odtekel sem 10 Nočnih desetk, vse torej od prve do zadnje in kaj bi se rinil na enajsto? Saj menda ne ciljam na dvajseto? Tisti krči na Sladkih6 so mi pa tudi povedali svoje, ni res? Štos je bil ta, da sem lani želel na deseto, okroglo in ljubilejno prireditev in sem nagovoril še soseda, da je šel z mano. Pridružila sta se še v.d. zet Bojan in Urška. Soseda sem zvlekel sabo samo zato, ker imava vsaj približno enak obseg pasu, kilažo in stopnjo tvegane uporabe alkohola. Tisto leto so Joške v'n razturali. Ljudje so plesali po mizah, peli, se veselili in vzdušje je bilo tálko, da smo se komaj odpravili domov. Sosed je takrat seveda najprej v teku gladko prehitel mojo malenkost, potem pa še odprtih ust spremljal žur, kljub temu, da ni smel piti, ker je vozil. Da je treba to naslednje leto ponoviti. Jebeš tek, ampak žur je pa nor. In smo ponovili. Sam sem se takoj po oddanih prijavah zaprmej obvezal da bom začel malo tenirat. Pa kaj, minuta teka, dve minuti hoje, 12 ponovitev je že šlo. Vzporedno s krajšanjem hoje in daljšanjem teka je kopnela tudi volja in tako...
... sem kot en kupček nesreče čemel v štartnem boksu "nad 1 uro" in se tolažil, da bo čez poldrugo uro že vsega konec. Kako obupan sem bil vam lako pove recimo podatek, da niti ure nisem vzel sabo. Tek je bil seveda katastrofa. Že po nekaj metrih (ja, še pred tunelom) so se oglasile goleni, malo kasneje, takoj ko se je začel klanec pa še krči. Niti navzdol mi ni šlo, preveč je bolelo in nekje sredi četrtega kilometra me je kar oblilo: nekje za mano so se namreč pojavile rumene luči. Pa ne, da gre že metla?? Po svoje pa tudi prav. V glavi sem že imel izdelan scenarij. "Gospod a je vse v redu?" "Ja, ja, vi kar pejte naprej, jaz bom na cilju kar odstopil." "Ok, srečno." Pa ni bila metla, samo zmagovalcu so utirali pot, da je ujel svoj PB.
Do ciljne ravnine, ki je bila zame šele dobra tretjina tekme je bilo še mukotrpnih par sto metrov. Na srečo so se vsi ukvarjali z zmagovalci in zmagovalkami in niso opazili izmučenca, ki caplja tam mimo. Če so pa že ga, so mu zmotno pripisali, da končuje že drugi krog in je njegova izmučenost pač samoumevna. 40 minut za 10 km ni kar tako mar ne? Meni pa je šlo po glavi samo še to, kako bom šel lepo ven, se vsedel in končal kalvarijo. Malo mi je bilo žal, ker najbrž ne bom dobil medalje-vilice in bom moral kremšnito jesti s plastično vilico ampak lej, bomo že. Evo izhoda... ne, ne bo pravi. Tu se zavije v otroško varstvo. Ok, tole najbrž tudi ni, če se prav spomnim je bilo lani tam zadaj... Ne? Še malo naprej? Ne? O jebenti. Saj sem že skoraj pri tisti hišici, kjer prodajajo pivo ohlajeno v škafu z vodo iz potočka... Ko se je teklo v drugo smer sem tam ponavadi preklopil v "the Wega" finiš. Sedaj pa sem preklopil v "vsak čas bo obrat nazaj" finiš. "Bravo, bravo, dejmo še malo" so se naslajali nasproti hodeči - ok, tu še ne bom ustavil, kaj bi jim delal užitke. Pa še en "bravo", pa še en "še malo" in se mi ob boku pojavi tip s piksno v škafu ohlajenega piva v roki in začne teč z mano. Da bo "tko kot tur de frans", ko kolesarijo poleg za spodbudo zmagovalcu. Razložim mu, da bi bilo potemtakem smiselno, da teče pred mano, da bo zavetrje. Pa ni bil čisto za. Vljudno se je poslovil z "bravo, bravo, ful ste face" in me pustil na sredi petega kilometra. In kaj naj sedaj? Do štartnega prostora je bilo manj kot nazaj do cilja, pa še vsaj vmesni čas bo beležen, če bo že tisti nesrečni DNF seval tam med rezultati. In sem odkrevsljal dalje. Tekel sem v "Wega style" skjučeni drži stopnje 9 od 10, desetka je namreč že, ko z nosom drgnem po tleh.
Evo ga, štartno območje. Še vedno vsi nekaj pametni in poskočni, še vedno muzka, še vedno tip z mikrofonom, ki bi ga najraje utopil v blejskem jezeru. Tipa, ne mikrofon. Ok, Wega finiš, 6 km je za mano, ni slabo jebenti, toliko vkup jih nisem pretekel že skoraj leto dni. A se ti ne odlima tam iz gruče prostovoljcev eno dete, da bo malo tekla z mano in mi dala energije in volje in teh reči. Prav videl sem, kako jo je nekdo našuntal, lej ga tegale, daj ga malo razveseli. Namereč izmučeni, vsega siti, naveličani in zasopihani tekači so najbolj veseli če jih nekdo malo spodbuja, a ni res? Tistemu šuntaču sem stisnil petko, ta mali pa tudi čez zobe stisnil "hv'l", kaj je pa otrok kriv. No, potem pa še tip z mikrofonom. A veste kaj izjavi? Bravo Wega, kakšen tempo! Hočem rečt, ok, človek požre ponos, se odloči, da bo odstopil in se zaveda, da bo vse naslednje leto prenašal soseda, ki ga je na tek našuntal samo zato, da bi bil nekdo še bolj bogi kot on, sedaj pa ga bo pa ta isti ob vsaki priložnosti trepljal po rami s pokroviteljskim, ja lej, sej je boljš da si odstopil, če nisi mogel več... skratka je tisti trenutek en pameten tip z mikrofonom še najmanj kar potrebuje. Sploh če te nagovori z vzdevkom, ki ti je vsa ta leta dajal toliko lepih tekaških trenutkov, spominov, veselja... Saj je Wega bil mega a ne? Sedaj pa se vleče tod skozi. A, ne, to pa ne. En "wega finiš" bomo pa še vsekali. Še par petk navijačem ob progi in ha... a je to godba na pihala? Še vedno igrajo? Za nas uboge luzerje? S startnega območja se že sliši, kako tip z mikrofonom pozdravlja zadnje tri tekmovalke, godba pa še vedno na polno špila in prostovoljci še vedno skačejo z nezmanjšanim elanom do vsakega posebej, "vode?, boste vodo?" Redarka se ne da in odločno prepreči bmwju, da bi se zapeljal "samo 10 metrov". Drugi redar drži luč in spodbuja nas, ki komaj lezemo v klanec. Koliko iskrene srčnosti je tod okoli in jaz sem središče vesolja, ki se smili sam sebi in bi vse skupaj prodal za prgišče udobja.
Na cilju sem bil sam. Več ali manj so bili že vsi na podelitvi pod šotorom, pa še dež je padal. Jaz sem pa spet kar malo zašmrkal.
Hvala sosedu, ki me je v obetu žurke nagovoril k prijavi. Hvala neznanemu žurerju, ki me je pospremil mimo odstopnega hodnika. Hvala tipu z mikrofonom in podajalcem vode, čeprav sem jim ves zmeden kar v angleščini odgovarjal "no water, thank you". Hvala godbi na pihala. Pa seveda hvala Vitezom.
Predvsem pa hvala vsem srčnim, ki so me spet presenetili tam kjer ne bi pričakoval. Dete v ciljnem prostoru, ki me je pospremilo čez drugi krog se je prelevilo v Heleno, šuntač je bil pa Aleš, seveda. Samo še za tipa z mikrofonom moram izbrskati ime. Da ga utopim... v vrčku piva.
... sem kot en kupček nesreče čemel v štartnem boksu "nad 1 uro" in se tolažil, da bo čez poldrugo uro že vsega konec. Kako obupan sem bil vam lako pove recimo podatek, da niti ure nisem vzel sabo. Tek je bil seveda katastrofa. Že po nekaj metrih (ja, še pred tunelom) so se oglasile goleni, malo kasneje, takoj ko se je začel klanec pa še krči. Niti navzdol mi ni šlo, preveč je bolelo in nekje sredi četrtega kilometra me je kar oblilo: nekje za mano so se namreč pojavile rumene luči. Pa ne, da gre že metla?? Po svoje pa tudi prav. V glavi sem že imel izdelan scenarij. "Gospod a je vse v redu?" "Ja, ja, vi kar pejte naprej, jaz bom na cilju kar odstopil." "Ok, srečno." Pa ni bila metla, samo zmagovalcu so utirali pot, da je ujel svoj PB.
Do ciljne ravnine, ki je bila zame šele dobra tretjina tekme je bilo še mukotrpnih par sto metrov. Na srečo so se vsi ukvarjali z zmagovalci in zmagovalkami in niso opazili izmučenca, ki caplja tam mimo. Če so pa že ga, so mu zmotno pripisali, da končuje že drugi krog in je njegova izmučenost pač samoumevna. 40 minut za 10 km ni kar tako mar ne? Meni pa je šlo po glavi samo še to, kako bom šel lepo ven, se vsedel in končal kalvarijo. Malo mi je bilo žal, ker najbrž ne bom dobil medalje-vilice in bom moral kremšnito jesti s plastično vilico ampak lej, bomo že. Evo izhoda... ne, ne bo pravi. Tu se zavije v otroško varstvo. Ok, tole najbrž tudi ni, če se prav spomnim je bilo lani tam zadaj... Ne? Še malo naprej? Ne? O jebenti. Saj sem že skoraj pri tisti hišici, kjer prodajajo pivo ohlajeno v škafu z vodo iz potočka... Ko se je teklo v drugo smer sem tam ponavadi preklopil v "the Wega" finiš. Sedaj pa sem preklopil v "vsak čas bo obrat nazaj" finiš. "Bravo, bravo, dejmo še malo" so se naslajali nasproti hodeči - ok, tu še ne bom ustavil, kaj bi jim delal užitke. Pa še en "bravo", pa še en "še malo" in se mi ob boku pojavi tip s piksno v škafu ohlajenega piva v roki in začne teč z mano. Da bo "tko kot tur de frans", ko kolesarijo poleg za spodbudo zmagovalcu. Razložim mu, da bi bilo potemtakem smiselno, da teče pred mano, da bo zavetrje. Pa ni bil čisto za. Vljudno se je poslovil z "bravo, bravo, ful ste face" in me pustil na sredi petega kilometra. In kaj naj sedaj? Do štartnega prostora je bilo manj kot nazaj do cilja, pa še vsaj vmesni čas bo beležen, če bo že tisti nesrečni DNF seval tam med rezultati. In sem odkrevsljal dalje. Tekel sem v "Wega style" skjučeni drži stopnje 9 od 10, desetka je namreč že, ko z nosom drgnem po tleh.
Evo ga, štartno območje. Še vedno vsi nekaj pametni in poskočni, še vedno muzka, še vedno tip z mikrofonom, ki bi ga najraje utopil v blejskem jezeru. Tipa, ne mikrofon. Ok, Wega finiš, 6 km je za mano, ni slabo jebenti, toliko vkup jih nisem pretekel že skoraj leto dni. A se ti ne odlima tam iz gruče prostovoljcev eno dete, da bo malo tekla z mano in mi dala energije in volje in teh reči. Prav videl sem, kako jo je nekdo našuntal, lej ga tegale, daj ga malo razveseli. Namereč izmučeni, vsega siti, naveličani in zasopihani tekači so najbolj veseli če jih nekdo malo spodbuja, a ni res? Tistemu šuntaču sem stisnil petko, ta mali pa tudi čez zobe stisnil "hv'l", kaj je pa otrok kriv. No, potem pa še tip z mikrofonom. A veste kaj izjavi? Bravo Wega, kakšen tempo! Hočem rečt, ok, človek požre ponos, se odloči, da bo odstopil in se zaveda, da bo vse naslednje leto prenašal soseda, ki ga je na tek našuntal samo zato, da bi bil nekdo še bolj bogi kot on, sedaj pa ga bo pa ta isti ob vsaki priložnosti trepljal po rami s pokroviteljskim, ja lej, sej je boljš da si odstopil, če nisi mogel več... skratka je tisti trenutek en pameten tip z mikrofonom še najmanj kar potrebuje. Sploh če te nagovori z vzdevkom, ki ti je vsa ta leta dajal toliko lepih tekaških trenutkov, spominov, veselja... Saj je Wega bil mega a ne? Sedaj pa se vleče tod skozi. A, ne, to pa ne. En "wega finiš" bomo pa še vsekali. Še par petk navijačem ob progi in ha... a je to godba na pihala? Še vedno igrajo? Za nas uboge luzerje? S startnega območja se že sliši, kako tip z mikrofonom pozdravlja zadnje tri tekmovalke, godba pa še vedno na polno špila in prostovoljci še vedno skačejo z nezmanjšanim elanom do vsakega posebej, "vode?, boste vodo?" Redarka se ne da in odločno prepreči bmwju, da bi se zapeljal "samo 10 metrov". Drugi redar drži luč in spodbuja nas, ki komaj lezemo v klanec. Koliko iskrene srčnosti je tod okoli in jaz sem središče vesolja, ki se smili sam sebi in bi vse skupaj prodal za prgišče udobja.
Na cilju sem bil sam. Več ali manj so bili že vsi na podelitvi pod šotorom, pa še dež je padal. Jaz sem pa spet kar malo zašmrkal.
Hvala sosedu, ki me je v obetu žurke nagovoril k prijavi. Hvala neznanemu žurerju, ki me je pospremil mimo odstopnega hodnika. Hvala tipu z mikrofonom in podajalcem vode, čeprav sem jim ves zmeden kar v angleščini odgovarjal "no water, thank you". Hvala godbi na pihala. Pa seveda hvala Vitezom.
Predvsem pa hvala vsem srčnim, ki so me spet presenetili tam kjer ne bi pričakoval. Dete v ciljnem prostoru, ki me je pospremilo čez drugi krog se je prelevilo v Heleno, šuntač je bil pa Aleš, seveda. Samo še za tipa z mikrofonom moram izbrskati ime. Da ga utopim... v vrčku piva.