che il video che vuoi vedere
Dario Diviacchi
Začelo se je čisto brez veze. Na rutinskem pregledu dobri pred darovanjem krvi dve leti nazaj so se številke naenkrat začele vrteti tam okoli 140/90. Najprej nisem čisto verjel, hej, doslej so me vedno pošiljali še na eno kavo, ne pa da me sprašujejo če si ga kaj kontroliram. Ajd sem rekel, to bo trema pred odvzemom, navsezadnje sem prvič šel darovat trombocite in odvzem je malce bolj zoprn, kot sicer za celo kri. Potem sem si meril doma in nič ni pomagalo, leva roka, desna roka, zjutraj, zvečer, vse je rinilo tja čez 140/90 vse do 150/95. Nič, bo treba zdravniku. Sem pa sam pri sebi klel. Jebenti pa vse skup. A niso vseskozi govorili, kako tek pomljajuje, uravnava krvni tlak, lepša kožo, izboljšuje prebavo in same take. Jaz pa najprej očala za branje, sedaj pa še pritisk! Pri zdravniku pa - ništa! Kaj pa hodite, saj je čisto v redu, malo pazite s prehrano, pa malo več gibanja (!) pa bo. Ok, sem rekel, zdravniki že vedo.
Zadnjič pa - sedaj že veteran za citoplazmo spet sedim pred tistim strojčkom in na ekrančku se pokaže 170/110. Halo? Tole ni več blaga hipertenzija. Očitno je tek vendarle vsa ta leta nekoliko uravnaval pritisk, sedaj ko lenarim pa je udarilo na polno.
Tako sedaj testiram razne pripravke iz česna, čudežne zapestnice z magnetki in take reči. Nekaj bo menda že pomagalo.