ponedeljek, 31. avgust 2009

Odpade!

Danes sem vse dopoldne planiral en daljši tekec, za jutri pa sem imel v mislih Šmarno goro, morda celo naskok na rekord.

Pa je oboje padlo v vodo. Šmarna sigurno, za tek danes pa malo premišljujem ampak ne bom teral nekaj na silo.

Je pa res, da se čisto nič ne sekiram. Zadnje čase mi takale kenslanja kar pašejo.

sobota, 29. avgust 2009

Tudi kratki štejejo!

Danes me je pregnal naliv, še preden sem dokončal drugi kilometer. Za razliko od običajnih reakcij sem bil tokrat s tekom čisto zadovoljen. Prav luštno je blo. Saj vem, da je dolžina pomembna ampak včasih paše tudi takle kratek.

sreda, 26. avgust 2009

[recenzija] ODKLOPI

Odklopi so nenavaden blog že v svoji osnovi: zgodb nam ne pripoveduje beseda ampak fotografija, ki se v osnovi pretvarja da je dokumentarna in prav zato izkorišča formo bloga za svoje izražanje. Ta občutek potrjujejo tudi občasne čisto prave dokumentarne teme (“Članica Kluba prijateljev GM4O”), ki prav to, namreč dokument, v resnici so. Vendar pa tudi v dokumentarnem prispevku ne skrivajo druge dimenzije svojega pojavljanja.

Kaj kmalu namreč ugotovimo da Odklopi s svojimi fotografijami razgrinjajo refleksijo sveta v njegovi lepoti, nenavadnosti in fragmentiranosti. Pogosto zato komentirajo skozi popolnoma obrnjeno perspektivo, ki jo dojemajo v dialogu z vsakdanjikom, iz katerega črpajo zaklade idej in jih razkrivajo v sozvočju z opazovalsko refleksijo o svetu skupaj z njegovimi dognanji ter travmami. Svet skozi oči Odklopov je tako včasih kaotičen in grotesken včasih urejen in spokojen, pogosto prežet tudi s hudomušnostjo ali ironijo ravno v tolikšni meri, da je dopustno celo tragičnost prežemati s humorjem. V osnovi prav toliko angažiran kot slikovit radoživ izraz usklajevanja protislovij v duhovite fantastične organizme pa v vsej celoti zaživi šele skupaj z temo prispevka v blogu. Šele naslov pričujoče fotografije (ki je običajno tudi tema) povezuje nasprotja ter jih z dinamično gibljivo uvito geometrizirano formo impulzivno organizira in sproti preraja v fantastične privide. Le redko neznačilno kadriranje in eksperimentiranje, na katerem te podobe slonijo, nas za trenutek zmedejo dokler združeno z naslovom ne uvidimo kako v njej pa utripa ideja, saj prava vsebina izhaja iz zamisli ali ustrezno izbranega realnega motiva, kakršni so na primer cvet z žuželko (“Nadure”), ali popolnoma banalna izložbena lutka (“Razsvetljena”). Pogosto nas Odklopi presenetijo z fotografijo, kjer je motiv formaliziran v nemirni preplet oblik in učinkuje z abstraktnimi formami in z njimi usklajenimi barvami, ki so prav tako vse prej kot naravne; docela manieristično irealna pa je tudi njegova nezemeljsko umetelna in včasih magično čarovniška osvetljava, zato je učinek takih ekspresivnih prepletov in prividov že sam po sebi, še posebej pa v povezavi z motivi, fantazijsko irealen (“Vodna arhitektura”) in kot taki ne potrebujejo simbioze z naslovom oziroma temo prispevka. Podobe Odklopov niso običajen izraz realne atmosfere in občutja marveč so pisano impulzivne fate morgane, v katere pa je ob vsej bizarnosti in eksotičnosti v kvintesenci krčevitih razmerij vendarle zajeta tudi vnema resničnega človeškega življenja.

Tako nas lahko zmoti le okolje v katerem podobe doživljamo in opazujemo. “Galerija”, kjer Odklopi razstavljajo in ustvarjajo je pač običajna forma bloggerjevih prednastavljenih elementov in ti nas tako lahko zmotijo, kot nas v pravi galeriji lahko zmotijo razigrani otroci ali neprimerna razsvetljava. Fotografije zato velja prenesti v nevtralno okolje in se jih naužiti do sitega.

Ocena: * * * * * *

Povezava na Odlope:
ODKLOPI
Recenzija je osebno mnenje in morda ne odseva realnega stanja.
Kriterij ocene: več zvezdic je boljša ocena.
Vir strokovnih izrazov kot je
kvintesenca in ostalega izrazoslovja : Dr. Milček Komelj
kvintesenca: knjiž., navadno s prilastkom bistvo, jedro: kvintesenca problema; umetnost kot kvintesenca kulture

nedelja, 23. avgust 2009

Zmagovalci


And nau samting komplitli diferent.



Lahko vsaj malo vazelina?

Tole mora gor, da bo šlo hitro dol, ko bo takoj nato prišel naslednji prispevek. Dol (mislim nižje) mora zato ker nima smisla, da bi kvaril še moja nova doživetja. Naj se malo izkašljam, pa bo boljše. In ko grem v planine se jih želim spominjati po tem, kako sem bil v fini družbi, kako smo zmogli in ja, celo po tem, da takrat je pa en cepec padel ko je šel navzdol in bi se skoraj fental. Takih stvari se pač spominjaš, ne pa kako v "celi Gorenjski" nimaš kje kaj pametnega pojest.

Ampak po vrsti. Najprej: a ste opazili kako so začeli vsi nonšalantno dvigat ceno piva na 2,20? Zakaj že? Ampak danes je že normalno. 2? U, poceni. In ali ti ga prinesejo v belih rokavičkah, na pladnju mogoče? So dodali kaj zanimivega poleg? Recimo postrežbo v kriglu iz zmrzovlnika? Karkoli? Ne. Nekje sposojeni otroci, ki nimajo pojma zakaj sploh morajo pomagat pri strežbi zavijajo z očmi, če bi slučajno zavrnil narobe prinešenega Laškega, ko si naročil Uniona (ali obratno). Naj pojasnim, da sem še iz tistih časov, ko kupec in gost ni bil zakon. Prodajalke so nas nagonile iz trgovine, ko smo otroci kupovali Gringota, da smo ga lizali in imeli vse vnete jezike, mame pa so nam to prepovedale. Niti danes nočem in ne maram, da se mi priliznjeno in hinavsko klanjajo. V naš DM sem nehal hodit, odkar so uvedli zvonček, s katerim prikličeš na blagajno deklico, ki ravno polni in pospravlja police, zlaufa na blagajno in "prosim in hvala" prijazno streže na-bruhanje-mi-gre zatežene slinaste dece in jarogosposke gospe, potem pa laufa nazaj med police. Ne. Ne maram tega. Ne maram zvončka, ne maram biti Kralj in ne maram strahospoštovanja - pravzaprav strahoprijaznosti.

In ne maram te jebene požrešnosti novpečenih podjetnikov. Racionalizacije. Več z manj. In ne maram zaslužkarstva kar povprek. Ne vem a samo tod okoli Kamniške Bistrice, ampak vse kar imajo, imajo od narave dane hribe in od entuziastov označene poti, posebnežev ki furajo koče in to je to. Tiste gor še razumem, čeprav mi ni jasno zakaj bi moralo biti pivo na vseh ampak čisto vseh kočah pa celo na Šmarni - in na čisto vsakem drugem kuclju z Rožnikom vred - po visikogorskih cenah. Ker jih ne trogajo gor več z osli in v nahrbtnikih. Praktično do povsod pelje že cesta ali žičnica. Ampak zadnje izlete pa doživljam stvari, ki me puščajo odprtih ust. Že na Velki, ok, tam pač naj bo. Domačnost in prijaznost odtehta svoje. Pa tudi slabi niso bili žganci, kislo mleko, lesene žlice in še repete in smo dobili. Naj bo. Se znajdejo, se trudijo. Potem pa nedolgo za tem: Kranjska gora pri Pehti, jedi "na žlico", še leto nazaj solidno, sedaj pa nekaj na silo, prav nič dobro ali vsaj kaj posebnega, pa še drago kot žafran. Pa saj plačam, samo dajte se vsaj potrudit! In Storžič... Ah. V treh oštarijah nas niso uspeli postrečt. Ena zaprta, druga ima samo še meso na žaru, v tretji niti ne vejo kaj imajo, niti ne vejo kako to, kar majo, ponuditi. Saj: lahkjo bi vedeli zakaj je v nedeljo popoldan prazna. Poskusite dobit mizo na primer pri Jelenu, ali proti Turjaku...

In danes višek. Mislm, mal smo bili ponosni nase ne? Trije cepci + en star maček, vsak po svoje ponosni na dosežek. 2500 meterski Grintovec, je padel. Polkleknil! Ha! Navzdol smo šli kot pavijani in pomilovalno tolažili gorsopihajoče, da ni več daleč! In si zaslužimo menda še eno pijačo, kaj pijačo eno pošteno gorenjsko kosilo ne? Kar spodaj, v domu.

Ko pri sosednji mizi slišiš, da na vprašanje kaj nudijo punče odvrne "da piše na tabli" te že malo začno obhajati dvomi. Ampak saj menda ne morejo falit? Mladina bi en dunajski in pomfri, mi ta stari bi kaj na žlico, morda golaž, nič strašansko kompliciranega in vse iz seznama "na tabli".

To, da so otroci, ki strežejo štorasti za znoret te na začetku celo zabava. To, da ti prinesejo račun še preden prinesejo naročeno te pa osupne. Pozor, ne govorim o plačilu "vnaprej" kjer ti stisnejo račun sproti, ko prinesejo na mizo. Govorim o tem, da ti prinesejo račun še preden sploh dobiš naročeno. To, da ti potem, ko prinesejo dunajca najavijo, da ponfrija "je pa zmanjkal", no to je pa za v anale. Potem pa ne vejo kaj bi. Bi prinesli žemljice namesto pomfrija (in ta čas se dunajc - za 6,70 € - že hladi na mizi) ali kaj. Aja, ne more, ker bi morala najprej računat. In sploh, kaj pa sedaj z zaračunanim pomfrijem? Pečen krompir? OK, in čez pet minut, ne, tudi tega je zmanjkalo. Nakar ugotovimo, da sta na računu že itak žemljici, ki jih ni prinesla... In skratka kaj naj rečem? Edina koča na tistem koncu očitno. Halo, potujoči bifeji, pripeljite se tja, zaslužek vam ne gine!!!

Človek se nasiti teh stvari. Nesposobni opravljajo neko delo, ki ga opravljajo očitno samo zato, ker ni nobenega v bližini, ki bi jim pokazal, kako se tem rečem streže. Potem se pa čudimo šipcem in kitajcem, zakaj imajo polne lokale. In ne: poceni delovna sila ni razlog. Požrešnost je razlog. Zjutraj, ob 5:30 (ok, jaz sem malo zamudil) sem v OMV bifeju na kamniški obvoznici doživel nadvse prijazno (mislim da nepotvorjeno prijazno, kajti ob polšestih se ne moreš delati prijaznega) postrežbo mlade deklice, najbrž najete študentke. In 24 ur odprta zadeva ima lahko pivo po 1,90? 5 km stran od tiste "koče"? In ima lahko okretno dekletce, ki me ne pošlje na tablo gledat kaj imajo?

Smo šli potem za zaključek še tja. Takega podviga, kajti zame je to bil podvig, kot je vzpon na najvišji vrh Kamniških alp, na 2.558 m, na vzpon, ki mi potrjuje da sem na pravi poti si nočem zapomnit, da smo ga poparjeni končali na parkirišču ob tabli s kredo napisanim jedilnikom in z izbrisanim pomfrijem.

sobota, 22. avgust 2009

Tle nekje smo

Končno sem spravil čas na neko spodobno cifro. Sem že pred začetkom rekel: če ne bom zmogel pretečt teh tartanskih 25 krogov grejo superge naravnost v smeti. Itak niso bile tiste na katerem nimam že od zadnje tekme kar stalno gor čip. Tiste so ostale doma v omari v Šiški, no te so bile pa borške... Ampak so timexovci prijazni. Res. Prec so zrihtali.

Dežja ni bilo, celo sonček smo imeli. Našpičen z energetskim napitkom (ipak je bil štart sredi noči) in tableto glukoze mi je na začetku šlo dobro, pol se mi malo ni dalo ali kaj, kao me noga boli pa to, potem sem pa spet pomislil, da halooo, če si se z Boršta dol pripeljal pa menda ne boš turista špilal. In ga nisem - od polovice dalje. Ciljni finiš sem začel malo prehitro, tako da mi je potem nekje na polovici zadnjega kroga začelo malo sape zmanjkovati ampak - za publiko sem vseeno malo zagrizel. Takole sem iz kroga v krog menjal tempo:

00:05:25
00:05:13
 00:05:13
 00:05:05
 00:05:25
00:05:25
00:05:45
00:05:43
00:05:50
00:06:03
00:06:18
00:06:55
00:05:50
00:05:50
00:05:00
00:05:15
00:05:35
00:05:13
00:05:08
00:05:13
00:05:45
00:05:48
00:05:55
00:05:30
00:04:35

Slabše kot lani, boljše od napovedi. 49. od 55. oziroma z dekleti vred 58. od 67. To je to za ta denar. Ali za ta trening. Bolje najbrž ne bo nikoli.

torek, 18. avgust 2009

EMO

Malo sem šel spet nazaj brat kaj sem kaj jamral takole, ko mi ni šlo. Saj je menda jasno: kdo me pozna bolje kot se sam? (OK, razen googla, udbe in enga sodelavca, ki o vsakem ve vse.) O, je bilo branja. Hujši sem kot najstnik – od pretirane vzhičenosti do popolnega malodušja. Za znoret. Saj mogoče me pa res druga puberteta daje, kaj vem. Mozolji so sicer na drugem mestu ampak saj to menda ni edini pokazatelj. Ko sem se takole prebiral mi je bilo res čudno, kako se niste vsega skup že naveličali. Neke odločitve pa opustitve pa spet trdni sklepi pa spet opustitve. Stalno nekaj bi pa ne bi pa hočem pa moram pa ne morem pa iskanja in tavanja, zaletavanja in resignacija, obup in spet visokoleteče obljube.

Tako mi sedajle pač ne preostane drugega, kot da se vdam – tale dolinca se mora pač izpeti in nič kaj dosti ne morem storiti. Nočem reči da se bom kar vlegel na tla in počakal na bridko smrt, ampak da mi trenutno vsako spopadanje z tempom, kilami, metri, obrati, travo, šolo in kvačkanjem vzame čisto preveč energije, učinek pa je minimalen. Če je včasih pisalo “lušten tekec, ne preveč zmatran” poleg pa tempo tam med 5 in 6 pri solidni 10ki, potem nima smisla da se sedaj pretegnem za isti rezultat – potem pa se mu še približam ne. Skratka tkole smo spet, v leru.

Bom pa v soboto dal na TF desetki v Domžalah vse od sebe, vsaj poizkusil bom. Marsikoga je groza ob misli, da bo moral krožiti po dolgočasni progi, no meni je to en tak hecen užitek. Tako tekmovalno, ta zaresno izgleda vse skupaj, pa še vsa TF druščina bo tam, že to bo nekaj. Med včerajšnim tekom sem sicer ugotovil, da bo rezultat najbrž slab, po drugi strani pa sem sprejel tolažilno floskulo, češ da slabega teka itak sploh ni. Malo upam na tisti čudež, ko se jara kača slabe karme pretrga in te naenkrat katapultira naprej, kot bi se dotlej naprezal zahakljan na ogromno elastiko, je pa res, da takole odhakljan najlažje zletiš naravnost na gobec. Malo tudi gruntam da bi vzel namišljene tablete proti namišljeni bolečini v levi nogi pa ne vem. Tablete mi grejo na splošno na živce pa čeprav namišljene, bojim pa se tudi, da bom staknil namišljeno poslabšanje namišljene poškodbe, če me namišljena bolečina ne bo pravočasno opozorila.

Naj bo, kar že bo. Dopustni čas je in naj bo poslej temu primerno branje lahkotno.

petek, 14. avgust 2009

Pravi razlog

Sedaj ni tak čas. Spet sem nekaj jokal in stokal in mi je bilo čez 3,45 sekunde žal ampak kaj čmo. Saj ne rečem, pomaga, to že, ampak bolje ni pa čisto nič. Enostavno ne gre, noge so težke, glava je težka, roke so težke, kile so – no, kile so enake, ampak več jih je. Bolj kot bi rad bolj sem razočaran, ko je trening mimo. Sem res porabil toooliko minut? V čem je štos? Danes sem si zekstrahiral vse desetke in jebenti, no, redke so čez sedem. Razen te v zadnjem času. En razlog mora biti, a ni res? Če smo izčrpali vse tiste neotipljive ala Hui-shi energija, pa mars v transcedentu z tistim novim planetom, ki ima retrogradno krožnico, pa je soparno, pa se na dež pripravlja, pa sem bil cel dan v službi, pa sta vso energijo ponucala že Vreme pa piskec, pa ni zame več ostalo, pa ne bi smel jesti čebulne juhe – BG, junečjih zvitkov esterhazy – BG in pire krompirja – BG, (BG = brez glutena), pa polna luna in sončev mrk in kar je še takih čudnih razlogov - kaj nam ostane?

Treba je najti pravi razlog. Tak, zaresen, otipljiv, realen. Tak, pri katerem pač pokimaš in rečeš aha, aha, seveda. Tak, ki pač osmisli vse skupaj, ne zahteva iskanja nekih krivcev, nikogar ne obtužuje, mu ne sledi kakšna naporna pot za popravek.

Včeraj sem šel moj borški krog. Ta tek mi je od vseh še najmanj odveč, vedno se zgodi kaj zanimivega. Tokrat sem na nekem ovinku srečal trop ovac in ko se tekel mimo so se pognale za mano, da sem se jih skoraj ustrašil. Samo za trenutek sem imel pred seboj sliko, kako pritečem pred hišo in za mano meee, meeee, cel kup ovac. Jjaz puf, puf, pant čisto prešvican, ovce pa puf puf, pant, z jeziki iz gobčkov. Potem grem lepo v hišo, ovce pa meeee? Boga ta prva, ki se je pognala za mano, ko bi ostale pogruntale, da so zastonj tekle… No, na srečo so razumele že po kratkem šc, šc, da nisem ta pravi pes ovčar. Za naslednjim ovinkom pa ob robu ceste mačka, ki se praska čisto po pasje. Izkaže se, da je mala lisička. Ko me zagleda kako dirjam (ok, compam) proti njej se čisto zmede – najprej levo, potem desno pa še enkrat levo in potem dokončno desno. Ah ta mladina. In tam pri osmem, ko sem ponavadi že malo boljše volje, ker je »samo še malo« sem prestrašil še enega psa. Ja skoraj na rep sem mu stopil preden me je porajtal in jo ocvrl. A ti psi nič ne slišijo in vohajo al kaj? No, evo je kante za smeti, kar pomeni še zadnji kilometer. Tukaj vedno malo pogoljufam in sekam ovinek po potki čez travnik. Ni pa to vedno pametno in tudi tokrat sem malo v dvomih. Potka je zdelana in gre strmo navzdol, ven pa štrlijo kamni, ne vem če je prav pametno tvegat kakšen zvin, še posebej sedaj ko imam levo nogo že čisto trdo.

Čisto trdo. Misli so že nekje naprej, ampak odzad pa še vedno plove zadnji stavek. Nogo imaš že čisto trdo. Kot zmeraj takole proti koncu. Kaj je tle čudnega? Saj si aj treščil z meter in pol visoke škarpe direkt na nogo, ane?

Pa ga imam! Pa ga imam! PA GA IMAM!!!

Ma jasno, kakšen mesec, dva nazaj sem nekaj šaril s hlodi po parceli in ker je parcela strma se mi je začel eden kotaliti v dolino in nič ni kazalo, da se bo ustavil. Pognal sem se za njim in kot mladenič pri šestnajstih tudi skočil za njim s škarpe na pot in naprej v skoku na rob poti, da sem ga ustavil pred naslednjim klancem v pašnik. Bolečina je bila (za moškega) nevzdržna in prepričan sem bil da sem si vse polomil. Čisto zelen in prepoten sem ležal z glavo navzdol v počivalniku, noga pa je bolela in bolela, v mislih pa sem se že poslavljal vsaj od ljubljanca če že ne od teka nasploh. Potem sem počasi premaknil stopalo, previdno zaokrožil z njim, vstal, poskusil stopiti in… hja, bolečina je izzvenevala in v nekaj dneh izzvenela. Očitno je šlo samo za udarec.

Ampak sedaj vem. Tisti udarec je kriv, da mi je padla forma. Jasno ko beli dan. Ko se zadeva dokonca rehabilitira bom spet tako poskočen, kot sem bil.

Ha!

ponedeljek, 10. avgust 2009

Preusmerjanje


Da malo preusmerim pozornost...
A se vam tlele zdi kaj čudno??

Ampak res sam še enga.

A veste, še ta trenutek nisem čisto prepričan, če naj tole napišem in objavim. Nima smisla. Na takih in drugačnih virtualnih čvekih sem prisoten že miljon let in nikoli nisem objavljal grenčic. Dragi drugi Wega je bil vedno neka pozitivna osebnost in je imel vmes izpade alanvsega imam poln kufer ampak itak samo zato, da se je potem lahko vrnil še sončnejši, pripravljen pomagat, bit vesel. Tečem, kaj pa vem, na hitrco na oko približno ocenjeno 2 leti, šest mesecev in 18 dni – kar je kar 930 dni na okroglo. Ampak Wega, dobri dragi drugi Wega je živel že prej, mnogo prej, na interblogovih čvekalnicah, kjer se je rodil, na medovernetu, kjer se je kalil, na FKKTju za buzakljune, kjer se je učil, na Šišenski civilni iniciativi, kjer se je boril, na Literarnem (ko)tičku, kjer se je medil (in še vedno sanja da ga bo nekoč obudil) in povsod tod naokoli, kjer je bilo kaj dobrega in optimističnega. Sploh pa tale blog: v resnici je bil najprej čisto navadni dnevnik. V elektronski obliki sicer, ampak dnevnik. Saj veste: »Preklet naj bo moj občutek za odločitve« ali nekaj podobnega. In zadevo je bilo veselje brat: ena taka zgodba o uspehu, da je veselje, če je ta čombe zavaljeni uspel dokončati trinajsttedenski program, si je rekel naključni bralec, ga bo pa tudi meni. Z vsemi dvomi, vzponi, padci, veselji, razočaranji, z vsem kar paše zdraven. In res: kar nekaj pozitivnih odmevov je bilo.

Počasi pa se je vse skup sfižilo. To kar se dogaja zadnje tedne je sama žalost. S kakšnim žarom in srcem sem opisoval vsako minuto teka več, ki sem jo zmogel. Vsako sekundo manj, ki sem jo porabil. Vsak kilometer dlje, ki sem ga premagal. Sama sreča in veselje in euforija, celo vzhičenost. In danes? Vse mi gre na živce, nič se mi ne da. Miljon in eno temo sem že imel v mislih za napisat, pa sem se premislil, a ma sploh smisel? Če počakaš dovolj časa se sama pojavi nekje na blogovju. Kaj naj res pišem? Kako puzam kot upokojenec, da sploh lahko odtečem tistih deset rednih. Kako spustim dušo, če hočem pod sedmico? Da nimam mišic, treninga, kondicije? Ja pa ja. V hribe je pa šlo, ane, brez problema? V bistvu, a je šlo brez problema? Triumf življenja, poln energije zmagoviti stojim tam na vrhu poleg križa, pa ne znam niti zavriskat, ali pa – kar bi morda še raje, ne zmorem zajokati od silnih čustev. Enostavno nič: stojim tam kot bebec in gledam kako se vse skup dogaja nekomu drugemu, en tak film, krasen film sicer, ampak film.

Zato ne pišem, ker ne želim pisati. Ker mi ni jasno kaj se dogaja, ker mi je vse skup spolzelo iz rok, silni plani o dvainštiridesetki, adijo, še enaindvajset jih ne zmorem več. Kar v bistvu ni čisto res: zmorem, saj zmorem, ampak z odporom, brez Dobrih Misli, brez zmagovitega počutja po odtečenem. Kakšno sporočilo bi torej bilo to moje jamrjamranje vsem nadebudnim tekačem: brezveze, da začnete, ker vas bo po 2,545 leta itak minilo. Kaj vem, recimo: planiram, kako bi na domžalski TF10ki pretekel osebni rekord desetke (še iz Blejske nočne 2008), pa pridej tak tempo da me vse mine. Ne bo šlo. Potem se zavestno ogibam zadevam, krasna treking avantura se obeta, pa ne grem niti prečekirat, kam se krtinca prijavljata. Ne spremljam kaj se kaj dogaja. Vreme se bliža novemu prelomnemu cilju, pa vse skup spremljam od daleč, nič me ne zanima, nič me ne gane. Na živce mi gredo reklame na radiu, na živce mi gre vročina, na živce mi gre služba, na živce mi gre facebook, na živce mi gre vsakdo, ki v nekem trenutku želi nekaj od mene, pusti me že enkrat pri miru. Na živce mi gre, da sem tečen. S kolesom se letos nisem odpravil še nikamor, Šmarna je bolj za pokušino kot redna preizkušnja. Še boršt je ratal neka obveza, samo še kaj je treba in kaj bo treba, cel kup je treba, vse živo je treba, pa ne vem kaj bi začel.

Ne vem več, ne znam več. Ne da se mi, na živce mi gre, ne zmorem, nočem, en sam ne, ne, ne. Vsi izzivi so problemi, vsi problemi so prepreke.

In danes zvečer? Menda bodo plohe. Kar je fino. Spet en ponedeljek, ko mi ni treba na Šmarno.