Pravi razlog

Sedaj ni tak čas. Spet sem nekaj jokal in stokal in mi je bilo čez 3,45 sekunde žal ampak kaj čmo. Saj ne rečem, pomaga, to že, ampak bolje ni pa čisto nič. Enostavno ne gre, noge so težke, glava je težka, roke so težke, kile so – no, kile so enake, ampak več jih je. Bolj kot bi rad bolj sem razočaran, ko je trening mimo. Sem res porabil toooliko minut? V čem je štos? Danes sem si zekstrahiral vse desetke in jebenti, no, redke so čez sedem. Razen te v zadnjem času. En razlog mora biti, a ni res? Če smo izčrpali vse tiste neotipljive ala Hui-shi energija, pa mars v transcedentu z tistim novim planetom, ki ima retrogradno krožnico, pa je soparno, pa se na dež pripravlja, pa sem bil cel dan v službi, pa sta vso energijo ponucala že Vreme pa piskec, pa ni zame več ostalo, pa ne bi smel jesti čebulne juhe – BG, junečjih zvitkov esterhazy – BG in pire krompirja – BG, (BG = brez glutena), pa polna luna in sončev mrk in kar je še takih čudnih razlogov - kaj nam ostane?

Treba je najti pravi razlog. Tak, zaresen, otipljiv, realen. Tak, pri katerem pač pokimaš in rečeš aha, aha, seveda. Tak, ki pač osmisli vse skupaj, ne zahteva iskanja nekih krivcev, nikogar ne obtužuje, mu ne sledi kakšna naporna pot za popravek.

Včeraj sem šel moj borški krog. Ta tek mi je od vseh še najmanj odveč, vedno se zgodi kaj zanimivega. Tokrat sem na nekem ovinku srečal trop ovac in ko se tekel mimo so se pognale za mano, da sem se jih skoraj ustrašil. Samo za trenutek sem imel pred seboj sliko, kako pritečem pred hišo in za mano meee, meeee, cel kup ovac. Jjaz puf, puf, pant čisto prešvican, ovce pa puf puf, pant, z jeziki iz gobčkov. Potem grem lepo v hišo, ovce pa meeee? Boga ta prva, ki se je pognala za mano, ko bi ostale pogruntale, da so zastonj tekle… No, na srečo so razumele že po kratkem šc, šc, da nisem ta pravi pes ovčar. Za naslednjim ovinkom pa ob robu ceste mačka, ki se praska čisto po pasje. Izkaže se, da je mala lisička. Ko me zagleda kako dirjam (ok, compam) proti njej se čisto zmede – najprej levo, potem desno pa še enkrat levo in potem dokončno desno. Ah ta mladina. In tam pri osmem, ko sem ponavadi že malo boljše volje, ker je »samo še malo« sem prestrašil še enega psa. Ja skoraj na rep sem mu stopil preden me je porajtal in jo ocvrl. A ti psi nič ne slišijo in vohajo al kaj? No, evo je kante za smeti, kar pomeni še zadnji kilometer. Tukaj vedno malo pogoljufam in sekam ovinek po potki čez travnik. Ni pa to vedno pametno in tudi tokrat sem malo v dvomih. Potka je zdelana in gre strmo navzdol, ven pa štrlijo kamni, ne vem če je prav pametno tvegat kakšen zvin, še posebej sedaj ko imam levo nogo že čisto trdo.

Čisto trdo. Misli so že nekje naprej, ampak odzad pa še vedno plove zadnji stavek. Nogo imaš že čisto trdo. Kot zmeraj takole proti koncu. Kaj je tle čudnega? Saj si aj treščil z meter in pol visoke škarpe direkt na nogo, ane?

Pa ga imam! Pa ga imam! PA GA IMAM!!!

Ma jasno, kakšen mesec, dva nazaj sem nekaj šaril s hlodi po parceli in ker je parcela strma se mi je začel eden kotaliti v dolino in nič ni kazalo, da se bo ustavil. Pognal sem se za njim in kot mladenič pri šestnajstih tudi skočil za njim s škarpe na pot in naprej v skoku na rob poti, da sem ga ustavil pred naslednjim klancem v pašnik. Bolečina je bila (za moškega) nevzdržna in prepričan sem bil da sem si vse polomil. Čisto zelen in prepoten sem ležal z glavo navzdol v počivalniku, noga pa je bolela in bolela, v mislih pa sem se že poslavljal vsaj od ljubljanca če že ne od teka nasploh. Potem sem počasi premaknil stopalo, previdno zaokrožil z njim, vstal, poskusil stopiti in… hja, bolečina je izzvenevala in v nekaj dneh izzvenela. Očitno je šlo samo za udarec.

Ampak sedaj vem. Tisti udarec je kriv, da mi je padla forma. Jasno ko beli dan. Ko se zadeva dokonca rehabilitira bom spet tako poskočen, kot sem bil.

Ha!