EMO

Malo sem šel spet nazaj brat kaj sem kaj jamral takole, ko mi ni šlo. Saj je menda jasno: kdo me pozna bolje kot se sam? (OK, razen googla, udbe in enga sodelavca, ki o vsakem ve vse.) O, je bilo branja. Hujši sem kot najstnik – od pretirane vzhičenosti do popolnega malodušja. Za znoret. Saj mogoče me pa res druga puberteta daje, kaj vem. Mozolji so sicer na drugem mestu ampak saj to menda ni edini pokazatelj. Ko sem se takole prebiral mi je bilo res čudno, kako se niste vsega skup že naveličali. Neke odločitve pa opustitve pa spet trdni sklepi pa spet opustitve. Stalno nekaj bi pa ne bi pa hočem pa moram pa ne morem pa iskanja in tavanja, zaletavanja in resignacija, obup in spet visokoleteče obljube.

Tako mi sedajle pač ne preostane drugega, kot da se vdam – tale dolinca se mora pač izpeti in nič kaj dosti ne morem storiti. Nočem reči da se bom kar vlegel na tla in počakal na bridko smrt, ampak da mi trenutno vsako spopadanje z tempom, kilami, metri, obrati, travo, šolo in kvačkanjem vzame čisto preveč energije, učinek pa je minimalen. Če je včasih pisalo “lušten tekec, ne preveč zmatran” poleg pa tempo tam med 5 in 6 pri solidni 10ki, potem nima smisla da se sedaj pretegnem za isti rezultat – potem pa se mu še približam ne. Skratka tkole smo spet, v leru.

Bom pa v soboto dal na TF desetki v Domžalah vse od sebe, vsaj poizkusil bom. Marsikoga je groza ob misli, da bo moral krožiti po dolgočasni progi, no meni je to en tak hecen užitek. Tako tekmovalno, ta zaresno izgleda vse skupaj, pa še vsa TF druščina bo tam, že to bo nekaj. Med včerajšnim tekom sem sicer ugotovil, da bo rezultat najbrž slab, po drugi strani pa sem sprejel tolažilno floskulo, češ da slabega teka itak sploh ni. Malo upam na tisti čudež, ko se jara kača slabe karme pretrga in te naenkrat katapultira naprej, kot bi se dotlej naprezal zahakljan na ogromno elastiko, je pa res, da takole odhakljan najlažje zletiš naravnost na gobec. Malo tudi gruntam da bi vzel namišljene tablete proti namišljeni bolečini v levi nogi pa ne vem. Tablete mi grejo na splošno na živce pa čeprav namišljene, bojim pa se tudi, da bom staknil namišljeno poslabšanje namišljene poškodbe, če me namišljena bolečina ne bo pravočasno opozorila.

Naj bo, kar že bo. Dopustni čas je in naj bo poslej temu primerno branje lahkotno.