Sto.

Na evforijo lahko pretečeš pet kilometrov, 

sto pa prav gotovo ne.

David Kadunc - AVI

Nič kakih velikih besed. Vedel sem, da kar tako ne bo šlo in če bi se hvalil kako zlahka bo šlo bi bilo to norčevanje iz res velikih tekačev (kot je recimo zgoraj citirani), ki jih spoštujem in in cenim. Tudi mi je jasno, da se gredo oni čisto druge vrste tek kot jaz ali kot midva s Samotom. 

Ampak vseeno: najin podvig, Napad na Dolenjsko je pač podvig pa čeprav iz drugega štosa. Štosa? Saj sploh ni sploh ni štos! 

Samo si je za letos zamislil, da bi poskusila preteči 100 km, kasneje se je iz čisto praktičnih razlogov plan spremenil v tek iz Kamniške Bistrice do praga njegovega doma v Malem Lipovcu - pa kolikor bo pač 100+- naneslo.  In jaz seveda z njim. Ampak to planiranje, ta odločitev, javno povabilo in objava, to je bilo davno,  takrat si res nisem mislil, da bom tako zelo lenaril to zimo.  

Kakorkoli, kar naenkrat je bil večer pred 8 junijem in evo, treba bo iti! Tokrat na zalogi nimam prav nobenih dramatičnih popestritev, ura in mp3 napolnjena, plan dogovorjen, pripomočki pripravljeni in tako. Iz logističnih razlogov sva se domenila, da on štarta iz Kamniške Bistrice jaz pa iz Ljubljane stečem njemu nasproti ter prek Šmartinke proti Šentjakobu kjer naj bi se nekje blizu Domžal našla in skupaj odtekla na Dolenjsko.

No morda malo dramatičnosti prinese to, da sem moral vstati že krepko pred tretjo uro zjutraj in takole zjutraj mi misli ne delajo najbolje. Zmenjeno je bilo, da štartava oba natančno ob treh, natančno hkrati in sem si mislil, mah klinc, tja do Šmartinke bo menda že šlo brez da bi sabo nosil ruzak, pijem lahko vmes še na Žalah, potem pa nas že čaka support team (to je bila najprej Jasna, kasneje pa se je pridružila še moja Darja in naj povem kar sedajle za stokrat kasneje, da sta bili res zlati. Zlati!). Pa se je seveda zalomilo, navsezgodaj zjutraj v temi in megli se mi tisti ovinek na Šmartinki, ko zaviješ proti Šentjakobu nikakor ni izšel. Kar naenkrat zmanjka najprej pločnika, potem pa še bankine in enostavno se nisem upal. Tako sem potem kar lep čas krožil po Šmartinki in mimo Tomačevega proti Žalam pa spet na šmartinko. Pa vendar! Ko sva se potem s Samotom dobila se je izkazalo, da sva dotlej pretekla praktično čisto enako razdaljo, tako da se je najino skupno potovanje začelo pri tridesetih kilometrih. Cuker sem nadomestil in gremo!

Samotov plan poznamo morda je čas da povem, kako sem prilagodil moje plane. Cilj je bil, da najprej pretečem maraton, če mi uspe nadaljujem do lanske dolžine (63 km) potem pa če bo še šlo pa štartam na 75 iz Logarske. 

Izkazalo se je da me je tik pred maratonsko razdaljo popolnoma zmanjkalo. Sredi Dolenjke, potem ko naju je zlato podporno dvočlansko moštvo (v bistvu ženstvo)  tam pod Streliščem prijazno pogostil me je kar naenkrat začelo zmanjkovati. Saj veste tisto, ko tempo na uri kar raste in raste pa če še tako poskušaš loviti željenega oziroma načrtovanega. Tam na parkirišču na Rudniku je odločitev padla: 44 km je za mano, no, saj smo rekli, maraton. Stop na uri, reset treninga nato še off, da bo ja držalo in to je to. Objem s Samotom in adijo. Seveda mi je bilo takoj žal - mejduš še kakšen kilometer bi se pa ja lahko potrudil? Ravno sem prižgal uro nazaj da pregledam statistiko mojega podviga ko - na, lej ga, Samo se vrača!  Da ne bo šel po Dolenjki po cesti ampak tako kot lani po vzporedni poti. Pa sem se mu pridružil. Saj sem rekel, ne? Še kak kilometer bi se pa lahko potrudil?!

No, do Grosupljega pa me je res pobralo in mojega napada na Dolenjsko je bilo kar se teka tiče res konec. Drugega cilja mi žal ni uspelo doseči, se je pa nabralo lepih 56 kilometrov. Pridružil sem se support teamu in vožnji od točke do točke. Te smo malo zgostili, začelo se je namreč najtoplejše in najbolj sončno dopoldne letos, Samota pa je čakal najhujši del tam čez klance od Grosupljega do Krke. Nekje na sredi se mu je pridružila še Jasna, jaz pa sem z vso resnostjo prevzel vožnjo. 

Tule bi pač par besed moral dodati Samo ampak kaj, ko je že daleč na službeni poti. Kako je grizel čez tisto vročino in neskončne makadamske potke, pa adrenalinski cestni tek med Gabrovčcem in Zagradcem, pa spet neskončne vaške potke, ve samo on.  Meter po meter, minuta za minuto in podporna točka nekje med Draščo vasjo in Šmihelom. Bolečine in grožnja pred resno poškodbo so bile dovolj za odločitev: naprej pa samo še hoja. 

Tu sem se pridružil nazaj. Hvala bogu si nisva od lani zapomnila, koliko naju še čaka, pa naj kar povem: čakalo naju je za naju in tudi za najino podporno moštvo najtežjih 15 kilometrov.  Kar se mene tiče - zadnji kilometer sem se pošteno matral, Samota pa je izpolnitev cilja gnala in gnala, tako da je kmalu korakal miselno čisto izklopljen krepko pred mano. Ko se je vmes za trenutek predramil me je sicer čakal, ampak izpolnitev cilja in trenutek zmage sta bila tako blizu, vsako ustavljanje pa ponovni napor in nakazal sem mu da naj za božjo voljo pohiti naprej. 

In končno: pestnajst ur po tem, ko sva vsak na svojem koncu mežikala v temo in se pognala tja v noč sva končno lahko izvedla skupni finiš do Samotovega in Jasninega domačega praga in  - .

In nič. Neizmerno olajšanje, neizmerno veselje, ponos.  Dva kavčkrofka, ki sta pre nekaj leti vstala s kavča in šla teč sta spet dokazala kaj se da. Nič zato, če vse skupaj ni ravno nek rekord na 100 kilometrov ampak hej! Mojih 70 in samotovih 100 dokazuje da se da marsikaj. Ali kot je enkrat vmes med mojim posmehovanjem češ, naslednjič pa 150 rekel Samo: 

"Ja. Nikoli ne veš. Morda pa res."