Zaključena 1. faza

Rado in Janez

.

Pa naj bo tokrat ena mimo teka. Tako ali tako sem letos - očitno zaradi premalo zaužitega kislega zelja - prvič po dolgem času fasal tak nahod kot že dolgo ne. Hočem reči - vleče se in vleče pa šmrkam in kiham pa se kar ne neha. Jep še tek na Vršič je bil pod vprašanjem ampak lepo vas prosim, kdo bi mi pa vrjel? Tako da sem odtekel tja gor, žal pa ne tudi dol. Kakor sem bil neverjetno zadovoljen s samim tekom, tako sem bil strašansko žalosten, ker se nisem mogel udeležiti after partya, še posebej ker nas je bilo letos rekordnih 7 tekačev (in rekordnih 11 kolesarjev če smo že pri tem). S samim tekom sem bil zadovoljen ker sem ga pretekel z neverjetno lahkoto, kljub temu da letos res ne treniram ravno najbolj pridno. Kar je potem postala seveda zaveza: zresni se, pa začni že enkrat redno teč. Vsak smrkav nos te že ne more motiti!!

No ampak kot rečeno, tokrat nič o teku. Ker doma se namreč končuje 1. faza prenove. Eno je namreč hoditi nekam prespat za vikend, nekaj drugega je pa bivati tam. Saj si lahko mislite kako je šlo: za Šiško ni več dobro, za Boršt bo pa že. Zmahan kavč (no vendarle pa The Kavč!!), zmahana omara, zmahana vrtna miza....

Je pa ta prenova najbrž terjala tudi kakšen trening teka manj. Če se sredi zime spomniš da gre okno ven, vrata pa not ti to običajno pobere še tistih nekaj svetlih uric, med katerimi bi šel lahko dražit vaške pse. Še posebej če je pogled skozi vrata v tistem trenutku precej klavrn...

In pazte to: v iztem trenutku sva bila z Darjo tudi brez gretja. Hehe, če enkrat zastaviš potem zastaviš in ni da bi lenaril. V tistem trenutku je namreč prostor kjer je stala stara peč izgledal takole: 

In sedaj prosim lepo: škandal! Če bi še tako zelo rad pokazal slavni The Kavč, kavč iz katerega sem Vstal In Šel Teč, nimam niti ene slike! Niti tistega trenutka ne, ko je letel skozi okno!

Sramota. 

Kakšen trening so mi vzele tudo prane plošče. Te so se šele vlekle! Če je bil glavni notranji del s prihodom kavča končan že aprila na zadnji sneženi dan letošnjega leta (doslej seveda) se ej polaganje teh božjih plošč zavleklo skoraj do Vriča. Ja no res! Še v nedeljo sva s sosedom vlekla fuge. .

Zadnji trening pa mi je prenova vzela ta vikend, saj je bila na vrsti otvoritev. 

Sosedoma, ki sta mi tako srčno priskočila na pomoč pri opravilih, ki jih nisem vešč se seveda kar ne morem dovolj zahvaliti. Težko je tudi z besedami pojasniti kako vesel sem, da je prve faze konec. Ker ni ga lepšega kot čisto drugačen pogled skozi okno: 

Pa tudi greli (pa ne z operilom) smo se lahko kmalu...

In čeprav novi kavč kar kliče da naaj se uležem in neham teč se ne damo. Še dvakrat pošmrkam in grem spet en borški krogec. Ker ko pritečem domov me na vrhu stopnic pričaka mrzlo pivo na sveže položenih pranih ploščah.

Samo da se ne bo že naslednji teden začela 2. faza...