nedelja, 9. junij 2013

Sto.

Na evforijo lahko pretečeš pet kilometrov, 
sto pa prav gotovo ne.
David Kadunc - AVI


Nič kakih velikih besed. Vedel sem, da kar tako ne bo šlo in če bi se hvalil kako zlahka bo šlo bi bilo to norčevanje iz res velikih tekačev (kot je recimo zgoraj citirani), ki jih spoštujem in in cenim. Tudi mi je jasno, da se gredo oni čisto druge vrste tek kot jaz ali kot midva s Samotom. 

Ampak vseeno: najin podvig, Napad na Dolenjsko je pač podvig pa čeprav iz drugega štosa. Štosa? Saj sploh ni sploh ni štos! 

Samo si je za letos zamislil, da bi poskusila preteči 100 km, kasneje se je iz čisto praktičnih razlogov plan spremenil v tek iz Kamniške Bistrice do praga njegovega doma v Malem Lipovcu - pa kolikor bo pač 100+- naneslo.  In jaz seveda z njim. Ampak to planiranje, ta odločitev, javno povabilo in objava, to je bilo davno,  takrat si res nisem mislil, da bom tako zelo lenaril to zimo.  

Kakorkoli, kar naenkrat je bil večer pred 8 junijem in evo, treba bo iti! Tokrat na zalogi nimam prav nobenih dramatičnih popestritev, ura in mp3 napolnjena, plan dogovorjen, pripomočki pripravljeni in tako. Iz logističnih razlogov sva se domenila, da on štarta iz Kamniške Bistrice jaz pa iz Ljubljane stečem njemu nasproti ter prek Šmartinke proti Šentjakobu kjer naj bi se nekje blizu Domžal našla in skupaj odtekla na Dolenjsko.

No morda malo dramatičnosti prinese to, da sem moral vstati že krepko pred tretjo uro zjutraj in takole zjutraj mi misli ne delajo najbolje. Zmenjeno je bilo, da štartava oba natančno ob treh, natančno hkrati in sem si mislil, mah klinc, tja do Šmartinke bo menda že šlo brez da bi sabo nosil ruzak, pijem lahko vmes še na Žalah, potem pa nas že čaka support team (to je bila najprej Jasna, kasneje pa se je pridružila še moja Darja in naj povem kar sedajle za stokrat kasneje, da sta bili res zlati. Zlati!). Pa se je seveda zalomilo, navsezgodaj zjutraj v temi in megli se mi tisti ovinek na Šmartinki, ko zaviješ proti Šentjakobu nikakor ni izšel. Kar naenkrat zmanjka najprej pločnika, potem pa še bankine in enostavno se nisem upal. Tako sem potem kar lep čas krožil po Šmartinki in mimo Tomačevega proti Žalam pa spet na šmartinko. Pa vendar! Ko sva se potem s Samotom dobila se je izkazalo, da sva dotlej pretekla praktično čisto enako razdaljo, tako da se je najino skupno potovanje začelo pri tridesetih kilometrih. Cuker sem nadomestil in gremo!

Samotov plan poznamo morda je čas da povem, kako sem prilagodil moje plane. Cilj je bil, da najprej pretečem maraton, če mi uspe nadaljujem do lanske dolžine (63 km) potem pa če bo še šlo pa štartam na 75 iz Logarske. 

Izkazalo se je da me je tik pred maratonsko razdaljo popolnoma zmanjkalo. Sredi Dolenjke, potem ko naju je zlato podporno dvočlansko moštvo (v bistvu ženstvo)  tam pod Streliščem prijazno pogostil me je kar naenkrat začelo zmanjkovati. Saj veste tisto, ko tempo na uri kar raste in raste pa če še tako poskušaš loviti željenega oziroma načrtovanega. Tam na parkirišču na Rudniku je odločitev padla: 44 km je za mano, no, saj smo rekli, maraton. Stop na uri, reset treninga nato še off, da bo ja držalo in to je to. Objem s Samotom in adijo. Seveda mi je bilo takoj žal - mejduš še kakšen kilometer bi se pa ja lahko potrudil? Ravno sem prižgal uro nazaj da pregledam statistiko mojega podviga ko - na, lej ga, Samo se vrača!  Da ne bo šel po Dolenjki po cesti ampak tako kot lani po vzporedni poti. Pa sem se mu pridružil. Saj sem rekel, ne? Še kak kilometer bi se pa lahko potrudil?!

No, do Grosupljega pa me je res pobralo in mojega napada na Dolenjsko je bilo kar se teka tiče res konec. Drugega cilja mi žal ni uspelo doseči, se je pa nabralo lepih 56 kilometrov. Pridružil sem se support teamu in vožnji od točke do točke. Te smo malo zgostili, začelo se je namreč najtoplejše in najbolj sončno dopoldne letos, Samota pa je čakal najhujši del tam čez klance od Grosupljega do Krke. Nekje na sredi se mu je pridružila še Jasna, jaz pa sem z vso resnostjo prevzel vožnjo. 

Tule bi pač par besed moral dodati Samo ampak kaj, ko je že daleč na službeni poti. Kako je grizel čez tisto vročino in neskončne makadamske potke, pa adrenalinski cestni tek med Gabrovčcem in Zagradcem, pa spet neskončne vaške potke, ve samo on.  Meter po meter, minuta za minuto in podporna točka nekje med Draščo vasjo in Šmihelom. Bolečine in grožnja pred resno poškodbo so bile dovolj za odločitev: naprej pa samo še hoja. 

Tu sem se pridružil nazaj. Hvala bogu si nisva od lani zapomnila, koliko naju še čaka, pa naj kar povem: čakalo naju je za naju in tudi za najino podporno moštvo najtežjih 15 kilometrov.  Kar se mene tiče - zadnji kilometer sem se pošteno matral, Samota pa je izpolnitev cilja gnala in gnala, tako da je kmalu korakal miselno čisto izklopljen krepko pred mano. Ko se je vmes za trenutek predramil me je sicer čakal, ampak izpolnitev cilja in trenutek zmage sta bila tako blizu, vsako ustavljanje pa ponovni napor in nakazal sem mu da naj za božjo voljo pohiti naprej. 

In končno: pestnajst ur po tem, ko sva vsak na svojem koncu mežikala v temo in se pognala tja v noč sva končno lahko izvedla skupni finiš do Samotovega in Jasninega domačega praga in  - .


In nič. Neizmerno olajšanje, neizmerno veselje, ponos.  Dva kavčkrofka, ki sta pre nekaj leti vstala s kavča in šla teč sta spet dokazala kaj se da. Nič zato, če vse skupaj ni ravno nek rekord na 100 kilometrov ampak hej! Mojih 70 in samotovih 100 dokazuje da se da marsikaj. Ali kot je enkrat vmes med mojim posmehovanjem češ, naslednjič pa 150 rekel Samo: 

"Ja. Nikoli ne veš. Morda pa res."

15 komentarjev:

  1. Vencelj hvala. Tudi ti si eden od tistih iz prvega odstavka.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsaka čast, Rado, tiste občasne jamrarije so pa res samo ritual, sem že skoraj verjel da si se naveličal :-)

    V vsakem primeru si še vedno tisti, ki je dal pomemben/odločilen zagon moji tekaški karieri (blog) in takšni podvigi so samo vzpodbuda zame da si postavim bolj ambiciozne cilje.

    Bravo!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj naj napišem...ko se vrnem kakšno besedo več, sedaj pa na kratko. Pri svojih 45 letih in 130 kilah sem se zbudil iz otopelosti in se spet rodil. Sedaj pri svojih 48 letih imam 95 kilogramov, z mojo drago ljubljeno ženo se imava lepomin diham s polnimi pljuči - v vseh pogledih.
    Pri tej metamorfozi je bil vseskozi prisoten moj zvesti prijatelj Rado. Vse se da, vse se zmore. Možgani so izjemno orodje, ki vodi telo. Na teku sva si ponavljala tekaški 'oče naš'; ZMERNOST, REDNOST, VZTRAJNOST! Meje so velikokrat v naših glavah. Potrebno se je zbuditi in ponovno začeti čutiti. Bil sem živi mrtvecev, sedaj pa strastno ljubim življenje. Življenje je lep! Rado hvala da si, da si nesebičen in prijatelj!

    Iz Anglije,

    Samo

    OdgovoriIzbriši
  4. Vse čestitke obema! Tole je bilo pa čist carsko!

    150? Hm, najbrž pa bosta res. Jaz nikakor ne bi trdil, da ne!

    OdgovoriIzbriši

  5. Pojma nimajo tile komentatorji...
    Glede na to, da si sin svojega očeta, svoje mame in moj
    brat in da NIHČE OD NAS ni nikoli pretekel več kot par
    sto metrov (pa še to nazadnje v šoli) si dosegel čisto
    zares NEMOGOČE. V bistvu ti verjamem samo za tiste KM,
    kjer je bil Samo zraven :-)))

    OdgovoriIzbriši
  6. Najprej hvala, saj menda veste kako ležejo pohvale dan potem na razbolele noge.
    Najbolj me seveda preseneča da sem komu za vzor, mislim POZITIVNI vzor. Pa se dogajajo take lepe reči, Tne Knjiga trenutno živi svoje tretje življenje! In to neko zares posebno življenje, boste videli jeseni!
    Samotu - lej, v bistvu je paradoksalno, moja prepričanja nekdo posvoji ravno takrat ko sam začnem dvomiti vanje, prijateljstvo pa lahko obstaja tako ali tako samo če je obojestransko.
    piskcu - 150? Lej, zakaj pa ne kar 212? Sajveš tista blatna lužca na Madžarskem...
    sestrci - Samo je bil poleg itak vse moje kilometre. :) Tisti del, ko me je pobralo in sem ga spremljal z avtom pa jih je naredil še skoraj 30 več.

    OdgovoriIzbriši
  7. Čestitke Rado za pretečeno in za štart.
    Verjameš ali ne, zame si enako legendaren kot zgoraj citirani.
    Morda iz drugega vica, zgornjo zgodbo poznaš, svoje pa ne vidiš iz aviona kot jo doživljamo tvoji bralci.
    Zato ti povem, za navadne ljudi si vzor ti, tvoj blog je priročnik in ob tvojih zapisih tudi meni odleže, ki včasih doživljam stvari podobno a malo manj dramatično (kot jih ti zapišeš)glede tega kako se mi ne da, ali ima smisel, o tonaži, vesolju in drugih temah.
    Razy

    OdgovoriIzbriši
  8. Rado;
    V bistvu si zares pokazal, da je vse in še več v glavi. S tako malo treninga pa takšna kilometrina. Sedaj res verjamem tistim, ki pravijo ,da niso nič trenirali, pa so potem dosegli vrhunski rezultat, v takšni ali drugačni obliki.

    Samo,
    glede na vse napisano ni kaj dodati. Najlepše je slišati tisto "življenje je lepo". Slednje zadnje čase človek sliši malo kdaj. Pa tudi tisto o prijateljstvu, pristnem prijateljstvu je redko slišati in dihanju s polnimi pljuči tudi. Sicer pa ti želim še na veliko km v dobri družbi, ki jo očitno ne manjka. Čestital pa ti bom osebno, upam,da na Vršiču.

    Aleš,
    ti samo kurblaj. Če se bo kdo od nas zares ojunačil in se šel 212km potem veš, da ti ne bo pomagal nikakršni urnik zaseden že za leto in pol naprej, ker boš moral biti enostavno zraven. Sicer pa smo po mojem počasi zreli, da naslednjo leto ponovno opravimo z Balatonom, seveda ekipno in v enkratnem zamahu. Bi bil že čas ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Rajko hvala. Naj pa vendarle povem, da si ne pripisujem oziroma pripisujeva kakšnih vrhunskih rezultatov. Dejansko bi bil to posmeh našim vzornikom, ki so sicer najbrž iz paralelnega če ne celo pravokotnega vesolja.
    S tem ne mislim kakorkoli manjšati najin dosežek, nasprotno, to, da se tudi (recimo) Vencelj strinja, da je to za "Bravo", pa nekdaj vse te pohvale ------ (ne bom jih našteval, gre za legende TFja) vse to je delček tega uspeha, ki sva ga dosegla s Samotom, in ne bom se slepil da nama ne godi. Sva pa že med tekom razčistila. Obstajajo tam ljudje ki trenirajo, ki Trenirajo in so njihovi treningi res nekaj kar si mi morda niti ne predstavljamo. Vem da je ta primerjava z vzporednimi vesolji že malo neumna ampak dejansko gre za to: midva sva se trudila, ni se nama dalo, pa sva šla teč, dvomila sva vase, se izgovarjala, prešpricala kak trening ampak na koncu pa ... uf. Hočem reči neka razlika pa vendarle je med ležanjem na kavču in 100 kilometri?

    Da neham bluzit ker mislim da sedaj še sam več ne vem kaj bi rad povedal.

    Ponosen sem in vem da je tudi Samo zelo ponosen na najin dosežek. Nočem pa se postavljati v isti kader s tistiim tekači ki so vložili daleč več truda v vse skupaj. Midva s Samotom in naša cela kkipa Srčnih se slika z nasmejanimi obrazi, in to je to.

    Lej, vstali smo s kavča in kolikor vem smo dobri ljudje. S piskcem sicer lahko spet udariba eno debato o smislu nihanja vesoljskih strun ampak kaj bi to. Ker vedno je tisti hudič, ko stojiš tam na cilju z enim velikim vakuumom tisto zatišje ko vse skupaj za hip obmiruje in nikoli, ampoak res nikoli nisi pripravljen na tisti val ki udari nekaj trenutkov kasneje.

    OdgovoriIzbriši
  10. Rado in Samo!

    Poklon in čestitke. Ponosna na ekipo srčnih!

    OdgovoriIzbriši
  11. Kaj pa veš če ne mislim letos samo še ležat? Navsezadnje imam nov kavč...

    OdgovoriIzbriši
  12. Ja, to je pa res dosežek. Kenijci v LJ pretečejo komaj 40 km v enem dnevu, ti pa kar sto. Kapo dol. Js mam že pr 10-ih km j....(jezik) do kolen.

    OdgovoriIzbriši
  13. Najprej opravičilo tistim, ki ste ostali s komentarjem v vsiljenio pošti, sem odblokiral.

    Avi, na kRožnik mi je sedaj malo od rok, morda pa nekega dne kar pritečem tja z Boršta, nikoli se ne ve.

    andrej, na žalost ni bilo sto, meni ni uspelo, samotu pač, no ponosen pa sem na svojih 71 (od tega 15 hoje) kot bi mi.

    OdgovoriIzbriši