V tretje gre Rado

No evo. včasih je že kar grozljivo. Vsi strahovi, dvomi, vsa bluzenja, vse kar sem kdaj čudnega tule pisal se enkrat očitno uresniči. Tako sem nekoč pisal tudi o tem, kako lahko je nehat tečt. Nekega dne pač ostaneš doma in to je to. Nobenega matranja, nobenega truda. Eno čudno ugodje. Ostaneš doma. In potem še naslednjič. In naslednjič. In naslednjič.

Saj vmes nekaj poskušaš, bolj kot ne zaradi lepšega. Ampak izgovorov je preveč: zmatran, zaslužiš si počitek, po takem vremenu nima smisla, nekaj drugega je bolj nujno, nekaj drugega je pomembnejše.

In tako pol leta. Res ej. Človek se zgrozi. Samoslepilno delovanje je bilo namreč noro učinkovito: kar naenkrat nisem kaj dosti več odpiral ne tekaškega foruma, ne svoje tekaške razpredelnice. Nekje zadaj v možganih je neprestano ždelo prepričanje, da sem pač z zadnjimi meseci v 2012 naredil ogromo in imam nekaj tekaške zaloge. In je minil oktober, minil je november, december, januar, februar. Naenkrat smo že marca. Pol leta takole - pffft! Vse kar je bilo poskusov teka vmes je bilo bolj tko. Na silo. Da nisem več tekač sem začel dojemati, ko nisem nič več poskušal v naključne pogovore nekako vplesti tek, da bi potem kakšno rekli še o mojem teku. Napad na Dolenjsko (Ljubljana - Boršt) je počasi zbledel. Še več: nekaj časa sem Napad celo krivil za moj nenaden padec motivacije, češ saj veš to je to, dosegel si svoje in, no, to je to, drugače se ne da povedat. Vmes je vzniknil načrt za nov napad, tokrat sva se s Samotom namenila odteči kar stotko. Kar se sliši krasno in najbrž tudi je. Meni pa je vsakič ko sem odtekel kakšen krogec vse bolj kuhalo v glavi.

Veste, preteči v enem kosu 63 kilometrov iz Ljubljane v Boršt je pravzaprav jeba. Ne, res. Saj na koncu je vse lušno in nasmejano ampak vmes se človek kar matra. Pa če odmislimo fiziče omejitve: bolečine, žulje, odrgnine in take. Predvsem psihično je jeba. Hočem reči, poskusite recimo enkrat 8 ur skupaj početi karkoli, pa magari tisto kar počnete najraje, pa boste videli. Cel dan teka. Ne minuta teka in dve minuti hoje. Tek, tek tek, tek v klanerc, tek po makadamu, tek po prometni cesti, tek po gozdni poti, tek, tek in tek. Ne da se mi, to je to! Vse skup se je razvleklo v eno samo, pol leta dolgo stopicanje po stanovanju preden grem teč. Vsakič ko me je kaj špiknilo v mišicah, vsakič ko sem klel klanček v borškem krogcu, vsakič ko se mi ni dalo... vsakič sem začel gruntati, da kaj se sploh rinem, kakšna stotka neki?? To je Logarska pa še 25 kilometrov za povrh! Potem pa saj veste, takole sem si zamislil: če ne bom treniral prav pridno ne bom imel kondicije in bom imel krasen izgovor, da mi ne bo treba iti. A ni to krasen načrt.

Krasen že krasen, če me ne bi vsakič ko zagledam tekača nekje v daljavi kar pognalo kri v noge. In sem začel. Takoj prve dni februarja... prvič, drugič, tretjič potem pa je prišlo nekaj vmes, pa spet in spet in spet in hopla, že je minil cel mesec. Pa sem si rekel - zaprmej, sedaj pa res začnemo znova. In se v sredo zagnal kar v dež - nič me ne bo ustavilo! Razen beden rezultat. Jep, vse skupaj, tole lenarjenje namreč, se že dobro pozna. In je spet teden okoli.

Sta me pa te dni, ko sem odpovedal udeležbo na Šentiljski, moja dva e-srčna kompanjona nekaj zbadala s kavčom. Oh saj res!

Spoštovani bložani. Z žalostjo v srcu vam sporočam, da je The kavč zletel skozi okno. Dobesedno! Ob prenovi dnevne sobe se je moral umakniti novim generacijam. slava mu.

Jaz pa se pripravljam, da se zaženem še tretjič. Če mi tokrat ne uspe bo to najbrž res konec moje tekaške kariere. Recimo. Mah kaj se slepim, jasno da ne bo. Ker ja, res je, tek je matranje, ampak kaj ko je najboljše matranje na svetu.