Besnilo

(nedelja orkrog enih)
V nekem trenutku postane jasno. Dvainštiridesetka odpade do nadaljnega. Kmalu po tem, ko me je na cilju polmaratona zapustila sotekačica se začne javljati vse po vrsti, iz česar sem se prej delal norca. Noge postajajo težke in korak vse bolj utrujen. Že tako se mi zdi da sta za mano samo dve veteranki, precej starejši od mene – pa pred mano še en veteran, kasneje ko sva vštric pravi da sva skup grizla že nekaj kilometrov v Palmanovi. Prednost dveh minut, ki sem jih držal da bi ujel okrogle tri ure za 30 km kopnijo. Naj začnem hodit? Saj je itak brez veze.

(nedelja dopoldne)
Vsaj snega ni, oziroma ni več. Je pa hladno. Mogoče sem samo pregret iz avtobusa, pa imam tak zmrznjen občutek. Na koncu iamam na roki dvojne rokavice, oblečem še jakno in poskakujem, dokler ne poči za štart. V zadnjem trenutku vržem jakno Darji: malo zato, ker se je pokvarila zadrga na žepu in sem bil primoran telefon stlačiti v zadnji hlačni žep pa tudi zato ker bi bilo to najbrž res preveč slojev. Čisto na začetku opravim s strahom, da bi presegel 3 ure uin 10 minut, ko je zagroženo, da sprostijo promet. Promet je namreč že precej sproščen in razen ene same taprave zapore (kjer kolona 15 avtomobilov zamuja k maši in in zborček petnajstih trobelj nam igra namesto godbe na pihala) je promet že tako ali tako bolj ali manj sproščen. Potem me čaka še, da opravim z drugim strahom: bom sploh zmogel s 30 km? Saj ne da še nikoli nisem pretekel takšno razdaljo naenkrat ampak nikoli s spodobno hitrostjo. Kmalu mi strah začne ponujati razloge da vse skupaj opustim in se vrnem na štart, ali pa da vsaj na cilju za polmaraton dvignem roke in rečem da ne gre več. Ponujeno je vse preveč očitno in vse po vrsti zavračam. Boleče goleni? Maaa ja. Stara oguljena zgodba, čisto neizvirno. Itak da po šestem kilometru tako ali tako izzveni, če se že pojavi. Ker jih tokrat zavrnem že prej tudi izzvenijo še preden sploh začnejo. Kaj potem? Peta? Desna peta je en tak resen problem, dejansko me boli že kar malo kronično in nekaj bo treba narediti – ampak štos je v tem, da bolečina ni kaj dosti odvistna od intenzitete teka. Saj je res da bolj boli takoj po treningu, ampak bolj boli tudi po celodnevni nošnji trdih delovnih čevljev na šihtu. Pa tudi, kakšen izgovor pa je – peta? Hej wega, kako pa to da ti ni šlo? Ah peta me je bolele. Buuu. Ne sliši se čisto nič prepričljivo. Levo koleno je na istem, sploh pa me ni bolelo že pol leta. Mnja. Kaj še ostane? Ah! Ugriznina na levih mečih! To bo to. Kar naenkrat me je začelo trgati v mečih in evo, ni šlo več... A kako pa to? Ja glej, vidiš sledove ugriza... Zgleda da je globje kot sem mislil. Res me še isti trenutek začne špikati v mečih in v mislih že vidim sliko kako na avtobusu razkazujem meča... Potem nekdo reče: to bo treba pa k zdravniku – ups! Če se začnem izgovarjati na pasji ugriz bom moral najbrž k zdravniku. Pa inekcije in cepiva in te stvari... Kljuvanje takoj preneha. Izgovorov zmanjka in končno lahko začnem mirno teči. Brez panike, počasi. Potem se mi pridruži Polona. Da bo tekla z mano, če lahko. Ah, seveda lahko. Tečeva lahkotno, tempo okoli šestke in celo meniva se vmes. Da bo danes prvič pretekla več kot 15 km in da njen uradni zajček žal ni mogle prit. Hm? Nič mi ni jasno, potem mi počasi priplava da to sploh ni Loni ampak njena sestra. Še dobro da nisem kaj dosti spraševal do tedaj. Skupaj potem tečeva do konca. Njenih 15 km je mimo in vidim jo, da kar žari. Še vedno najdeva dovolj sape za karjše pomenke, tempo pa celo stopnjujeva. Na koncu sva celo že lepo pod šest. Ona steče levo v cilj, jaz pa po desni skozi špalir še devetim kilometrom naproti. Mimogrede ujamem čas mojega polmaratona – 2 uri 5 minut. Ni slabo, glede na to, da se pravzaprav šparam. Naenkrat sem čisto osamljen. Razen sončka in mimovozečih avtov ni videti žive duše. No tam spredaj je nek starejši tekač, ki izmenoma teče in hodi. Zdi se mi da ga bom zlahka ujel, ko me naenkrat napade utrujenost. Ne tekaški zid, pač pa mi naenkrat mi padejo motivacija, volja in moč. Nekajkrat poskusim še malo poterati pa ne gre . V nekem trenutku postane jasno. Dvainštiridesetka odpade do nadaljnega.

(nedelja zjutraj)
Pod vtisom zadnjih zamud na rekreativne torke sva z Darjo na parkirišču že 15 minut pred odhodom. Avtobusa sploh še ni. Bašem se z vročim burekom, pa mi nekako ne gre. Po dolgem času imam spet tremo, čeprav se prepričujem, da je brezveze. Saj ne bo prvič, da bom pretekel 30 km. Celo več je bilo že, samo vse tisto so bili časi s tempom krepko nad 7. Jaz pa potrebujem vsaj 6:20, če želim priti na cilj preden odprejo promet. Tega me je najbolj strah: lepo bojo pospravili redarje in oznake, jaz bom pa taval okrog in ves izmučen iskal cilj. Nujno moram sabo vzet telefon – ponavadi tečem brez njega. Škoda ker nisem vzel še GPS sprejemnika. Kasneje me neka toplina, ki seva v avtobusu prijetno uspava in trema izgine. Hecen je tale tekaški forum, saj ne rečem, tudi tu mi je nekaj posameznikov zoprnih ampak v celoti pa mi vedno nudijo neko spodbudo, varnost in toplino. Kot skupina in kot posameezniki. Sploh nekateri – tudi tisti, ki jih trenutno ni. Med dremežem me vseeno malo vrta. Sem zadnje čase dovolj treniral? Je dovolj, če sem dovolj treniral samo zadnje čase? Sem se prav prehranjeval, je bilo prav da sem zadnje štiri dni zgolj počival? Na postanku ob avtocesti se predramim in me skoraj kap: zunaj sneži in to čisto konkretno. Ojoj. Oblekel sem se v miljon slojev za primer, če bo mraz, rezervnih superg pa nisem vzel. Ojoj. spet me stisne v želodcu in da bi odgnal prestrašene misli se zamotim z nakupom pijače. Naenkrat imam v roki red bull in izotonik. Tako sem zmeden, da bula spijem kar takoj, kar je neumnost. Veliko bolj prav bi prišel na štartu ali po prvem krogu. Nadaljna vožnja mine spet v dremežu – kljub popitem poživilu, na prizorišču smo tričetrt ure pred štartom, kar je v redu. Vsi so malo nervozni, vsaj meni se zdi tako. Vsi se nekaj (pre)glasno šalimo, zaplet z napihnjenim štartnim obodom, ki ga morajo zaradi avtobusa dvigniti v zrak pa razelektri atmosfero. Sam pa spoznavam da se blićža tisti trenutek. Čisto zares grem tečt na tekmo 30 km. Kaj mi je bilo tega treba?? Pojma nimam kako naj se oblečem. Ali naj dam čez še TF majico, ali naj nosim jakno? Kam naj pripnem številko, če bom hotel kasneje jakno sleči? Kam naj stlačim telefon? Katere rokavice naj nataknem, debelejše ali tanjše? Pa kapo? Vsaj snega ni, oziroma ni več. Je pa hladno.

(petek zvečer)
Premišljujem, ali naj grem danse vseeno za pol urice ven? Nekako sem imel ves čas v mislih, da priprave na Medeo zaokrožim v četrtek s kratkim tekcem, tam nekje tri, štiri kilometre. Ker pa včeraj ni šlo bi šel morda danes? Ta mali borški krogec, 4 km? Kmalu po prihodu na Boršt mi je jasno da s tekom ne bo nič. Najbrž je tako tudi prav. Po dogodku v sredo mi ni nič več prijetno teč po Borških poteh v temi. Povrh vsega ne vem če je sploh dobro, da grem tečt ko sem tako razbesnjen nad Royem. Ne da bi ga kakorkoli fizično kaznoval kar utrpne ko pridem blizu. Ne maram da ga me je strah, ne maram pa tudi da je tako svojeglav. Premišljujem, zakaj sem reagiral tako ekstremno, po navadi ne, ne pomnim kdaj sem na zadnje. Zaradi strahu, ker je bežal preko ulice, kjer so vozili avtomobili ali zaradi pasjega ugriza? Sem se razbesnel nad njim zaradi bedastega borškega vaškega goniča? Glede teka sprejmem kompromis tako, da greva z Royem na hiter sprehod. Tako pridno „poleg” ni šel še nikoli. Komaj se zadržujem, da ga ne pobožam in pocrkljam. Ampak nekaj časa bova še na „vi”. Tudi sobota mine v lenarjenju, zgolj sprehod z Royem. V Ljubljano greva že zvečer, rad bi se v miru pripravil. Ojoj, izgleda da mi tale Medea res veliko pomeni. Nekakšna točka, ki mi bo pomagala iz mrtvila, ki se me je lotevalo v 2009. Razen v najbolj zopernem dežju sem pridno treniral. Razvil sem celo sistem za takrat ko se mi res ne da it. Idejo zanj mi je dala deklica s hudo anoreksijo, ko je pisala na tekaški forum. Je pa res, da bi bilo v sredo vseeno boljše če bi ostal na toplem. Kmalu bi šlo vse po gobe, z Medeo vred. Kakorkoli, zvečer je že vse pripravljeno, tako da zjutraj samo še skuhava kavo in skočiva po burek. Zdi se mi, da mi bo nekaj toplega dobro delo. Čeprav greva ponavadi z avtobusom se tokrat odločim, da greva z avtom. Pod vtisom zadnjih zamud na rekreativne torke sva z Darjo na parkirišču že 15 minut pred odhodom.

(sreda popoldne)
V sredo me čaka zadnji daljši tek, nekako tako sem si zamislil tole z Medeo. Pa vendar mi, ko se je peč prijetno razplamtela, pride na misel, da bi bilo čisto vseeno, ko bi v počitek pred nedeljo vključil kar še današnji dan. Na takšno misel sem tokrat pripravljen. Pred nekaj dnevi me je globoko pretresla tema na TF, ko se je oglasila deklica z anoreksijo in je tako plastično opisala samoslepenje, laž, slepoto in grozo, s katero se spopada, da sem postal pozoren na - sicer še zdaleč ne tako hude in usodno nevarne laži, ki si jih podtikam sam. Na Boršt sem si prinesel komplet tekaško opremo z lučkami vred, da ja ne bi imel nobenega izgovora da izpustim trening. Peč in hišica se je prijetno segrela in prva runda žehte je bila skoraj obešena, ko se je začelo. A ni že malo pozno? A niso baterije v lučkah že malo švoh? A je res treba cel krog? A bo danes prešvicana oprema oprana in posušena pravočasno? Ali se ne bi raje dobro spočil, dober počitek je ful pomemben. A ni premraz? Kaj pa če se prehladiš? A veš, da boš končal šele enkrat ob pol osmih? A veš da je med tednom proti Ajdovcu veliko prometa? Kaj pa tisti pes pri Planem? A ne bo, ko boš tekel, ugasnil ogenj in boš moral spet zakurit? Na vse skupaj sem se naučil braniti. Nasmehnil sem si in umirjeno odklanjal vsak izgovor. Ni pozno, ura je le malo čez šest, včasih sem tekel brez lučke, ne pa samo s švoh baterijami, po nespluženem malem krogu bi bilo danes bolj zoprno teč, še nogo si bom zvil, tekaška oprema je suha praktično že samo s centrifugiranjem, kaj šele sušenjem, časa je pa do nedelje, dobro bom počival od danes od osmih zvečer, tekel sem že po hujšem mrazu, pa sem se počutil kvečjemu bolje, odsevni trakovi me kar dobro varujejo pred prometom, ki ga, mimogrede, po šesti uri ni veliko niti med tednom, tisti pes pa je menda že privezan, saj je že večer, če bo treba še enkrat zakurit bo pač treba. Bog pomagaj. In sem šel. Precej dobre volje, če sem pošten, tokrat dobre volje še preden sem sploh prišel do točke kjer se poženem, običajno sem prešeren, ko je tek mimo. Pa še dobro mi gre. Nobenih goleni, nobene težke sape. Na misel mi vseeno pride tisti pes na Planem, res mi ni jasno, zakaj ga nimajo pod kontrolo. Rotvailer je rotvailer in me ne briga če je še mladiček. Tako sem moral sedaj že nekajkrat upočasniti in hoditi mimo, oni so ga pa samo od daleč klicali k sebi na finto „NA, na, na na!” kar je v bistvu podkupovanje ne pa ukazovanje. Bojim se da ga ne obvladujejo. Ampak sedaj je menda že v hiši. Tako zatopljen v misli nekje na sredini kroga v zadnjem trenutku opazim psa sredi prečne potke v Velikem Lipovcu. Ah, tale sicer ponavadi laja in bevska ampak nikoli ne gre izza meja svojega teritorija. Precej brezbrižno stečem mimo njega, ko se naenkrat prestraši in šavsne po moji nogi. Ker me kar pošteno zapeče ga brcnem in seveda takoj zbeži na svoje in laja izza svoje meje. Ima me da bi šel do gospodarjev in jim jih napel pa – se ne upam mimo psa. Lepa reč. Nekaj časa hodim, potem spet stečem, Meča nič ne bolijo in upam da ni hujšega. se pa bližam tistemu črnemu delu kjer cesta pelje skozi gozd in se odpre naravnost na kmetijo s tistim drugim psom. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi in res mi je neprijetno. Seveda mi začne pešati še lučka. Za teči je sicer dovolj, samo jaz bi rad videl kilometer naokoli. Strah ima namreč velike oči in moje oči vidijo tam spodaj ogromno črno senco sredi ceste. Lučka ne nese do tja, slišati pa tudi ni nič. Vseeno upočasnim in širokih oči buljim v senco. Za trenutek se mi zdi , kot bi nekdo vozil velik motor po zadnjem kolesu. Potem se nenadoma oglasi čuden hripav glas in v temi zasijejo dvoje oči. Precej visoko od tal, vsekakor višje od psa, celo od človeka. Otrpnem in začnem hodit rikverc. Senca se ponovno oglasi in tokrat prepoznam zvok. Konj! Pobegli konj sredi ceste, premamila ga je sol, s katero jo posipljejo. Načeloma me konjev niti ni strah, samo nič ne vem kako bo reagiral prestrašen konj. Na srečo kmalu pride kmet in ga nažene za ogrado. Kasneje doma razkužim prasko od ugriza od zunaj in znotraj. Najbrž bi bilo res bolje ko danes ne bi šel nikamor. Pa še malo jezen sem na pse in njihove lastnike. Kar počes. Če bi bil Roy z mano bi ga najbrž kar ignoriral – kar je zanj ena hujših kazni in v resnici ignoriranje spada že pod nasilje. Psihično nasilje. Saj je bil eden tvojih prijateljev, kajneda? Vseeno sem zadovoljen s pripravljenostjo za Medeo, skrbi me le še dolžina. Skrbi me, da ne bom crknil takoj, ko bom pretekel običajno tekmovalno dolžino polmaratona. Še nikoli nisem s tekmovalnim tempom tekel dlje od 21. V četrtek potem vendarle malo zaštrajkam in zvečer ne grem na kratkega. Potem vendarle prevlada lenobnost in ostanem doma. Jeza na psa se kuha v meni do petka popoldne. Zaradi enega neumnega prestrašenega vaškega goniča bi bil lahko ob Medeo in še kaj več. Raztrganina na mečni mišici? Adijo torki, adijo vse skup. V petek mi Roy pripravi popolno presenečenje. Že vžgan avto čaka sredi parkirišča z vsemi štirimi žmigavci samo še na Roya, da se polula in odrinemo. Ko skoči v prtljažnik ga odpnem z vrvice in hočem zapreti vrata, ko kar naenkrat skoči ven. Skoraj bi me kap. Kaj takega. Steče preko prometne ulice in se ne zmeni za klice. Ne da jih ne sliši: gleda me in ne ve kaj bi, ve da bi moral ubogati, a nekaj mu tako diši da beži dalje vsakič ko se mu preveč približam. Na pasejm travniku ga najdem, kako se podi z druščino. Po nekaj poskusih ga zagrabim in vsa nakopičena jeza bruhne iz mene. Ne da bi ga opomnil ga stisnem s telesom ob tla in okaram. Cel otrpne. Čisto se mi podredi. Ker nimam sabo vrvice ga vlečem za oprtnico. Noče hoditi ob meni, tako ga je strah, zato ga vlečem celo pot. Nekje v sebi vem, da reagiram preburno ampak v tem trenutku mi je vseeno. Dvignem celega in ga vržem v avto. Na borštu mu odkažem proistor in ne gane se nikamor. Čisto je prestrašen, meni pa je hudo. Na borštu je prijeten večer. Premišljujem, ali naj grem danes vseeno za pol urice ven?

(konec)
Prednost dveh minut, ki sem jih držal, da bi ujel okrogle tri ure za 30 km kopnijo. Naj začnem hodit? Saj je itak brez veze. Čeprav je tole zadeva, ki sem jo premleval vse odkar sem bojanu sporočil, da me naj prestavi iz enaindvajsetk med tridesetke. Zdi se mi da čutim vsako koščico v nogah. Ker so zadnji kilometri speljani tako, da se združijo s prejšnimi za 21 km že vem kaj me čaka. Samo prej sem imel družbo... Oh, pa saj je spet vse skupaj samo izgovarjanje. Zakaj bi verjel nkomu, ki ti dopoveduje da raje hodi, ko pa že cel mesec čakaš, da boš pritekel v cilj. Glej, še pet, štiri, trije kilometri. Naslednji bo 28, potem čakaš tisto devetindvajsetko, ki pomeni pravzaprav finiš. Pozabi na vse in zagrizi. Skoraj prepričan sem, da bi me, če bi šel tečt na 33 km začelo zmanjkovati pri 27 km. Vedno je tako pri meni. Bolj kot sem blizu cilj, bolj omahujem. proti koncu že srečujem znane obraze, ki se vračajho k avtobusu. Dajmo wega mi mahajo in nobenih bolečin ni več. Za ovinkom pa je kar naenkrat že ciljna ravnina.

Veliki šprint tudi tokrat ni bil vprašanje.