Pričakovanja

Naj kar takoj povem za tiste, ki vas zanima samo moja tekaška plat bloga: namen je bil 1.1.10 ob 5h odtečt 38 km. Ni bilo ravno ob 5h ampak 10 ur kasneje, ob 15h - in ni bilo ravno 38 km ampak 10 x manj - 3,8 km. Še tempo ni bil nekaj posebnega. skratka začel sem zanič. Toliko od teka.

Bi pa danes malo zafilozofiral, če dovolite. Ogromno časa imam nenadoma samo zase in tako se porajajo misli takšne in drugačne. Eno sem že zapisal malo prej, kako je paradoksalno, da smo čedalje bolj zaposleni, čedalje bolj delamo, čedalje bolj izmučeni prihajamo iz služb, kjer preživimo čedalje več časa, pa še potem smo stalno na razpolago, 24 ur, kjerkoli, na postelji in na weceju. Pa bi moralo biti obratno - ljudi je pravzaprav vse več in delo bi se moralo razporediti na več dela zmožnih. Pa še to delo bi moralo biti lažje: navsezadnje je tehnika v zadnjih 100 letih nepredstavljivo napredovala.

Jep, ta tehnika in napredek. Namesto ugodja nam prinaša same težve. Berem: Facebook kriv da so ga odpustili iz službe. Računalniška igrica kriva za množični umor. Internet kriv za ločitev. SMS sporočila povzročajo odtujenost. Mogoče res, ampak mislim da smo vse skupaj postavili na glavo. Facebook, igrica, internet, mobilna sporočilnost - vse skupaj je zgolj skupek informacij, protokolov, ukazov, elektromsgnetnega valovanja, ničel in enk združenih v nam prijazna orodja. Mar ne bi bil dotični odpuščen iz službe če bi njegov šef izvedel za nečednosti kako drugače? Je pač našel podatke na facebooku. Prav tako so bili za pokole v preteklosti krive knjige, gledališke igre, filmi, celo glasbene skupine, zakaj bi bila računalniška igra izjema? Prav tako je dejstvo, da so možje in žene v praznem zakonu prej ali slej morale narazen - včasih na žalost samo čustveno, fizično pa sose trpinčili še dolga leta. Tudi takrat, ko še ni bilo interneta. Ko so vozove vlekli še konji. Trditi da je internet kriv za prešuštni seks in pornografijo je enako kot bi trdil da je izum rdeče žarnice povzročil razmah javnih hiš. Večkrat sem v teh dneh slišal, kako so brezveze ti SMS forvardki, ki so nam te dni prinašali voščila od vsepovsod. Tudi od takih, za katere nismo še nikdar slišali. Mene so motila samo toliko, kolikor so znala prekiniti pogovor ob novoletno obloženi mizi, če prejemnik ni strpel da ne bi takoj prečekiral kaj je prispelo. Saj, pomislimo malo, še nekaj let nazaj so se poštarske torbe šibile od novoletnih čestitk, vsako leto pa je bilo isto (kot je nekje pisal že Gradišnik) vedno smo dobili kup voščil od tistih na katere smo sami letos pozabili in smo potem hiteli rešiljati še zadnji dan preden so zaprli državne založbe. In roko na srce: voščila niso bila prav nič bolj originalna, srčna in globoka kot so današnja elektronska. Razlika je bila samo ta, da so bila prepisana na roko in ne elektronsko kopirana. In res, bilo jih je malo manj kot elektronskih. Ampak pravzaprav zadnje čase ni več take inflacije kot prva leta mobilne telefonije, ko smo vsepovprek pošiljali spročila celemu shranjenemu imeniku in še čez. Letos sem jih dobil res zgolj od ožjih znancev in sodelavcev in nekaj takih, ki so se name spomnili po prejemu mojega. Rezime: 20 prejetih SMS, od tega dva podvojena, dva prazna in en od kdovekoga.

Čeprav sem se sedaj omejil samo na komunikacijo in sive plati tega pa smo enako ujeti tudi sicer. Kako pričakujemo da bomo več in bolje tekli recimo, če bomo imeli na roki novo elektronsko čudo? Na nogi najnovejše S, AP, XT čudo? In končno, ko nam bo elektronski program izračunal, kako naj treniramo.

Naša pričakovanja so včasih prevelika, drugič popolnoma zgrešena.