Kalvaria svetega piskca

Pri meni ni pa nič v barvah, anede? Al je črno in so vile ali pa belo in je lopata. In nič vmes. Ali pač skačem in hopsam kot mali otrok, ali pa sem en tak smrkeljček pripopan na tla železniške postaje.

Enkrat si pač moram priznati: vztrajnost in trma nista ravno moja vrlina. V bistvu gravitiram proti lenobi. Če bi me pustili vsi skup pri miru bi prej ali slej obležal nekje na najnižji točki. Na to me je opozoril že Vreme, ki opaža moja nihanja v razpoloženju med samimi tekmami: na lanski TF desetki recimo, še očitneje pa na zadnji Palmanovi. Jaz enostavno na hitrco stresem kup koruze na puško in skomignem z rameni češ, jebi ga. Včasih potem najdem nek motiv in se zaženem naprej, včasih pač ne.

Kaj je bil tisti silni motiv ki me je od 23.januarja 2007 vlekel v vsakršne vremenske razmere in v čisto matranje? Tek je bil namreč vsaj prvih nekaj mesecev dejansko matranje. Sopihanje, pogledavanje na uro če odmerjena minutaža že mimo, skratka nič tako zenovskega, kar bi me moralo vleči ven. Saj ne rečem, potem se je odprlo, cel krasni novi svet; kakšen užitek je moral biti tek v 2008, ko sem naklepal 1700 kilometrov v ne tako slabem povprečnem tempu. Potem pa štrbunk! V lanskem letu sem uspel zbrati kar 400 kilometrov manj, pa še to sem se moral pošteno potruditi v zadnjih mesecih, da nisem padel pod kilometrino, ki sem jo naredil v prvem letu brez skoraj celega januarja.

Kar me pripelje v novo leto, nov začetek, novo štetje, zdaj pa gremo. Hopla! Najprej naj jasno povem, da jih nisem imel namen narediti 38, to bi bila čista traparija. Ampak en pošten borški krogec pa že, ane? Pa se je začelo. Hop-hop, hop-auč, auč-auč. Učim se pa hitro. Zadnjič mi je namreč dal piskec dobro idejo: tiste famozne bolečine goleni. Sploh, ker jih že poznam: enkrat so mi uničile Palmanovo, za povrhu pa še lanski LM. Najbolje je, ker ni nobenega razloga in si jih lahko omisliš kadarkoli. Štumfki? Vezalke? Neogretost? Mnja, nja. pri piskcu že, ne pa pri meni. Pa še ena bistvena razlika je, piskec je grizel dalje in do konca, meni pa je bila to le iztočnica za prvi odcep na desno. In smo šli, gospoda, pri cerkvici nazaj na toplo. Ura je, da bi ja poudarila ironijo pokazala 3,80 km, skratka desetinko razdalje, ki bi jo želel enkrat preteči brez truda.

No, po dnevu počitka in okrevanja in samopomilovanja sem šel poskusit še enkrat. Nekako prepričan, da je itak vse v glavi in da čisto vsake reči pa tudi ne morem pobrat od tistih, ki jih RES stisne. In tako je tudi bilo: da ja ne bi bil kaj slabši me je tokrat vsekalo dvojno. Vsak korak je bil auč na kvadrat in nisem bil prepričan da bom zmogel vsaj do cerkvice. Obupano sem iskal nekaj, da bi se kot baron Münchhausen dvignil za lastne škornje. Uh. Uh in uh.

Nič pametnega mi ni prišlo na misel, je pa res da mi je postalo malo nerodno. Hočem reči, a je piskec zavil dol s proge, češ da gre našim sprehajalcem Roya naproti? Bi mu kdo zameril? Zakaj je pravzaprav rinil dalje, ko pa ga je vse skup bolelo pa še rekord proge je ogrožal? Kaj zaboga je TISTO? Zakaj? Ali bi izvedel če bi enkrat, enkrat samkrat poskusil in zmigal rit še sam?

In sem šel. Čas je bil katastrofa, pa tudi neke pretirane euforije nisem čutil ko sem prišel okoli. Samo zmeden. Čisto nič prikupno zmeden.