Novo vreme

Tole je pa bilo. Ampak res. Namreč saj veste, jaz sem malo čaknjen kar se kontinuitete tiče in mi gre strašno na živce ko nekaj odlagam. Spomnimo se samo mojih torek-četrtek-sobota tekov, kako sem se jih držal kot pijan plot človeka. Se mi je zdelo, da če bom enkrat nekaj zamočil, preložil, izpustil, da bo kar konec sveta in konec teka in konec moje rekreacije spljoh.

So dnevi, ko se človek preteguje in med pretegovanjem pogleda skozi okno in si reče, ooooh, kako lep dan je danes, prav krasen dan za izlet. Saj poznate to, ane? No, včeraj NI bil tak dan. Včeraj definitivno ni bil dan, ko bi se človek pretegnil in, ko bi pogled ušel skozi okno, definitivno NE BI rekel uuuu, kako lep dan, ravno pravšnji za izlet na Šmarno goro. Nasprotno: včeraj sploh ni bil dan za Šmarno goro. Sneg niti leden ni bil več, vse se je že nekaj talilo in na pol je že hotelo deževati, skratka - saj razumete. Ampak štos je v tem, da smo se s Krtincema nekoč odločili, da bodo torki za rekreacijo in huh, enega smo že izpustili pred prazniki in še enega med prazniki in enostavno se mi je zdelo, da če izpustimo še tretjega zapored bo vsega konec. Namenjena je bila pa Šmarna.

In kaj zdaj? Ravno na današnji dan se je nabralo kup stvari na še večji kup, cela gora opravkov, takih, nujnih, neodložljivih. Nujno v Cerknico, ker ima dedi rojstni dan, recimo. Pa še vreme. Ojoj. Kdo bo rinil v takem gor? Zakaj bi sploh kdo rinil v takem gor???

Ampak nič. Helena in Aleš se ne data. Točno ob dogovorjenem času sta me že čakala na tacenskem parkirišču in ko sem 10 minut kasneje pridrsal z avtom po zasneženih cestah nista kazala nobenih znakov o kakšnem dvomu v odločitev o izletu. Takrat ko smo šli recimo na Kamniško sedlo sta vsaj malo cincala. Zadnjič ko so s Krti pešačili na Črnivec (iz Krtine!) pa nič več, pa je bil cel snežni metež. Skratka smo šli.

Čas je bil razmeram primeren, gostilna na vrhu pa seveda zaprta. Bi lahko bil malo slabe volje. Lahko. Mene pa je spet prežemalo tisto zadovoljstvo, ko se v nenavadnih okoliščinah znajdem na nenavadnem mestu, pa mi je tako hecno fino. Kot takrat na Sedlu recimo, cela štala, megla, veter, meni pa se je kar smejalo. Spet mi je uspelo premagati eno mojo muho, ko se znam izmikatz tisočerimi izgovori, v resnici gre pa vedno le za odločitev in izvedbo (v mejah razuma, se razume). Tokrat sicer z brco v rit s strani e-kipe srčnih, naslednjič pa bom morda zmogel že sam. Pa boleče goleni, dež s snegom, napovedana fešta in obiski, nadure v službi, obveznosti s dragimi starši ali preljubimi otroki, nujni opravki, utujenost, neoprana ali manjkajoča oprema in vsi ostali izgovorčki gor ali dol!