Vojna

Iz otroštva mi je ostalo v spominu, da mi je, ko sem bil bolan je zelo pomagalo, če sem se dobro zakomotal pod oddejo in spotil. Ponavadi me je mami potem dobro umila in preoblekla posteljo, najbolj pa mi je ostal v spominu tisti prijetni občutek hladu in svežine - telo je bilo dobro zdrgnjeno s hladno mokro brisačo, posteljnina pa sveža in dišeča. V telesu se je takrat začela bíti vojna med mojimi in tujimi vojaki. Telo, osveženo in prerojeno je bilo močnejše in od silnih bitk je začela rasti temperatura. Ampak tokrat se nisem začel potiti, kot ko so tuji vojaki napadli prvič, temveč me je tresla hladna mrzlica. Še bolj sem se zakomotal v oddejo in sikajoče dihal skozi tresoča usta. Počasi me je premagal spanec in zjutraj sem se zbudil zdrav. Bolezen je bila premagana. Rekli smo: bolezen je šla ven.

Tisto so bili eni najlepših trenutkov: v šolo še nisem smel, ker je pri nas strogo veljalo, da se sme v šolo šele tretji dan brez vročine, slabo pa se tudi nisem več počutil. Doma sem bil sam in prvi dan sem lahko počel stvari, ki jih sicer nisem smel. Gledal televizijo par ur skupaj in to bližje od razdalje, ki še ni "škodila očem". Bral knjigo celo dopoldne. Ali pač spal. Drugi dan so potem že prišli sošolci, ki jih je zbobnala skupaj mami in treba je bilo začet prepisovati zamujeno snov iz šole. Ampak tisti prijetni pomirjujoči spomin na mrzlico je ostal.

Včeraj me je spet na rahlo treslo. Zadnja leta se mi je to zgodilo že nekajkrat, vsakič ko sem izvedel daljši in naporen tek. Prvič še takrat, ko sem komaj končal the program, me je bilo kar strah. Potem se je to dogajalo po raznih Sladkih6, Formaratonu, tekih kar tako. Včeraj pa me je prvič spet preplavil tisti prijetni občutek. Vse je v redu. In jutri bo tudi vse v redu. Moje telo se spet bori.

In spet zmaguje.