Sama.

Saj res: zakaj? Zakaj bi šel človek, ki je nekaj let sanjal POT potem v enem tednu dvakrat po njej? Takšno hrepenenje? Objestnost? Dokazovanje, potreba, veselje? Ker sanjal sem jo res. Ne vem če sem že kdaj omenil, namreč to, da sem v nekaterih stvareh malo čudaški. Nekatere stvari me preganjajo, predvsem pa me preganjajo nedokončane poti. Leta potem sanjam kaj me čaka na koncu. Nekaj takih se spomnim: na morju na primer, kamor smo hodili še s starši dolga leta – tam je bila neka potka ob obali in je kmalu postala precej divja in razgibana. Seveda sem kot otrok raziskoval in hodil, plezal, raziskoval a prav daleč seveda nisem mogel. Celo leto me je potem doma preganjala v sanjah, kaj vse se bo razkrilo za vogalom. Ko sem starejši res prišel okoli vogala je bila resnica precej puščobna, nov kamp, nov hotel, nova plaža, kot jih je na desetine enakih ob obali. Ali pa še boilj neumna: pot iz Kranjske gore po dolini Krnici mimo Pišnice… Kot odrasel možakar z otroki sem seveda vedel da me onkraj ne čaka nič posebnega (če je seveda prečudoviti naravi možno reči nič posebnega ampak saj veste kaj mislim), pa vendar me je pot preganjala še dolgo potem, ko smo se na sredi zaradi otrok morali obrniti nazaj. Brez veze torej.

Do same PST pravzaprav nisem imel nekega posebnega odnsa: več ali manj mi je šlo na živce, da smo se morali sprehajati po njenih odsekih če smo hoteli značko, kot pridni šolarji in kasneje dijaki pa smo izzumili cel kup fint, da smo prišli do značke (in s tem priznane ure športnega dne), brez da bi odseke dejansko prehodili. Kasneje mi je služila za prijazno sprehajališče z vozički, čeprav smo večkrat zavili raje v Mostec in na Šišenski hrib. PST je bila v tistem koncu kar malo preveč obljudena. Kljub temu se mi je tistega slavnega deževnega dne konec januarja zdela edina logična izbira za tek. Seveda sem šel peš skoraj do Podutika, čeprav sama pot teče praktično mimo bloka kjer stanujem. Samo – halo, sosedom in znancem se pa ja ne bom kazal! V tekaški opravi s trebuščkom in ves zadihan, ne samo sosedom, še v Podutik sem se odpravil zgolj v temi.

Tam se je začelo. Saj se spomnimo – minuta teka, minuti hoje pa 12 ponovitev, pa potem čedalje več minut teka in čedalje manj minut hoje – huh! Sistem sem imel tak, da sem polovico ponovitev šibal v eno smer, drugo pa nazaj. Skozi program sem napredoval. Najprej do Mostička. Pa do Kozolca. Pa do Stebra. Pa do Klopce. Vsakič malo dlje, vsakič se je tam spredaj kazal nov cilj. Potem se je malo zabremzalo – vse do 11. tedna nisem prišel dlje kot do Ovinka. Potem pa nekega aprila – končno! – Cesta! Ajd, malo lažem, ker sem enkrat že tekel do ceste ampak takrat sem goljufal, nazaj sem moral hoditi, ker je bilo teka konec. Dlje dolgo nisem šel. Tudi ko so se kasneje daljšale razdalje se nekako nisem spravil čez cesto, kar malo zoprno mi je bilo. Kakorkoli: zadeva se je ponujala sama od sebe, enkrat bo treba predelati celo v kosu.

Zanimivo pravzaprav, da sem v tem času že večkrat pretekel daljšo razdaljo kot je dolg obroč okoli Ljubljane. Čemu pravzaprav rešpekt je težko razložiti. Razdalja je nekako strašljiva. Čez štiri krake obvoznice, čez štiri krake železnice, čez štiri občine, čez cel hrib. s kolesom, nekoč davno, je trajalo in trajalo. Tam čez Polje se vleče, čez Golovec je jeba, na Rudniku gre okoli in okoli bogu za hrbtom, Murgel ni in ni konec. Na Vižmarjih so štenge, čez šišensko industrijsko cono je vse skup prav čudno, do Žal je dolga. Kdo bi to pretekel??

“Rojstni dan malo drugače” se mi je zdel dobra ideja. Doslej smo take stvari jemali za hec in naj bo tudi prva PST bolj sproščena: če rata – rata, če ne, se pa napokamo v kakšno oštarijo in se imamo fino. Sploh ker se je nakazala kar velika, precej nehomogena ekipa. Ko teče skupina se ni moč držati nekih togih protokolov. Izkazalo se je, da sem vse skup sproščeno vzel edino jaz. Kaj se je motalo po glavah ostalih lahko samo ugibam, ampak vsak si je stvar zastavil smrtno resno. Za dosego nekih novih mej in ciljev ali kdo ve česa. Na koncu so bili nasmehi nekaterih bolj grenki pa čeprav – ja, uaaa, fino, ratalo nam je, bravo mi.

Meni pa je odleglo: torej jo zmorem in jo bom. Prvi “pa smo jo” je bila odlična generalka, ampak to še ni bilo prav TO. Z PST sva se morala soočiti sama.

In sem šel.