Evanesco

Še vedno - po 169 tednih, ki so nastali iz prvih trinajstih, po 477-tih tekanjih in najbrž prav toliko cepetanjih pred njimi in dvignjenih nosovih po njih, po v 568 urah pretečenih 4971 kilometrih, po 395 zapisih na blogu in še enkrat toliko komentarjih na drugih blogih, po 404 sporočilih na tekaškem forumu... po vsem tem sem še vedno en tak totalen zmedenko. Takole malo po sili razmer, malo pa tudi namenoma pride do tedna počitka pa mi že roji poglavi, če sploh še znam tečt, ali sem SPLOH kdaj tekel, ali sem sploh kdaj ZARES tekel,kaj se sploh grem in take. Pa ne čisto take. V bistviu sploh ne znam povedat. Saj je videti, ko se že toliko časa nisem lotil pisanja. Enostavno ne znam razložit kaj se mi dogaja. Pa se usedem da bi kaj napisal in napišem približno do semle, pa vse skup zdeletiram in zabrišem v kot. Ena taka otroška kašica vsega skupaj je tole. Malo blitve in korenčka, kos prelepega mesa, malo dvoma in en strahec, košček tempa slabega. Strah? Ma kaj pa vem, tako malo bolj čudno je vse skup. Vraževerno malček. Kar nočem biti preveč pameten, ker se mi zmeraj ko sem preveč pameten vse skup sfiži. Kar pojdite malo brat nazaj, ko sem kakšne euforične stresal. Kaj bom jaz vse. Pa maraton, pa Grintovec pa kajvem, tekaški viktor za posebne dosežke morda? V resnici se je vse skupaj lepo uravnovesilo, ratalo luštno in v veselje... Lejte, v enem tednu 80 km, od tega 58 vkup, brez da bi se vmes enkrat samkrat vsedel. Ampak to ni nič. Kar me je pumpalo z nekim strašanskim veseljem je bilo to, da ni bilo potem nobenega kolena. Nobene pete. Nič muskelfibra. Čez nekaj dni celo brez posebne matrnge še en krog pstja. Spet - nobenih bolečin in špikanj v kolenu. Spet nobenega šepanja. Je to torej to? Lepi počasni tekci? Ker treba je pač povedat - gre za sicer lepe teke, to že, ampak so pa počasni. Zelo. Pod 6 se nisem spravil menda že od lanske velenjske Barbare. Potem pa človek tuhta, saj veste. Po eni strani je to dobro. Najbrž je, ne? Počutim se dobro, tečem dobro, boli me nič, uživam in to. Po drugi strani pa - khem, kaj pa če je to samo ena taka vmesna faza - najprej bomo šli počasneje, potem bomo že kar malo hodili malo tekli, pa začeli krajšat razdalje in na koncu pfffffft! bo tekaški balonček naenkrat prazen. Jaz bom pa vzdihoval, da enkrat moram pa res spet začet tečt. K je blo tko fino. S prijatelji bomo obujali spomine, kdor me bo želel poslušat, mu bom plačal pivo in mu sedemnajstič razložil, kako sem 58 kilometrov pretekel. Oseninpethdeset, a ve-, a veš, a zastopš u krogih smo laufhal pizda. Sploh če bo kje kak nadebudnež, ki bo prijavil, da je bil na prvem polmaratonu recimo. To bo šele iztočnica zame, kdo bo pa tega zelenca poslušal? Sploh pa, kolk s mhel cajt? Aja, a to s' bl hodu k laufou al kaj? Dej za rundo tlele, tium razložu, kako sm-o-o včasih laufal. E-kipa srčnih. A veš. A razumeš e, pa kipa, ekipa. Takrat se je še s srcom laufal. Ne pa tole danes. HPSji pa te reči.
Vidite, takele me primejo ko nekaj časa ne tečem. PA ni treba da en teden. Lahko en dan. Se peljem po obvoznici pa zagledam tekača kako šiba čez most ali pa tam pri harfi ali po Brdu, kjerkoli pač. In sem mu kar nekako čudno fovš, lej ga, ta se je spravil ti pa imaš miljon izgovorov... Ker lej, če tri dni skupaj ne tečeš, ti vse skupaj zakrni, mišice pa čez noč postanejo kupček neuporabnega špeha, ki te ne bo ponesel niti metra. In potem, pazte tole, ko se spravim tečt prvih par metrov res tečem kot po jajcih. Kar čakam, kako bom po minutki skrušeno sédel na robnik in loveč sapo preklinjal tridnevno pavzo.

PA ni vse skupaj samo blodnja, veste, jaz se predobro poznam. Včasih za kakšno reč izvedem tak podzavestni saltomortale, da se moram kar zasmejat. Kaj vem. Danes recimo. Nekako sem imel v mislih spet en krogec, toliko da zaokrožim mesec na okroglih 200. Cel teden nisem tekel in prav srbelo me je. Včasih smo rekli da imaš "mevle v rit". Potem me pokliče sorodnik, če greva lahko nekaj uredit na mačkovo (ki je sedaj na tobačni) in sva šla, potem pa še - ha, na pijačo. OK, vroče mi je bilo, pa ful ampak res ful mi je zapasal pir. Problem je v tem, da meni pivo pred tekom ne naredi nič dobrega. Seveda sem tisti trenutek, ko sva naročala pijačo na to čisto pozabil. Po prvem požirku mi je kapnilo, da ups, tole pa ne bo dobro, če mislim danes na 33. Ampak kar je je. No sedajle pa pridejo miselne akrobacije. Jebeš 33, kaj se boš matral samo zaradi okrogle cifre. Saj tečeš zaradi užitka. Če bo šlo bo šlo, če ne pa boš pretekel pač kolikor bo šlo.  Kar naenkrat mi je bilo kristalno logično, da ni čisto nobenih ovir za še enega. Si lahko predstavljate? ITAK pa je PST sedaj brez veze, ker je tam pri Žalah presekana zaradi gradnje ceste in je treba okoli mimo POPtvja. Takele akrobacije torej izvajam, ko me zasrbi hladilnik ob desetih zvečer ("saj juti maš tako ta dolgi tek v planu, boš že pokuril") ali ko je potrebno prestaviti kakšno neprijetno opravilo.

Skratka doma sem bil potem ves lenoben in matast kot sem po pivu vedno, pa sem odlagal in odlagal tisti božji tek, ki sem ga sicer cel teden tako hrepeneče opažal iz avta in potem odfural skrajšano verzijo "ta dolge" koseške pst. Se pravi, prej sem obrnil nazaj, nisem naredil kroga po novih potkah okoli bajerja in sekal sem ovinek proti Kresnički. In seveda sem zadnji kilometer kar poletel, ane, še dva nazaj sem se vlekel ker sem tako bogi, da moram takole teč, ko pa smo se odločili za bližnico je pa letelo kot ptica.

Upam da je sedaj jasno, zakaj se ne spravim več tako pogosto pisat. Kar odlagam in odlagam, potem ko ni več sveže itak zvodeni pa tudi ne zdi se mi fino samo jamrat. Ko je pa v bistvu res eno tako najlepše obdobje mojega teka. Celo življenja, se mi zdi.  Človek nikoli ne ve: kaj pa če je tale list papirja uročen in vse kar enkrat napišem čirule-čarule -gladko uniči. In se bo začaralo, da se mi ne bo nikdar več dalo po PST okoli Ljubljane, da ne bom nikdar več na vrhu Grintavca in da ne bom nikoli več šel na torkovo rekreacijo.

In da ne bo teka na Boršt.