četrtek, 6. maj 2010

Tisoč takih tekov.

Po pravici povedano, sem mislil sedajle malo zamorit. Za spremembo. Saj vem, da sem to razlagal že miljonkrat ampak če je pa res: eden od glavnih problemov med tekom je ta, da imam ful časa in da se nič ne dogaja. Saj veste. Danes smo neprestano iz vseh strani bombardirani z informaciji, delamo se da smo večopravilni, v resnici pa samo čedalje bolj fragmentarizirani. Ko takole tečeš pa naenkrat ni nič - časa imaš ogromno in pravzaprav nastane en tak dolgčas, ki bi ga morda lahko primerjal le še s čakanjem v zdravstvenih domovih, da prideš na vrsto k zdravniku. Pa še tam se dandanes najde kakšna zloženka o aidsu ali čem podobnem, da ti skrajša čas. (Če seveda ne komuniciraš na vse novodobne možne načine komuniciranja).

Skratka, danes sem bil malo žalosten. V bistvu kar orenk. Nekaj sem prebral na nekem x blogu, saj ni tolko važno kaj, in potem še komentarje in postal čisto - ja ne vem, razočaran, žalosten, nekaj tu vmes. Kako morajo biti ljudje tako smotani? Tako zlobni? Črnosrčni? Neumni? Ozkogledni? Zafrustrirani? Pa to še ni bilo to. Klikneš pač drugam pa je. Če ne bi šel teč. Potem pa evo ga. Moja PST, pa sem se prec spomnil. In seveda spet tuhtal. Po eni strani - kaj me briga? Po drugi strani pa: a je svet res tak? A smo res taki? Je res tako težko živeti brez nekih napetosti, konfliktov, nadutih konfrontacij, živčnih vojn?

Sem že imel naslov: Grdi, umazani, zli. V Wega pozi s stisnjenimi pestmi sem že imel načrt. Danes se bom malo razpisal o tem. Potem pa se bom začel odklapljat. Od vseh teh spletnih časopisov, portalov, drugih svetov in njihovih komentatorjev. Adijo bljižnice, eresesi, omrežja in sodobni komunikacijski sladkorčki. Polhn kufer imam vsega.

Ampak - kot rečeno, kaj čem morit, brez zveze o tem pisat in zato sem se odločil, da za spremembo napišem kaj drugačnega. Saj navsezadnje sem šel danes teč samo zato, ker sem vedel da bo tek nekaj posebnega. Če si lahko predstavljate: sem bil že na pol poti do the Točke (kjer iz hoje preidem v tek), pa sem se vrnil domov, ker se je prav nemarno usul dež. Lepo sem si pogrel kosilo in klel sonček, ki se je pokazal minutko za tem, ko sem dal prvo žlico v usta. Mah, sem si rekel, še enkrat se pa res ne mislim odpravit. Kakršno srečo imam, se bo spet tisti hip ulilo.

Potem pa - lop po glavi. Saj res. Ah. Zakaj pa ne. Ravno prav, 5 kilometrčkov, prepih v glavi in en Wega šprint čisto na koncu.

In potem... Kremšnite.

12 komentarjev:

  1. Čestitke, lepa okrogla številka je tole!

    Ja, svet *je* tak. Nič ne pomaga, če se odklapljaš pa priklapljaš pa spet... Se ne bo ustavil niti skomignil ne bo, tebi pa tudi ne bo pomagalo.

    Lahko pa hodiš v hrib štiriindvajset ur. Naprimer. To pa pomaga. Ne svetu, tebi.

    :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Žal se ti letos fizično ne bom pridružil. Enostavno nimam potrebne energije in tvoje trme. V bistvu je štosno da sem skoraj celo leto malo čakal na tegale primoža (letos pa pade desetka!) sedaj pa enostavno ni tiste kemije med nama. Morda me pa zafgrabi zadnjo sekundo, ne vem.

    Glede sveta pa - saj veš. Jaz odpiram okna in se ljubim z njim. Če vsakič ko pomolim ven glavo dobim klofuto pač najprej ne molim več glave ven, potem pa še zaprem okno. Škoda trenutkov, da bi jih tratil z neumnostmi, primitivnostjo in takimi. JAz sem trpel kristusove muke že na kretenskih roditeljskih sestankih, če zastopiš, vse tole pa so postali skoncentrirani, okrepljeni in razmnoženi roditeljski sestanki.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ampak, če okno zapreš, kaj potem ostane??? Potem res ostanejo samo še bedasti roditeljski! Jebi ga, boš pa fejst oklofutan, saj mora mal bolet! Če hudiča nisi v vseh teh letih obupal, potem je pa tudi zdajle brezveze. Okna odpret in se naprej ljubit!

    A veš, TI lahko pomagaš! Če se skriješ, gre ta svet samo še bolj v maloro.

    Res je škoda trenutkov zato pa le pridi. Saj greš lahko le trikrat, štirikrat, ravno toliko da narediva kakšen Veliki Plan! Če ne drugega, se boš malo spucal, od kdaj pa počistiš v glavi z ležanjem na kavču, a?!

    Pa še dež bo šel, a veš kaj bo super! Čist komot si zviješ kak gleženj al ti pa spodrsne al pa... Huh, kakšna svoboda izbire!

    OdgovoriIzbriši
  4. Kar preberi si: http://www.krtina.com/Blog/2009/05/10/24UrHojeKSvPrimozu2009.aspx od "Wega je seveda zamudil" pa do "Huh, kako mehka postelja".

    Kdo mi bo pa govoril, da slabo zgledam? Vse ostalo bo samo hinavsko: "joj, kako dobr dons zgledaš, a bo rekooord?" Pol pa šibne mim tebe kot da si nula...

    Al pa tole: http://wega-lps.blogspot.com/2009/05/pa-gor-pa-dol-pa-gor-pa-dol.html Pa zamenjaj Piskec z Rado.

    O, madonca, zdaj pa že fejst lobiram. Če sem pa ŽIVČEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEN.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ojoj. Imam ful slabo vest.

    Ampak saj veš.

    Želiš (hočeš), zmoreš, znaš. Z mano al pa brez.

    To je tvoja zmaga, tvoja Šentiljska, tvoja PST.

    Ajd.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ok, prjatu...

    Spomn se name zvečer, ko boš pred tv sedu. Bom hodu.

    Spomn se name sred noči, ko boš moral na wc. Še zmeri bom hodu.

    Spomn se name zjutri, ko boš oči odprl. V tist presnet klanc bom še zmeri rintal.

    Spomn se name, ko boš kosilo jedel jutr. Počas me bo že zmanjkoval.

    Spomn se name, ko si boš prvo pivo prvoščil. Mogoče ne bom mogu več hodt.

    Spomn se name zvečer, ko boš šu spat. Najbrž jest nam mogu spat, ker bom preveč utrujen.

    Sej drgač... sej bo šlo, no...

    OdgovoriIzbriši
  7. A veš kaj? Kaj ti je pa sploh tako hudega?

    Če sam veš, da ne delaš drugim škode, ne zmerjaš, ne žališ, jim ne težiš... je vse v redu. Svet pač prihaja k tebi, tako ali drugače.

    Vsaka reč se zgodi z nekim namenom. Ne gre za to, da se ji izognemo, pa da potem tega ne bo. Gre zato, da se takrat vprašamo zakaj se nam to dogaja, zakaj nekaj tako vidimo. To je bistveno.

    Glih zadnjič sem ti hotela na Facebooku postnit link o barvah (breskova obstaja!) pa sem ugotovila, da si se skneslal. Te zelo razumem,ker v nekem obdobju sem se takole iz povsod razen z bloga skenslala tudi sama.

    Pomisli tudi - če ne bi bilo tehle naših virtualnih oken, kateri vsi lepi trenutki bi bili zamujeni.

    Tko!

    OdgovoriIzbriši
  8. Takšnega lobiranja pa še ne. ;) Piskec, bravo, upam, da je šel !!!!!!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  9. Ker sem na telefonu naj na kratko pojasnim:
    - ne gradim zidu okoli sebe kot ga je Pink.
    - zapiram le tista okna ki ljubezni ne vračajo. Saj tudi gnilega jabolka ne ješ še naprej samo zato, da boš odkril nekaj novega.
    - ne ležim na kavču
    - več pa kmalu.

    OdgovoriIzbriši
  10. Kje je zdaj ta "kmalu". Jest sem že nehal hodit...

    OdgovoriIzbriši
  11. Hojla, a nej na telefon kucam cel prispevek?

    OdgovoriIzbriši
  12. Piskec, mene je tist od 15.24 do solz nasmejal :)))

    OdgovoriIzbriši