petek, 2. april 2010

Sama.

Saj res: zakaj? Zakaj bi šel človek, ki je nekaj let sanjal POT potem v enem tednu dvakrat po njej? Takšno hrepenenje? Objestnost? Dokazovanje, potreba, veselje? Ker sanjal sem jo res. Ne vem če sem že kdaj omenil, namreč to, da sem v nekaterih stvareh malo čudaški. Nekatere stvari me preganjajo, predvsem pa me preganjajo nedokončane poti. Leta potem sanjam kaj me čaka na koncu. Nekaj takih se spomnim: na morju na primer, kamor smo hodili še s starši dolga leta – tam je bila neka potka ob obali in je kmalu postala precej divja in razgibana. Seveda sem kot otrok raziskoval in hodil, plezal, raziskoval a prav daleč seveda nisem mogel. Celo leto me je potem doma preganjala v sanjah, kaj vse se bo razkrilo za vogalom. Ko sem starejši res prišel okoli vogala je bila resnica precej puščobna, nov kamp, nov hotel, nova plaža, kot jih je na desetine enakih ob obali. Ali pa še boilj neumna: pot iz Kranjske gore po dolini Krnici mimo Pišnice… Kot odrasel možakar z otroki sem seveda vedel da me onkraj ne čaka nič posebnega (če je seveda prečudoviti naravi možno reči nič posebnega ampak saj veste kaj mislim), pa vendar me je pot preganjala še dolgo potem, ko smo se na sredi zaradi otrok morali obrniti nazaj. Brez veze torej.

Do same PST pravzaprav nisem imel nekega posebnega odnsa: več ali manj mi je šlo na živce, da smo se morali sprehajati po njenih odsekih če smo hoteli značko, kot pridni šolarji in kasneje dijaki pa smo izzumili cel kup fint, da smo prišli do značke (in s tem priznane ure športnega dne), brez da bi odseke dejansko prehodili. Kasneje mi je služila za prijazno sprehajališče z vozički, čeprav smo večkrat zavili raje v Mostec in na Šišenski hrib. PST je bila v tistem koncu kar malo preveč obljudena. Kljub temu se mi je tistega slavnega deževnega dne konec januarja zdela edina logična izbira za tek. Seveda sem šel peš skoraj do Podutika, čeprav sama pot teče praktično mimo bloka kjer stanujem. Samo – halo, sosedom in znancem se pa ja ne bom kazal! V tekaški opravi s trebuščkom in ves zadihan, ne samo sosedom, še v Podutik sem se odpravil zgolj v temi.

Tam se je začelo. Saj se spomnimo – minuta teka, minuti hoje pa 12 ponovitev, pa potem čedalje več minut teka in čedalje manj minut hoje – huh! Sistem sem imel tak, da sem polovico ponovitev šibal v eno smer, drugo pa nazaj. Skozi program sem napredoval. Najprej do Mostička. Pa do Kozolca. Pa do Stebra. Pa do Klopce. Vsakič malo dlje, vsakič se je tam spredaj kazal nov cilj. Potem se je malo zabremzalo – vse do 11. tedna nisem prišel dlje kot do Ovinka. Potem pa nekega aprila – končno! – Cesta! Ajd, malo lažem, ker sem enkrat že tekel do ceste ampak takrat sem goljufal, nazaj sem moral hoditi, ker je bilo teka konec. Dlje dolgo nisem šel. Tudi ko so se kasneje daljšale razdalje se nekako nisem spravil čez cesto, kar malo zoprno mi je bilo. Kakorkoli: zadeva se je ponujala sama od sebe, enkrat bo treba predelati celo v kosu.

Zanimivo pravzaprav, da sem v tem času že večkrat pretekel daljšo razdaljo kot je dolg obroč okoli Ljubljane. Čemu pravzaprav rešpekt je težko razložiti. Razdalja je nekako strašljiva. Čez štiri krake obvoznice, čez štiri krake železnice, čez štiri občine, čez cel hrib. s kolesom, nekoč davno, je trajalo in trajalo. Tam čez Polje se vleče, čez Golovec je jeba, na Rudniku gre okoli in okoli bogu za hrbtom, Murgel ni in ni konec. Na Vižmarjih so štenge, čez šišensko industrijsko cono je vse skup prav čudno, do Žal je dolga. Kdo bi to pretekel??

“Rojstni dan malo drugače” se mi je zdel dobra ideja. Doslej smo take stvari jemali za hec in naj bo tudi prva PST bolj sproščena: če rata – rata, če ne, se pa napokamo v kakšno oštarijo in se imamo fino. Sploh ker se je nakazala kar velika, precej nehomogena ekipa. Ko teče skupina se ni moč držati nekih togih protokolov. Izkazalo se je, da sem vse skup sproščeno vzel edino jaz. Kaj se je motalo po glavah ostalih lahko samo ugibam, ampak vsak si je stvar zastavil smrtno resno. Za dosego nekih novih mej in ciljev ali kdo ve česa. Na koncu so bili nasmehi nekaterih bolj grenki pa čeprav – ja, uaaa, fino, ratalo nam je, bravo mi.

Meni pa je odleglo: torej jo zmorem in jo bom. Prvi “pa smo jo” je bila odlična generalka, ampak to še ni bilo prav TO. Z PST sva se morala soočiti sama.

In sem šel.

22 komentarjev:

  1. Mi je všeč s kakšnim žarom najdeš nove cilje.
    To!
    Vedno mora ostati nekaj za ovinkom...

    OdgovoriIzbriši
  2. Če en tak čudad kot sem sam.
    PST je nekaj posebnega če greš nanj sam in nima uradnih okrepčevalnic. Nahrbtniček in pičiš 3 ali 4 ure samote, redka prilika, do se soočiš sam s seboj v svojem tempu in spoznaš vse vire vode in druge tekočine na poti. Od ovinka do ovinka do neskončnosti kroženja po pesku in svoji duši. In ta dan je bil cilj dosežen tudi če ne narediš ne prej ne potem ničear več.
    Razy

    OdgovoriIzbriši
  3. Sestrca - Pomembno je pravzaprav to, da ne zamahneš z roko češ, saj za vogalom ITAK ni ničesar. Štos je v tem da v resnici vedno nekaj JE.

    No, PST ni ravno tipični primer tega, ker je sklenjen krog, ane, človek nekako ve, kaj ga čaka na koncu. Je pa res, kako neverjetno se ista točka razlikuje če jo gledaš kot Štart in ko jo vidiš kot Cilj :)

    Razy, res je. SAM. Včasih paše. Celo valkmana nisem imel.

    Čisto praktično me pa zanima, kje je še kakšen vir pitne vode razen pod Golovcem?

    OdgovoriIzbriši
  4. No ja, sam nisem bil med smrtno resnimi, je pa res da mi tisti dan nikakor ni šlo, je pa tudi res da postajamo vedno bolj samotarji, z svojim tempom, svojimi mislimi in svojimi občutki, po drugi strani pa je tek z ekipo tudi v užitek, ko ga vzameš za hec in se znaš prilagajt!

    Sicer pa poznam tvoje občutke, okrog PST-ja sam sem imel podobne glede Šentiljske poti, sem pa za to prvič hotel iti čisto sam, ravno iz zgornjih razlogov!

    OdgovoriIzbriši
  5. Vsak ima svojo Šentiljsko. (Tisto s smrtno resnimi je pa itak pesniška svoboda.)

    OdgovoriIzbriši
  6. Lepo te je bilo videti tam pod Golovcem. Sem pomislila, ja, da je to TO.
    Mojca

    OdgovoriIzbriši
  7. Hojla Mojca! Sem najbrž še koga 'falil' ko vedno buljim navzdol predse. Vaju sem porajtal zadnji trenutek. Je tudi vas dodobra opral dež :) ?

    OdgovoriIzbriši
  8. Dokončno si me prepričal. Grem...enkrat po Formaratonu, ko se sestavim skupaj GREM. Samo še ''camelbek'' si bom prej omislil. 4 ali 5 neprecenljivih ur sam s seboj in ''save the beast for last'', kar pomeni, da bom začel na Peruzzijevi in si Golovec prihranil za konec. In NB bodo dokončno uničene. In za nagrado si bom omislil novo obutev...in potem...

    OdgovoriIzbriši
  9. Kar fajn nas je opralo, smo pa že zaključevali, tebe pa je čakala še polovička. Ampak mi se ne damo enemu dežku, a ne? Drugače pa imam nekaj podobnega tudi jaz v planu v bližnji prihodnosti in vedno bolj me mika takale solo izvedba.
    Mojca

    OdgovoriIzbriši
  10. Bravo in poklon za tole solo izvedbo. Zase vem, da mi na ta način ne bi uspelo. Meni je lažje tečt v družbi... ko se tudi drugi matrajo in si mislim, pa če oni lahko, lahko tudi jaz ;)
    @Classix: moj nasvet bi bil, da ne puščaj Golovca za konec. Po mojem je boljše, da z njim začneš. In tek v nasprotno smer sploh ni tako grozen, kot se mi je zdelo na prvi pogled. Smo pač samo navajeni drugače :)

    OdgovoriIzbriši
  11. Classix, me veseli! Boš videl, kako je fino - če kaj vem si sploh tekaški samotar. Štiri ure, v katerokoli smer, neprecenljivo. Samo pazi: moraš biti razpoložen.

    OdgovoriIzbriši
  12. Glej, glej, nič še nisem komentiral. Pa sem že skakal v luft, pa sem se že čudil in zapiral in odpiral usta, pa sem ti že čestital, ampak komentiral pa še vedno nisem nič.

    In najbrž je zdajle tudi že malo pozno, anede?

    Saj zdaj, ko si opravil s svojimi strahovi/željami/itd. veš (skoraj) vse.

    OdgovoriIzbriši
  13. nikoli se ne konča... ali nekaj takega sem prebral nekje...

    OdgovoriIzbriši
  14. Viri pitne vode - wEGA - nisem mislil naravne :-)

    Saj tiste umetne pa verjetno poznaš: Livada, Wc in gostilna na polovički pri bajerju, Koseška tržnica, Petrol na Dunajski, Žale - pipa
    Razy

    OdgovoriIzbriši
  15. O, saj res. Pipa na Žalah. Jaz imam tam ravno 6 - 7 km in na (zame) zadnji tretjini, pod golovcem je en potoček (upam da piten, vsaj videti je, da je). Manjka mi še kakšna okrepčevalnica tam okoli Polja in potem nekje pri Murglah, pa bi bilo idealno ;)

    OdgovoriIzbriši
  16. V Polju je bife pri Mercatorju praktično odprt ves čas - tudi ob nedeljah. Mene so že večkrat rešili s kakšnim kozarcem vode :)
    A tole nameravaš večkrat solo ponavljat? Kot Razy ;)

    OdgovoriIzbriši
  17. Nana, a veš da sem ga porajtal. Tisti semafor se mi zdi, da je Najdaljši Rdeči Semafor Za Pešce in sem opazil, da je tam Mercator in da je odprt tudi v nedeljo. Ok, sedaj moram tam pri Murglah samo še gospoda Kučana nažicat za kozarček vode, pa sem zmagal.
    A če mislim večkrat? Bomo videli v četrtek... ;)

    OdgovoriIzbriši
  18. Ko pišeš, kako te preganja neizpolnjeno oz. nedokončano ... Vse rabi svoj čas. Potlej ti postane v pravo olajšanje zavedanje, da se lahko vedno znova vrneš nadaljevati začeto. Takrat je pot še posebej gladka in odprejo se nove dimenzije.

    Ko te človek tako bere, ga celo zamika, da bi začel laufat. :)

    Drži se!

    OdgovoriIzbriši
  19. Da ne boš ablastnike v Murglah moril imaš na razpolago pipo na Viškem britofu.
    Se vidimo v Tivoliju!
    LP

    OdgovoriIzbriši
  20. anonimni, nisem pogruntal, kateri si ;) Se pa čisto strinjam z napisanim. Edino tisto na koncu... če te zamika vstani pa pejt!

    Classix, kaj bi mi brez britofov! Se vidmo!

    OdgovoriIzbriši
  21. Nisi nič načisal, kako je šlo :) In kako pogosto to namervaš počet :)))

    OdgovoriIzbriši
  22. Minuli četrtek nula, njente, nada. Enostavno se nisem počutil.
    Ta četrtek pa tudi ne grem, saj bo v soboto tivolski formaraton. Drugače pa - kako pogostoo, čimvečkrat, ampak le če bo razpoloženje za to.

    OdgovoriIzbriši