A pa ti JA?

Naj bo najprej tako, kot mora biti: uau, super. Sedemkrat. Kdo bi si mislil, kaj zmorem. Prijetna družba, lepo vreme, solidno organizirano. Na začetku malo slabe volje, ker sem pohodne čevlje pozabil na Borštu. Tekaške superge, pa še to neterenske. Zamuda pol urce, preizkus hitrega vzpona in teka dol, uh, gor gre, dol pa malo težje. Morda zato tudi malo krize pri tretjem krogu. Potem zalaufa in zjutraj se srečen odpravim domov. Zaspan sem, na mezincu me matra žulj, piskcu bi bil morda samo v breme, pa še popoldne šibam dol, tako da se moram malo naspat.

To je to.

Ampak. To ni bilo to. Superge, zaspanost – kdo bo vozil?, žulj, piskec – sami izgovori. Bla, bla, bla. Čisto komot bi se nekako organiziral, navsezadnje so trije šoferski izpiti pri bajti. Za službo sem bedel tudi po 30 ur in se potem peljal domov. In potem šel še na Boršt pričakat novo leto in se v kratkih rokavih ob dveh zjutraj šetat po snegu(...) Žulj pa pač žulj kot žulj. Saj žulj bolj boli pol, ne prej. Sploh pa bi lahko na to mislil preden sem sploh štartal. Ali pa bi šel pač enkrat prej vmes domov po gojzarje – ali pa prosil tavelko tamalo, da jih pripelje. Itak komaj čaka da kam šofira. Obstajajo tudi obliži. Skratka miljon možnosti. In piskec – ta ti je šele za lase privlčečena – marsikatere sanje smo naredili slajše skupaj. Ajd, morda se mi je motal po glavi Vreme s svojo šentiljsko in izrecno željo, da bi jo rad opravil sam. Ali pa sem narobe razumel. Skratka ogromen zaudarjajoč kupček izgovorov.

Ampak zjutraj ob sedmih je bilo vse tako logično in razumljivo in edino pravilno. Stari, sedemkrat si šel gor-dol, to je več kot je normalno. Dvakrat je več kot normalno, če smo pošteni, tule pa si kar šestkrat dodal 'več kot normalno'. Izbira tam spodaj je bila jasna: še eno companje gor in companje dol, ali pa v avto in v toplo, mehko, mirno posteljo. Vrh vsega mi itak ni bilo niti jasno če bi sploh zmogel še enkrat. Lahko jaz zdajle tuhtam in gruntam, kaj bi bilo če bi bilo, kako bi lahko če bi, kje sem ga usral in če sem ga, vse skup pa se zoži na en tak zavit zakaj, zakaj nisi vsaj poskusil, zakaj nekaj študiraš namesto narediš, zakaj si tak zadnje čase, samo jamraš in iščeš izgovore in zakaj vse skup ne prerežeš in vsaj enkrat – vsaj enkrat pač nekaj. Karkoli.

Radenci bodo polomija, že vidim. V vsakem primeru. Če bo pod dve uri je to itak že bilo, skratka no big deal, še bolj verjetno mi bo pa nekje na polovici in kakšen kilometerček čez začelo bloditi po glavi, da se nima smisla gnati za pod dve uri, to je itak neka umetna meja, jaz itak tečem zgolj za rekreacijo, za štos, zase. Ne pa za rezultate. In se bom prepustil lagodnemu udobnemu zen teku do cilja, da se ja ne bi slučajno zadihal in se ful zašvical pa take fore. In če spustim kakšen treningček – ha, pa kaj pol, saj sem sam svoj gospodar. Če se ob sedmih zjutraj, ko bi se bilo treba malo potruditi, malo stisnit zobe, malo poskusit – raje vsedem v avto in odpeljem v fetus položaj v zavetju tople postelje, je to pač moja svobodna odločitev. Wega-ki-mu-je-vse-jasno -> Wega-ki-hoče -> Wega-ki-ne-zmore -> Wega-ki joče. In spet v krožno parčkanje mora-more, hoče-joče. Do naslednjič.