Zgodba z žalostnim koncem

Nisem ravno bučka, ampak ravnodušen pa tudi nisem čisto. Moj odnos do živali je približno tak, kot do majhnih otrok - manj rinem vanje, rajši se imamo. In to mislim dobesedno. Majhni otroci so me običajno imeli radi (ali pa so se me bali, ker grdo gledam) morda ravno zato, ker nisem skoz nekaj težil in rinil vanje in sem se z njimi vedno pogovarjal normalno, kot z normalno osebo ne pa debilčkom (bucica, juhica gugugu...). Kot rečeno, z živalmi je podobno. Ne rinem vanje, sem odločen in (kot sicer tudi z otroki) prepopustljiv, pa sekiram jih tudi ne. Prej ali slej se vzpostavi en tak odnos na ravni zaupanja, kar pa je včasih bolj iluzija kot ne (samo Roya poglejte recimo, ni naklučje da me je tako razkurilo takrat ko je pozabil na zaupanje in pobegnil iz prtlažnika).

Drugače pa - vedno me stisne, recimo, ko vidim ob cesti povoženo mačko. Da bi se ustavil in jo pokopal pa mi pač ne gre od rok. Itak se vedno mudi, itak ni časa. Čeprav je pa tudi res, da je zadaj za blokom kar nekaj grobkov s kostmi naših skobčevk, želv, ribic, miši in podobnih. Včasih premišljujem da je to itak brezveze - sočutje namreč, ker narava sama je kruta kot peklenšček. Neusmiljena, krvava. 

Ne verjamete?

Kot veste, nas je v Šiški obiskal golob. Namestil se je v prekucnjeni košari na omari v delno zaprtem balkonu in počasi se je izkazalo da ni golob pismonoša ampak samo golob. Počasi se je tudi izkazalo da pravzaprav niti golob ni, ampak golobica. 

In kaj naj sedaj? Saj veste, na prvi strani googla boste pod geslom golob našli najprej našli besede kot so: iztrebki, nevarni, prenašanje, nalezljive bolezni, perje, pršice, bakterije, alergije, parazitarne bolezni in podobno. Odločil sem se za neko srednjo pot med nasveti, ki sem jih dobil od sodelavcev, namreč ena stran me je spodbujala, da naj takoj stran pomečem jajčka, golobica pa bo itak šla, druga stran pa je namignila, da jo morda zebe in je lačna? Moja srednja pot je bila, da sem jo pustil čim bolj na miru. Da bi žalostil novopečeno mamico se mi je zdela osupljiva misel misel. Le kje se spomnijo takšnih? Pa me vedno najdejo in silijo v kakšna takšna dejanja. Recimo - ker smo v vrhnjem nadstropju so se nad naša okna naselile lastovke in sosedje me vsako leto nagovarjajo, da naj sklatim gnezda. Zakaj že? Če že koga motijo, potem motijo edino otroke, ko jim poleti že ob 4h prirejajo koncert ob odprtem oknu. Če se vrnem k naši gostji - skratka, kar se mene tiče,  detomor odpade. Hrane pa je imela očitno dovolj, s svojih izletov se je vračala vidno zdrava in prav nič shirana. Sploh pa, če sem čisto pošten, mi ni bila kaj dosti na očeh, v Šiški sem bolj izjemoma kot ne. Otroci so bili sklepčni, da jih ne moti in mi nismo motili nje. Tako tudi nisem namestil mreže - kako bi se sicer golobica vračala h gnezdu?

Malo sem že pozabil na vse skupaj, ko me obvesti tamala: košara da je sredi balkona in notri med vejicami rumeni trupelci. Kaj se je zgodilo lahko samo ugibam, predvidevam pa da so bile vrane. Te pametnjakovičke so že davno odkrile, kako do slastnega obeda, pri nas v fabriki ni nič nenavadnega najti okljuvan golobji okostnjak. In vrane okoli v veselem prepiru. Kar malo krivega sem se počutil, zaradi mreže pa to, ampak kaj pa naj bi? Narava je kruta kot peklenšček. Neusmiljena je in krvava. Pa brez čustev, hvalabogu. Kaj je bilo tisto njeno gruljenje ob košari kasneje sredi balkona ne vem. Izraz stiske gotovo ne? Saj golobi menda ne čutijo stiske? Duševne stiske?? Dajte no.

Kasneje sem umaknil košaro nazaj na omaro, da pospravim balkon in ko sem nesel smeti ven je sedla nazaj v gnezdo. Čemela je v na tistih dveh preostalih trupelcih in ni se ji dalo dopovedati, da je konec. Ni se pustila odgnati in branila je mrtvo gnezdo kakor je le znala. Našopirila se je in dvignila krila, vpila in prhutala.  

Ko sem se kasneje vračal izza bloka, sem videl da še vedno leta na balkon in nazaj in išče svojo košaro. Jo bo že minilo. Saj nič ne čuti. Saj ne ve. Samo za nagon gre.

Jutri pa jo bo tako ali tako pričakala mreža.