[Resnične zgodbe] Ljubim te (K.)

Ponavadi ga je prijelo enkrat konec poletja. Spet je sedel v naslonjaču z albumom v naročju in nežno božal fotografije. Fotografije so bile rumene kot konice njegovih prstov s katerimi je včasih pokazal na kakšnega mladeniča in mrmral kako jih je tale pa gnal, prav do onemoglosti. Kolikokrat je slišala tiste zgodbe, kako so morali najmanj stokrat gor in dol ob skakalnici, pa na vrh do cerkve in nazaj, vse dokler niso skoraj bruhali od napora. Na naslednji strani albuma bo spet začel s tistimi zgodbami o Bukarešti, pa o ljubljancu, ko sploh niso ustavljali prometa pa zgodbice o tekmovanjih po bivši jugi...

- Pazi, no!

Jezno je odpihnil pepel, ki ji je padel na eno od slik. Malo je še pobožal fotografije, potem pa počasi zaprl album. Ko je vstal se ji je zazdel tako star in izsušen.

Kdaj sta takole obtičala? Kako sta se znašla v tej majhnem zakajenem stanovanju brez prave volje in brez kakršnih koli ciljev? Čedalje redkeje je obul tiste superge in šel za kakšno uro ven. Na zadnje lani enkrat, če se prav spomni, ko je jezno prišepal domov češ, da so se copati dokončno strgali in da ima samo še krvave žulje od njih. Da bo enkrat treba kupiti nove.

Enkrat.

Včasih sta šla mimo trgovine in jih je kazal, vidiš tiste, da tiste so pa špica, s tistimi bi pa šlo. Hoj, ko bi imel take, kako bi tekel! Pa ji ni ušla otožnost v njegovem pogledu. Iskra v očeh je namreč zasvetila le na kratko, potem pa se je umaknila vsakdanu, copati v izložbi so bili daleč predragi za njiju. Ostale so v tisti kategoriji enkrat, nekoč. Nekoč sta res, ko sta bila prav prešerne volje, celo stopila v trgovino, da jih je preizkusil. Kako mu je žarelo lice! Prav kot mladenič je izgledal, tisti, dolgolasi iz rumenih fotografij v albumu. Pa vendar bi bilo najbrž bolje če ne bi šla tod mimo. Ko sta stopila ven je bil še bolj žalosten in prazen, doma je potem jezno puhal dim spet kar za mizo v kuhinji in si točil ta kratke. Poznala ga je in vedela je, da bo jezno odmaknil roko, ko ga bo poskusila potolažiti. Še sama si je natočila in se zazrla skozi okno v stolpnice nasproti. Kakšno življenje... Jeseni, ko se je začela šola je bilo malo lažje, saj je dobila nekaj dodatnega denarja še za delo v poznem popoldnevu. A iz dolgov se nista uspela izviti, vedno sta imela na koncu meseca minus. Tako praktično ni mogla nikamor. Zaživela je samo med čik pavzami s sodelavkami, ko so se smejale in opravljale. In seveda še v tistih trenutkih, ko sta pozno zvečer, ko se je vrnila iz šole, sedla na balkon, puhala oblačke in sanjarila kaj bosta enkrat, kako bosta nekoč...

Bila je žalostna. Kdaj je postalo vse tako pusto? Gledala ga je kako ves brezvoljen spravlja album na svoje mesto kako odsotno otresa pepel mimo skodelice. Kaj ko bi bilo nekoč enkrat - danes?

***

Bil je zmeden in prestrašen hkrati. Ne bi smel tako vzrojiti. Ampak ona ne ve. Vse je en blef, pač ne zmore več. Oh, v tistih časih, takrat že, ampak sedaj je star in pljuča so vsa zapacana. Copati so bili samo izgovor. Pa tako lep večer je bil. Prav potrudila se je, celo smrekico je okrasila. In darila spodaj. Zdelo se mu je, da imata končno po dolgem času lep večer. Zadnje čase sta se videla prav poredko, sedaj ko je delala še v šoli pa sploh. Malo je bil zaskrbljen, tako utrujena je bila ves čas, niti na balkon ni več hodila z njim. Danes pa je bilo tako luštno vse skupaj, smejala sta se in pogovarjala, potem pa - darila. Ni pričakoval ničesar, škatla za čevlje pač, notri pa najbrž kakšna štkatlica ta boljših. Ali pa nogavice. Mogoče ta domačega od njenih. Zdelo se mu je simpatično to, z darili. Odpiral je škatlo, ki jo je zavila kar preskrbno in dvignil pokrov. Najprej ni dojel kaj gleda, bilo je čisto iz drugega filma.

Začutil je utrip v sencah in mrzlo ga je spreletelo po hrbtu. Kako... Od kod... ? Bile so prav tiste. Še tako živo se je spominjal mehkobnega občutka na nogah, ko jih je pomerjal. Ko je poskočil nekaj korakov po trgovini ga je prijelo, da bi stekel še naprej, ven skozi vrata in dalje po hodnikih in naprej in naprej, ven in nikoli se ne bi ustavil. Tako si je želel spet preteči cel maraton, začutiti tisto množico od znotraj, ne pa le kot malo otožni opazovalec ob cesti. Ampak saj ne zmore. Nič več, nikoli več. Ko jih je sezuval je postal tako čudno prazen. Del njega je ostal z njimi tam v trgovini. Sedaj pa so bike tukaj na mizi. Žarele so in dišale, polnile so ga z energijo, ki je ni čutil že leta. Ampak ne, to ne gre! Nikoli več. Ne more, ne z more! Vzrojil je jezen, zmeden in prestrašen. Da si jih ne moreta privoščiti, da jih noče. Da je nora, ko kupuje takšne reči. Od kod denar? Od kod ji ideja, da sploh še hoče teči? Takoj pojutrišnjem zjutraj jih bo nesla nazaj, potem pa bosta nakupila potrebnejše stvari. Vpil je brez kontrole, jezno in obupano. Nemočno. Že trenutek kasneje mu je bilo žal. Sedela je tam sklenjenih rok in se komaj vidno tresla. Ni hotel, mora ji povedati, da ni hotel... Oči je imela široko odprte in zazrte mimo njega v omarico nad umivalnikom. Naenkrat je sunkovito vstala, da je stol padel po tleh. Nekaj trenutkov je še stala tam, potem pa mirno pobrala stol in odšla v sobo. On pa je kar sedel tam in ni vedel kaj bi. Jezno je potegnil škatlico iz žepa in si s še vedno tresočimi rokami prižgal. V tem ledenem mrazu že ne bo hodil na balkon. Ko je hotel prižgati novega, je ugotovil, da je škatlica prazna. Sedaj pa še to!! Z vajenimi gibi je naštel drobiž in si ga pripravil na mizo. Do črpalke sicer ni daleč ampak po tem mrazu... Mah, nikamor ne gre, za danes bodo tudi tiste njene dobre. Gotovo jih ima spravljene v tisti njeni škatli. Obrnil se je proti umivalniku in odprl omarico. Ko je prijel za kovinsko šatuljo je tiho zaklel. Prazna, jebenti! Zmedeno je gledal v šatuljo in jezno pihnil. Na dnu je bil samo en star prelomljen čik, nekaj drobiža in koledar s prekrižanimi dnevi. Ženske! Ko je hotel dati škatlo nazaj je obstal sredi giba saj se je v šatulji prikazal odsev superg na mizi. K vragu vse skupaj! K vragu!

***

Zajokala je šele, ko je imela glavo globoko potisnjeno v blazino. Tako samo se je počutila. Tako nemočno. Tista Nekoč in Enkrat sta bila spet nekje daleč nedosegljiva. Slišala je, kako si toči pijačo, kao loputa z vrati omaric. Kako šteje drobiž. Menda ne bo šel ven popivat? Morda je reagirala preveč sunkovito, morda jo je zabolelo brez potrebe? Saj ni mogel vedeti, tudi njemu je težko. Mogoče pa nima smisla, da si pokvarita večer čisto do konca. Ogrnila si je haljo in stopila v kuhinjo. Pa ga ni bilo več. Očitno je bil res razburjen, saj je na robu mize pozabil nekaj drobiža. Žalostno je sedla za mizo in opazovala čik v pepelniku. Tako je pogrešala tiste čik pavze. Še bolj puhanje oblačkov na balkonu skupaj z njim. Sodelavke so jo imele zadnje časa za čudno, ko ni hodila več z njimi ven. Tolikokrat si je zaželela pomirjajočega dimu, nežne omame, pogovorov na balkonu. Ampak imela je cilj. Ko je prvič vrgla kovance v šatuljo ni vedela ali bo zmogla, ko jih je zadnjič srtresla ven na mizo ji je srce razbijalo od veselja. Sedaj pa vse skupaj ni imelo več smisla. Žalostno je segla v omarico in izbrala daljši del polomljene cigarete. Vtaknila jo je v ustnik in s pogledom iskala vžigalnik.

Na vratih je zamolklo in neodločno zaropotalo. Vrgla je ustnik v škatlo in  dvignila pogled. Bala se je, da bo spet ves jecljav in majav, kakršen je včasih prišel iz gostilne. Najprej je zaslišala sopenje, potem pa se je pojavil tam med vrati v sami majici in kratkih hlačah. Bil je prepoten in težko je dihal. Nekaj časa ga je samo gledala potem pa zagrabila odejo in ga skrbno ovila. Ti norec! Njegove oči so žarele, njegovo srce je razbijalo, na obrazu pa se mu je risala čista otroška radost. Prave so, je hlipal, čisto prave! Iz njegovih oči je razbrala, da bi lahko tekel in tekel in tekel, naprej do roba in še dlje in da ni čutil ne utrujenosti in ne mraza, le brezmejno  lahkotnost. Vse bo dobro, vse bo še dobro! Vedela je, da bo letos tekel maraton! Navdušeno ji je risal vzdušje, ko bo stekel z reko tekačev, kot da ne bi več samo sanjal, kot je že tolikokrat doslej. Objel jo je trdno kot je že dolgo ni, tako toplo in hkrati tako nežno. Potreboval bo denar za opremo in štartnino, ampak bo že nekako. Ko se je odmaknil od nje je zaslišala kovinski zvok kovancev.

- Saj lahko uprarabim kar tvojo škatlo, kajne?

Iz zbirke  Konec sveta II