Buuuu

Ojoj.

Ojoj! Kakšen kup bučk sem nakotalil na kup včeraj!! Ena sama nakladancija. Kar nekaj. Enostavno se mi je zdelo da že dolgo nisem nič napisal pa sem potem želel nekaj umnega in globokega vkup spravit, ratalo je pa pač to, kar je. samo da se jamra ne? In to jaz, ki sem se zadnjič pri Clasixxu nasmehnil ko je pisal, kako je oh, pretekel samo 1344 kilometrov, celih 80 manj kot leto poprej. Pa sem si rekel, jebenti fant, 80 manj kot lani? Še vedno 1344 več kot pred desetimi leti! Jep, takole znam pri drugih pametovat. Sam pa za vsak izgubljeni delček kmja na min v jok pa na drevo. Kakšno bučko sem, recimo, že prijavil včeraj? Aha, kako je bilo potem po Tivoliju kar konec vsega skupaj, da nisem nič migal kaj dosti, da ni bilo nobenega veselja ka-li. Da sem neizmerno užival ko sem s borške klasike kar naenkrat usekal čez drn in strn proti Plešivice ni seveda nič. Da sem si privoščil pravi uživaški tekaški vikend v Radencih tudi ne šteje. Neizmeren ponos v tistem mestu na S na Madžarskem tudi ne šteje. Pa tisti dir z Vršiča dol, ko mi je končno prvič steklo tudi navzdol tudi ni bil nič. Pa še en trking praktično pred nosom – komaj čakam, da se malo podaljša dan in grem spet malo čez Šišenskega v Toško in tam okoli. Ampak to tudi ni nič. Kakor tudi ne naravnost fantastična forma na Krtinskem – če ne bi vmes zalutal bi raztural. In tisti finiš na Sladkih6, uh, kako me je razveselil. Dal mi je vedeti, da imam še ogromno energije in moči skrite da pride na plano tako nepričakovano. Ampak seveda, kaj bi to. In Torki in Barbara in Palmanova in … in vse to. Sama brezvoljnost in apatija celo leto, kaj ne? Da si potem v decembru v miru vzameš počitek in ne počneš nič drugega kot lenariš, se sprehajaš, malo potečes na izi in greš dvakrat v istem tednu na Veliko Planino. Saj ja počivaš.