Ves ta tek, vseh 33 tekov v 11 tednih,
vsaka minuta, vsaka ponovitev,
vsak korak, vsak vdih, vse boleče goleni,
vsa mencanja pred tekom,
vsak trenutek desetega zaganjanja,
nov program, trema, dvomi,
vsak "bi šel ali ne bi šel" teč,
vse, vse, vse je bilo narejeno.....
na tekaški tekalni stezi.
(...)
Kako je vstati s kavča in iti teč...
na tekaško tekalno stezo.
Spet ti moji štosi. Vse poskušam nekaj dramatizirati, našpičiti in tako naprej, potem pa vse pokvarim z lapsusom. Seveda vam ni nič jasno. Pač tečem po tekaški stezi, kaj ne bi. Kaj pa je to takega? Navsezadnje smo tudi Domžalski TF tek pretekli na tekaški stezi, ni res? No, stvar je taka:
Tečem na tekalni stezi.
To je tista glasna okorna naprava, ki jo videvamo v fitnesih. Po vseh hvalospevih teku v naravi, odkrivanju gozdnih poti, spontanosti, tekom na hribčke, družbi med tekom, izzivom premagovanja razdalij, po vseh hvalnicah teku v mesečini, po vseh tekih v dežju, snegu, ledu, pa po vročin in vetru, po vsem tem... grem teč na tekalno stezo.
To je tista glasna okorna naprava, ki jo videvamo v fitnesih. Po vseh hvalospevih teku v naravi, odkrivanju gozdnih poti, spontanosti, tekom na hribčke, družbi med tekom, izzivom premagovanja razdalij, po vseh hvalnicah teku v mesečini, po vseh tekih v dežju, snegu, ledu, pa po vročin in vetru, po vsem tem... grem teč na tekalno stezo.
In ko boste brali naprej, bo samo še huje. Poslušajte tole: tekalno stezo imam doma. In ne, ni še konec, lahko je še huje: tekalno stezo imam doma že... slabi dve leti.
Nakup je bil seveda obupen klic na pomoč in potuha, da bom pa sedaj res ponovno začel. Da mi samo še to manjka. Da to je pa to. Sliši se krasno. Nič več mencanja zaradi naliva, snega, vročine, vetra, teme, psov, razrite ceste, avtomobilov in vaških pijančkov, nič več izgovorov. Priklopiš in tečeš. Idealno.
Kakih pet neuspešnih zaganjanj sem imel že za sabo, od zadnjega je minilo 9 mesecev in nabralo se je 99,4 kg. Pa je bil spet flop. Prilezel sem do sredine 5 tedna in končal Tekalna steza je skrbno zahomotana v avtomobilsko cerado potrpežljivo delala napoto v kleti novih 11 mesecev, ko sem se opogumil še enkrat. Sedmo zaganjanje in spet ta nesrečni 5. teden... Uh še to ne. Neuspešen četrti teden, pa potem kar preskok na petega in... kje je že tista cerada?
Pa da ne boste mislili, da sem se jaz to spravil teč kar tako. Razpredelnice s pretvorbami iz hitrosti (km/h) v tempo (min/km), natančen plan napredovanja, vse to. Pa ni nič pomagalo.
Osmega zaganjanja sploh ne bi štel - šlo je za dva teka takoj po katastrofi na Nočni 10ki, ko sem odstopil. Nekaj iz trme, nekaj silo. 103,5 kg, je bil edini moj PB tistega dne, ko je steza romala pod cerado in v kot za naslednjega pol leta. Potem pa še deveto zaganjanje... spet dva tekca, potem pa novoletne žurke. Čeprav, prav to deveto zaganjanje mi je dalo idejo, kako mi morda uspe.
Vmes se je pripetilo še vse to z diagnozo obstruktivne apneje v spanju (prej slišal prvič, sedaj pa jo ima vsak drugi, ki ga srečam) in CPAP terapija. To bi mi kmalu celo škodovalo pri desetem zagonu. Namreč - kar naenkrat sem se zjutraj zbujal tako naspan in razpoložen, da me je imelo, da bi se spet zagnal brezglavo v višje močneje, hitreje. K sreči je tokrat (prvič, zadnjič in edinič v življenju) prevladala pamet. Morda pa ni bila pamet ampak je v meni vendarle ostalo nekaj malega obstruktivne shizopresije, ki mi jo je nekoč davno diagnosticirala študentka psihologije (gl. prve objave na blogu).
Če kaj, potem je bilo jasno, da so bili vsi flopi posledica, da sem v neki stopnji omagal, potem pa se mi je vse skupaj zafržmagalo. Teči na tekalni stezi je precej drugače. Če preveč buljiš levo - desno se ti lahko zavrti v glavi. Ko prenehaš in stopiš dol te kar sili naprej na nos. Lahko ti je celo rahlo slabo. Ima pa tek na tekalna steza še nekaj drugih posebnosti. Ena je ta, da morebitni prdec kar lebdi okoli tebe, in ne odplava, kot pri pravem teku, tistim, ki tečejo za tabo. (V bistvu v resnici ne odplava oblaček, ampak mu ti pobegneš naprej, ampak ok, saj razumete.) Druga lastnost je, da je treba teči. Če naštimaš 8 km/h je to 8 km/h (7:30 min/km), če naštimaš 10, je to 10 (6:00). Nič počitka in nihanj, nič se "malo ne zamisliš" dokler te tekaško čudo od ure ne opomni s piskanjem. Zonk-zonk-zonk-zonk, korak za korakom, toliko kolikor imaš naravnano. Medtem ko se mnenja po portalih krešejo o tem ali je potrebno naravnati 1% naklon ali raje ne, sem jaz imel čisto druge probleme. Gumbka na dosegu roke, s katerima se lahko spreminja hitrost. (Moja čip varjanta ima samo hitrost. Sto lučk, ki random utripajo, ampak da bi pa tempo pokazali, pa ne. Pa še ena bolana fora, da se vsi rezultati izbrišejo nekaj trenutkov po tem, ko ustaviš stezo). Tako se mi je vedno zdelo da tečem prepočasi, da je morda celo čas za kakšen šprint in take. Gumbka sta kar klicala, naj ju pritisnem. Potem pa flop, flop, flop.
Odločitev desetega zagona je bila naslednja
- ne glede na to, kako frupi se bom počutil, tempo bo natančno določen in enak
- tempo bo počasen. Celo zelo počasen. Celo zelo, zelo, zelo počasen.
- ko te bo prijelo pospešiti glej 1 alinejo.
Kar se tega tiče je namreč steza super: kar si naštimaš to imaš. Samo gumbka +/- na ročaju moraš pustiti pri miru. Malce pragmatično sem se odločil za 8 km/h za tek (7:30 min/km) in 5 km/h za hojo (12:00 min/km). Na komandni plošči sta namreč (tudi) hitra gumba za ti dve hitrosti in se mi je zdelo da bom najlaže prestavljal med tempi teka in hoje.
Prvi teden, prva vaja, minuta teka, dve minuti hoje - 8 ponovitev. 102 kilograma, 0:08:00 minut teka, 0:16:00 minut hoje 2,43 km, povprečni tempo 0:09:53 minut/km.
In deseti zagon se je začel.
Nakup je bil seveda obupen klic na pomoč in potuha, da bom pa sedaj res ponovno začel. Da mi samo še to manjka. Da to je pa to. Sliši se krasno. Nič več mencanja zaradi naliva, snega, vročine, vetra, teme, psov, razrite ceste, avtomobilov in vaških pijančkov, nič več izgovorov. Priklopiš in tečeš. Idealno.
Kakih pet neuspešnih zaganjanj sem imel že za sabo, od zadnjega je minilo 9 mesecev in nabralo se je 99,4 kg. Pa je bil spet flop. Prilezel sem do sredine 5 tedna in končal Tekalna steza je skrbno zahomotana v avtomobilsko cerado potrpežljivo delala napoto v kleti novih 11 mesecev, ko sem se opogumil še enkrat. Sedmo zaganjanje in spet ta nesrečni 5. teden... Uh še to ne. Neuspešen četrti teden, pa potem kar preskok na petega in... kje je že tista cerada?
Pa da ne boste mislili, da sem se jaz to spravil teč kar tako. Razpredelnice s pretvorbami iz hitrosti (km/h) v tempo (min/km), natančen plan napredovanja, vse to. Pa ni nič pomagalo.
Osmega zaganjanja sploh ne bi štel - šlo je za dva teka takoj po katastrofi na Nočni 10ki, ko sem odstopil. Nekaj iz trme, nekaj silo. 103,5 kg, je bil edini moj PB tistega dne, ko je steza romala pod cerado in v kot za naslednjega pol leta. Potem pa še deveto zaganjanje... spet dva tekca, potem pa novoletne žurke. Čeprav, prav to deveto zaganjanje mi je dalo idejo, kako mi morda uspe.
Vmes se je pripetilo še vse to z diagnozo obstruktivne apneje v spanju (prej slišal prvič, sedaj pa jo ima vsak drugi, ki ga srečam) in CPAP terapija. To bi mi kmalu celo škodovalo pri desetem zagonu. Namreč - kar naenkrat sem se zjutraj zbujal tako naspan in razpoložen, da me je imelo, da bi se spet zagnal brezglavo v višje močneje, hitreje. K sreči je tokrat (prvič, zadnjič in edinič v življenju) prevladala pamet. Morda pa ni bila pamet ampak je v meni vendarle ostalo nekaj malega obstruktivne shizopresije, ki mi jo je nekoč davno diagnosticirala študentka psihologije (gl. prve objave na blogu).
Če kaj, potem je bilo jasno, da so bili vsi flopi posledica, da sem v neki stopnji omagal, potem pa se mi je vse skupaj zafržmagalo. Teči na tekalni stezi je precej drugače. Če preveč buljiš levo - desno se ti lahko zavrti v glavi. Ko prenehaš in stopiš dol te kar sili naprej na nos. Lahko ti je celo rahlo slabo. Ima pa tek na tekalna steza še nekaj drugih posebnosti. Ena je ta, da morebitni prdec kar lebdi okoli tebe, in ne odplava, kot pri pravem teku, tistim, ki tečejo za tabo. (V bistvu v resnici ne odplava oblaček, ampak mu ti pobegneš naprej, ampak ok, saj razumete.) Druga lastnost je, da je treba teči. Če naštimaš 8 km/h je to 8 km/h (7:30 min/km), če naštimaš 10, je to 10 (6:00). Nič počitka in nihanj, nič se "malo ne zamisliš" dokler te tekaško čudo od ure ne opomni s piskanjem. Zonk-zonk-zonk-zonk, korak za korakom, toliko kolikor imaš naravnano. Medtem ko se mnenja po portalih krešejo o tem ali je potrebno naravnati 1% naklon ali raje ne, sem jaz imel čisto druge probleme. Gumbka na dosegu roke, s katerima se lahko spreminja hitrost. (Moja čip varjanta ima samo hitrost. Sto lučk, ki random utripajo, ampak da bi pa tempo pokazali, pa ne. Pa še ena bolana fora, da se vsi rezultati izbrišejo nekaj trenutkov po tem, ko ustaviš stezo). Tako se mi je vedno zdelo da tečem prepočasi, da je morda celo čas za kakšen šprint in take. Gumbka sta kar klicala, naj ju pritisnem. Potem pa flop, flop, flop.
Odločitev desetega zagona je bila naslednja
- ne glede na to, kako frupi se bom počutil, tempo bo natančno določen in enak
- tempo bo počasen. Celo zelo počasen. Celo zelo, zelo, zelo počasen.
- ko te bo prijelo pospešiti glej 1 alinejo.
Kar se tega tiče je namreč steza super: kar si naštimaš to imaš. Samo gumbka +/- na ročaju moraš pustiti pri miru. Malce pragmatično sem se odločil za 8 km/h za tek (7:30 min/km) in 5 km/h za hojo (12:00 min/km). Na komandni plošči sta namreč (tudi) hitra gumba za ti dve hitrosti in se mi je zdelo da bom najlaže prestavljal med tempi teka in hoje.
Prvi teden, prva vaja, minuta teka, dve minuti hoje - 8 ponovitev. 102 kilograma, 0:08:00 minut teka, 0:16:00 minut hoje 2,43 km, povprečni tempo 0:09:53 minut/km.
In deseti zagon se je začel.
Saj bo, počasi. Ampak maja tekaška steza. Saj bo ...
OdgovoriIzbrišiDržim pesti. LP Razy