Živeti z masko

Pri umirajočih
bolnikih je za dovajanje kisika bolje uporabiti nosni kateter
kakor obrazno masko. Ta namreč onemogoča govor in lahko
celo poslabša občutek težkega dihanja

Mirjana Rajer, Onkologija 2011

Še kar traja. Danes sem bil spet trdno odločen, da tokrat pa zaprmej tek prešpricam. Celo tako sem premišljeval, da bi kar eno pavzico do ponedeljka usekal, pa ponovil ta strašni 10 teden. Šlo je za to, da imam danes rojstni dan in hja, častiš v službi, častiš sosede, in z mačkom tečt pa že vemo se ne da. Tako smo po službi šli "na enega" potem pa sva bila samo dva malo bolj zagreta, vsi drugi so se spravili na neko foro 40 dni brez alkohola. Kakorkoli, doma sem spet nekaj mežikal, se pretvarjal, da ne grem, pogledal na blog in opazil nove komentarje in šel teč. Tole s pisanjem je bila itak ena od for desetega zaganjanja. Za tiste, ki se vam ne da brat nazaj (ne zamerim) samo hitra obnova, toliko da obnovimo izraze. "Zaganjanje" je poskus, ko sem se znova in znova spet spravljal začet ponovno tečt potem, ko sem odtekel že vse živo, pa se zanemaril, ko pa sem se namenil znova začeti, kaj dlje od par tekov ni šlo. To sedaj je deseto zaganjanje in rekordno daleč sem. In upam, da je to je to. Deset zaganjanj, devet flopov (flop menda veste kaj je).

Aja, o fori s pisanjem sem govoril. Vidite kako je to. Sredi stavka - gremo jest, gremo seksat, gremo to, gremo ono. A mi je za zamerit če zgubim nit? Pa še ta virtualna tipkovnica , s pa d stalno mešam. Pa ostale črke tudi. Brez zamere, malo ugibajte... :) Če napišem "sem izgubil nir" malo poglejte katere črke so tam blizu in prevedite na "nit". 

"Tole s pisanjem je bila itak ena od for desetega zaganjanja." Naj pojasnim. Pri prvih devetih je šlo za to: nič ne bom pisal, nič obelodanjal, kaj pa če mi ne rata? Desetič pa smo končno ugotovili, očitno prejšnja taktika ne deluje, pa probajmo še to - javno. Sicer nič novega zame ampak danes so drugi časi. 

Prej, čisto na začetku, pa  me je moralo pognati še nekaj drugega. Da sem sploh začel in da sem se sploh odločil da bom o začetku pisal.

Kar nekajkrat sem vas že dražil s tistim, kaj je bilo to, kar me je pognalo teč še desetič. Svoje prve tedne sem kamufliral v "nisem kriv " serial, za katerim sicer še vedno trdno stojim, ampak za moje deseto zaganjanje pa ni bilo krivo.

Pa se vrnimo k CPAP maski. Najprej naj pojasnim, da je bilo tokrat prvič, ko nisem vedel ali naj uporabim citat v podnaslovu-. Ker to sta dva druga svetova, tam govorijo o terminalnih pacientih, morfiju in teh stvareh in kar se tega tiče imam spoštljiv odnos. Meni se itak krivično zdi, da morajo hoditi na neke terapije na neke oddelke v neki brezosebni stavbi. Bolnik ki umira, bi moral imeti najboljšo paliativno oskrbo nekje na morski obali. Koliko, jebenti, pa lahko to košta? Zadnjič sem si nabavljal par mililitrov pršila za nos, pa je bilo 15 evrov. Polpenzion pa dobiš že za 35€. Paše tistih 100€ za morfij, nobena blagajna ne bo obubožala. Saj ne bi hodili tja fejkat.

Malo sem zašel. Še enkrat torej se vrnimo k CPAP maski. Ko so mi postavili diagnozo in se je izkazalo, da ne bo šlo samo za mojo muho glede smrčanja, je bilo malo čudno. Ko sem to obelodanil  okolici se je v glavah začela risati slika iz nadaljevank o urgenci, kjer umirajoči hlasta za zrakom priklopljen na dihalni aparat z masko, monitorjem ki piska in celim kupom sester, ki kar čakajo z nabrušenimi  defibrilacijskimi elektrodami v roki. 

Tu ne gre za dovajanje kisika in zdravljenja akutnega - ne vem kako se reče, hiposaturacija ali kaj takega - pomanjkanja kisika. tu gre samo zato, da ti to tvoje nesrečno mehko nebo, ki ti sredi noči zapre dihalne poti tega ne počne več. Naprav(ico), maskico (ane kako znamo uporabit pomsnjševalnice) izdeluje philips, potem že veste, da ne more biti kaj dosti bolj komplicirana od brivnika. Gre samo za to, da ko maska zazna upor malo poveča pritisk in potem s tem nadtlakom veselo dihaš.

Kar je - kako naj drugače rečem  - razodetje. In kot razodetje sem ga tudi jemal. Nič več smrčanja, nič več omotičnosti zjutraj. In mačkastega občutka (brez alkohola!), ko se zbudiš. 

Seveda sem kmalu moje spalne obstruktivne apneje krivil za vse. Brezvoljnost za teč, brezvoljnost za vožnjo z avtom, če prej nista bili v riti vsaj dve kavi, brezvoljnost v službi. In naglušnost Roya, sosedova krava je dajala manj mleka, poslanci so zavrnili Brexit. Potem pa se je začelo spanje z masko! Sedaj bo vse drugače! Shujšal bom (kar tako, samo s spanjem), spet bom mlad. Nobenega balkona, zložljivega kavča, baldahina več.

In spet bom začel teč. Ker itak: valjda mi ni šlo, če sem bil pa dihalni zombi? 

V nedeljo nadaljevanje, za danes je dosti. Rojstni dan imam, jaz pa tapkam po virtualnih tipkovnicah, zdraven pa ignoriram grožnje o skorajšnjem "preklopu na varčevalni način", ker je baterije še za 5%.

Toliko še lahko povem, ni bilo to. Kaj je bilo?  lejte, saj bom šepisal. Ni hudič, da tudi to enkrat uspem razložiti. Čeprav...